O teku in hrani

Počivam. In razmišljam. Tekaško kar dober vikend je za mano. Včerajšnjih 20km čez Rožnik na Toško čelo je že nekako stalnica. Pretežno sicer ravnina z nekaj vzpona mi v teh dneh kar paše in možnost, da na Toško čelo pridem iz Šiške praktično mimo vseh prometnic je seveda za izkoristiti. Iz Rožnika se po gozdnih potkah spustim do Mosteca, od tam pa mimo bajerja po PST-ju manjši ovinek do Podutika. Vreme je bilo včeraj res super in vzponček na Toško čelo pretečem v celoti po gozdu in na delu, kjer pot preide iz gozda in preči soncu izpostavljeno pobočje, se ustavim. Četudi razmeroma zgodaj zjutraj, je sonce prijetno toplo. Prvič letos mi dejansko rata vroče in nekaj trentkov še uživam na skalci v travi, preden se odmajem do vrha. Tam pa obrat in nazaj domov. S tempom ne pretiravam, le na trenutke spustim noge in preverjam, če je bolečina v preponi še prisotna... Nekaj še špika. Spust po gozdu je res prijeten in se ga nikoli ne naveličam. Tokrat vseeno malo zabremzam. Tudi zato, ker sem za danes planiral daljši tek po Polhograjcih. Žal napoved za danes ni bila ravno obetavna in Polhograjce skenslam. Nima smisla. Mogoče krog po PST-ju, če zjutraj ne bo deževalo.

Zbudil sem se ob šestih. Dež. Meh. Nima smisla. Grlo me boli in ne bi rad zbolel. Ta teden si tega ne morem privoščiti in ob zavijanju v kovter se odločim za krajši intervalni trening po Rožniku. Kul. Pa še nove Speedcross-ke bom lahko stestiral. Nova pridobitev ob precejšnjem popustu. In ker sem si jih že nekaj časa ogledoval in računal na njih pri teku čez Istro, priložnosti nisem hotel izpustiti. Sicer precej ad hoc odločitev, ampak bila je prava. Superge so zakon. Krampasti podplati na razmočenem in spolzkem  terenu res primejo. Pri teku čez kamne jih sicer kar dobro občutiš ampak superge omogočajo res hiter tek in na take malenkosti hitro pozabiš. Super zadovoljen z nakupom pretečem dobrih 12km in opravim nekaj intervalov v klance. Počutje je super in končno se počutim spet ok.

Bolečina, ki me je spremljala nekaj zadnjih tednov, mi je šla že pošteno na živce. Nič posebnega sicer, pa kljub temu stalno neko špikanje brez kakršnekoli koristi... Z bolečino načeloma dobro shajam. Bolečina je ok. Dokler boli, veš, da si živ... pravijo ;) Ko bolečine ne občutiš več, si ga naj...

Ne prenesem pa bolečine kar tako. Stalno prisotne z občasnimi medklici iz ozadja. Ne veš, zakaj je tam, ne moreš je sanirati in ne moreš je utišati. Kot ljudje, ki z vztrajnostjo večjega fertilizatorja otresajo svoje neumnosti, največkrat v zavetju in intimi anonimnosti na spletnih forumih.   Brez haska. A težko jih je spregledati. Današnji dan je bil še posebno ploden.  Da je bil tale vikend epski polom, da je Jurij zajebal Perota in kako nesposobna da je Tina... Kaj drugega, kot pritisniti na križec v desnem zgornjem robu ekrana, mi tako ne preostane.  Grenak okus debilizma svojega križca žal nima. Meh,  ignore.

Preletim čez nekaj fotk na desktopu, ki sem jih ta vikend posnel med tekom. Nikoli mi ni žal žrtvovati nekaj trenutkov teka za kako fotko. A bolj kot le poklicna deformacija fotografa je to razlog, da se ustavim in uživam v trenutku. Rad imam pozabljene gozdne potke, zavijanje vetra v hribih, sonce v krošnjah in vonj gozda po dežju.  Rad imam odklop, ki ga ponuja samota in v kombinaciji s prepihano glavo se ti razgledi kasneje vračajo  kot razglednice nekje iz podzavesti. In spet je vse ok.

Dokler me popoldne  ponovno ne podučijo, da tale moja hrana ni kul. Da naj začnem že enkrat normalno jest in da tale tek tudi ni ok, ugotovi možakar, ki zleknjen na okenski polici vleče že svojo sedemnajsto cigareto. Po postavi rahlo spominja name v časih, ko sem tekel samo po rogljičke. A ne da se mi več. Res ne. Ne da se mi več razlagati mojih prehranjevalnih navad. Slovenci smo pač narod, ki o vsem vse ve. Sploh o politiki, smučanju in fuzbalu.  Tudi o zdravi prehrani.  

