Pa jih imam. Nove superge. Za smešno nizko
ceno na športnem sejmu Ljubljanskega maratona sem jih dobil.
Po dobrih treh letih in dobrih 3000 kilometrih so se končno spovedale in večkratno amortizirale finančni vložek. Amortizacija na asfaltu je druga zgodba...
Nove superge so začetek novega obdobja treniranja. Po Učka trailu je sledil tekaško bolj bogi mesec. Obilica dela in prehlad sta poskrbela, da sem izpustil 50 km traila po Krku, kjer so naši tekači spet razturili... Četudi sem se na tekmo prijavil precej pozno, sem želel izkoristiti čas do tekme in opraviti nekaj kvalitetnih treningov. Pred tekmo me je čakal še delovni izlet na Zlati boben v Portorožu. In letošnjega sem se v luči priprav na tek res veselil. Zgodnje vstajanje, tek iz Portoroža v Strunjan do naše familiarne haciende, skok čez strunjanske klife do solin pa po luštnem klančku nad Pacugom in Fieso do Pirana... skok v morje, tuš in legendarni zajtrki v Histrionu s trumo nemških penzionistov... Bil sem na trnih kot devica na poročno noč...
No, enkrat mi je celo uspelo. Kruta realnost event fotografa na dogodku, kot je Zlati boben, me hitro spusti na trdna tla in dvajset urno tiščanje fotoaparata v ksiht in stanja na nogah, čepenja na kolenih ali riti predstavlja zadostno količino rekreacije. Moji načrti, tekaške afinitete in mladostna moč kot voda v mivko ginejo... In trdne odločitve po zgodnjem odhodu iz zabav ob mojih štajerkah niso več tako trdne.."Ka te? Te pa ne hodi še, čuj... pa daaj, nea seri, te pa bomo še enega spili.." Nekaj pridoda še Mitja, moj fotografski kamerad, s svojo trbovlščino in trud po razumevanju zasavskega slenga v zgodnjih jutranjih urah v glavi ustvari manjši možganski cunami... meh, te pa spijmo še enega pa nazaj v hotel, kjer nas v avli počakajo masažni fotelji in tistih pet minut je res vredno vsakega centa..
Spoznanje, da s tekom po Krku ne bo nič in prisilni počitek zaradi bolezni omogočijo nekaj prijetnih tekov. Pogrešal sem že tiste lahkotne teke po gozdu, vzpone na okoliške griče, uživanje v razgledih, prebujanje z mestom nekje na Šmarni in preganjanje z Bočem po Rožniku.., ki so se v zadnjem času umaknili štoparici in pulz metru..., pri čemer res ni bilo priložnosti naužiti se pogledov, basat frutabelce v Polhograjcih in si vzeti časa za kako fotko... Z Valerijo tako parkrat res zgodaj vstaneva in še pred službo pretečeva Rožnik, pičiva na Ljubljanski grad, se povzpneva na Šmarno in verjetno najlepši vikend izkoristiva za lovljenje sončnega zahoda na Polhograjski grmadi in naslednje jutro ob šestih zjutraj že letiva proti primorski in uspe nama uloviti sončni vzhod nekje na strunjanskem klifu.. 14 kilometrčkov ob obali, tuš na haciendi, dopoldanska kavica v Portorožu in kosilo v Piranu napolnijo baterije in dotolčejo še zadnje ostanke prehladnih toksinov...
Jep. Imam jih. Nove superge. In nove treninge. Prehlada ni več. Šale tud ne. Naslednje leto me čaka nekaj ultramaratonskih preizkušenj in neporavnanih računov J In ker se končno tudi pri nas obeta 100 km pravega traila čez gorenjske in škofjeloške hribčke (nekakšen podaljšek GM4O -Gorskega maratona štirih občin) priložnosti biti del prve tovrstne prireditve res ne gre zamuditi..
Danes je bil v Ljubljani maraton. Lepo je videti tako množico ljudi, ki bodisi teče bodisi navija ob progi. Množične prireditve in tek po ravnem mi ne ležijo. In to ni bila moja vojna.. Z nakupom 30% cenejših superg sem samo vojni dobičkar :)
Po dobrih treh letih in dobrih 3000 kilometrih so se končno spovedale in večkratno amortizirale finančni vložek. Amortizacija na asfaltu je druga zgodba...
Nove superge so začetek novega obdobja treniranja. Po Učka trailu je sledil tekaško bolj bogi mesec. Obilica dela in prehlad sta poskrbela, da sem izpustil 50 km traila po Krku, kjer so naši tekači spet razturili... Četudi sem se na tekmo prijavil precej pozno, sem želel izkoristiti čas do tekme in opraviti nekaj kvalitetnih treningov. Pred tekmo me je čakal še delovni izlet na Zlati boben v Portorožu. In letošnjega sem se v luči priprav na tek res veselil. Zgodnje vstajanje, tek iz Portoroža v Strunjan do naše familiarne haciende, skok čez strunjanske klife do solin pa po luštnem klančku nad Pacugom in Fieso do Pirana... skok v morje, tuš in legendarni zajtrki v Histrionu s trumo nemških penzionistov... Bil sem na trnih kot devica na poročno noč...
No, enkrat mi je celo uspelo. Kruta realnost event fotografa na dogodku, kot je Zlati boben, me hitro spusti na trdna tla in dvajset urno tiščanje fotoaparata v ksiht in stanja na nogah, čepenja na kolenih ali riti predstavlja zadostno količino rekreacije. Moji načrti, tekaške afinitete in mladostna moč kot voda v mivko ginejo... In trdne odločitve po zgodnjem odhodu iz zabav ob mojih štajerkah niso več tako trdne.."Ka te? Te pa ne hodi še, čuj... pa daaj, nea seri, te pa bomo še enega spili.." Nekaj pridoda še Mitja, moj fotografski kamerad, s svojo trbovlščino in trud po razumevanju zasavskega slenga v zgodnjih jutranjih urah v glavi ustvari manjši možganski cunami... meh, te pa spijmo še enega pa nazaj v hotel, kjer nas v avli počakajo masažni fotelji in tistih pet minut je res vredno vsakega centa..
Spoznanje, da s tekom po Krku ne bo nič in prisilni počitek zaradi bolezni omogočijo nekaj prijetnih tekov. Pogrešal sem že tiste lahkotne teke po gozdu, vzpone na okoliške griče, uživanje v razgledih, prebujanje z mestom nekje na Šmarni in preganjanje z Bočem po Rožniku.., ki so se v zadnjem času umaknili štoparici in pulz metru..., pri čemer res ni bilo priložnosti naužiti se pogledov, basat frutabelce v Polhograjcih in si vzeti časa za kako fotko... Z Valerijo tako parkrat res zgodaj vstaneva in še pred službo pretečeva Rožnik, pičiva na Ljubljanski grad, se povzpneva na Šmarno in verjetno najlepši vikend izkoristiva za lovljenje sončnega zahoda na Polhograjski grmadi in naslednje jutro ob šestih zjutraj že letiva proti primorski in uspe nama uloviti sončni vzhod nekje na strunjanskem klifu.. 14 kilometrčkov ob obali, tuš na haciendi, dopoldanska kavica v Portorožu in kosilo v Piranu napolnijo baterije in dotolčejo še zadnje ostanke prehladnih toksinov...
Jep. Imam jih. Nove superge. In nove treninge. Prehlada ni več. Šale tud ne. Naslednje leto me čaka nekaj ultramaratonskih preizkušenj in neporavnanih računov J In ker se končno tudi pri nas obeta 100 km pravega traila čez gorenjske in škofjeloške hribčke (nekakšen podaljšek GM4O -Gorskega maratona štirih občin) priložnosti biti del prve tovrstne prireditve res ne gre zamuditi..
Danes je bil v Ljubljani maraton. Lepo je videti tako množico ljudi, ki bodisi teče bodisi navija ob progi. Množične prireditve in tek po ravnem mi ne ležijo. In to ni bila moja vojna.. Z nakupom 30% cenejših superg sem samo vojni dobičkar :)
0 komentarji:
Objavite komentar