Dve leti je, kar sva z Valerijo izključila meso in mlečne izdelke iz jedilnika. Odzvala sva se na vabilo veganske iniciative, da poskusiš en mesec jesti vegansko. Iniciativa je prišla ob pravem času, saj sva zaradi norega delovnega tempa, premalo gibanja in na hitro pripravljenih obrokov nujno potrebovala spremembo. Priznam. Na začetku do veganstva nisem bil ravno prizanesljiv. Ideja mi ni bila najbolj všeč. Da mesu se pa res ne morem odpovedati, pa mleku in siru.. halo?! Nujno potrebne beljakovine, ki sva jih zaradi obiskovanja fitnesa še toliko bolj potrebovala.. Kakorkoli, seveda me je prepričala in še danes sem hvaležen za to. Izguba kilogramov, boljše počutje in več energije... in pretečenih nekaj tisoč kilometrov. V dveh letih.

Strogo vegansko sva jedla nekaj mesecev. Potem se je v kavo vrnilo mleko. Tudi mislije danes pojeva z jogurtom in medom in parkrat na teden za malico pojeva nekaj rezin sira. Z veliko ekološko pridelane zelenjave. Včasih si privoščiva jajca veselih kur, ki do onemoglosti skačejo po travi, serjejo po dvorišču in barve ne nabirajo pod rumeno solarijsko lučjo. Ne jeva pa mesa. Ker ga ne potrebujeva. In zaradi zavedanja, kako se ravna z živalmi.

In ne da se mi več. Ne da se mi več poslušat niti zagovarjati zaradi tega, kaj jem. Da v bistvu nisem vegan, sploh pa ne zato, ker naj bi bilo to trenutno moderno, hipstersko... ne nosim hipsterske bradice, ne nosim štrikanih jopic, zavihanih hlač in Leice okoli vratu... res, ne da se mi več J Rajši na obraz narišem angelski nasmešek sveže posranega dojenčka, poslušam,  kimam in mhm-jam ob pikah sogovornika... in spet polistam po mojih razglednicah iz podzavesti...

Jutri je nov dan. Zjutraj me čaka tek okoli Ljubljane. 32km, 32.000 novih razglednic.

PST - drugič

Dva tekaško zanimiva tedna sta za mano. Pomladno sezono sem na prvi marčevski dan odprl s tekom po PST-ju. Takrat previdno in dokaj počasi zaradi bolečin v aduktorju in preponi. Pet dni počitka in sledilo je 35km čez vikend. Petnajst sva jih naredila v soboto po že pomladnem Rožniku, v nedeljo pa čez Rožnik na Toško čelo. Vreme je bilo fantastično, že skoraj poletno. In samo rahlo špikanje nekje pri kolku je potiho opozarjalo, da še ni čisto ok. 

Počitek in umirjeni teki so pomagali in v torek stestiram bolečino z dvojnim treningom: jutranjim pred službo na Grad in popoldanskem kroženju z Valerijo po Rožniku. Slabih 23km in počutje je bilo super. Naslednji dan še iztek z Bočem in prepričan sem bil, da sem ok. 

Zaradi tega se odločim danes zjutraj še 1x preteči  PST. 32 ravninskih kilometrov z izjemo Golovca se mi je upiralo in ko sem občutno premalo oblečen ob pol sedmih zjutraj, oprtan s kamelo in v 3/4 pajkicah, začel teči, sem se pri prvem kandelabru želel obrniti in nekako zmanevrirat nazaj v posteljo. Strah pred zbujanjem Valerije je zmagal nad vremenskimi neprilikami. 

Danes je šlo veliko lažje. V bistvu zelo hitro. Prehitro. Moj namen je v zadnjem mesecu teči s tempom, s katerim bom tekel na teku po Istri. In to je dobri dve minuti počasneje na kilometer, kot sem štartal danes. Ma, pa naj bo.. Pri Fužinah pade prva frutabelca. Prav tako pade tudi ena rokavica in nekje pri Bizoviku se poslovim od nje. 

Ljudi ni prav veliko in dobro so razpoloženi. Pozdravljamo se in uživamo v jutranjem soncu. Precej hitro mineva pot danes in že sem nekje na koncu Murgel. Še 7, 8 kilometrčkov in Ljubljana bo okupirana. Upočasnim. Ne mudi se mi in malo se še nastavljam soncu. Na gričku na Vrhovcih se odpre panorama proti Polhograjcem. S kakim užitkom bi tekel po potkah okoli Tošča in grizel klance do Osovnika. Med sanjarjenjem zakašljam in v trenutku me vseka v preponi. In to svinjsko. Tole ni ok, pomislim. Bolečina siceh uplahni, a ne izgine. Fak. Pa ne zdej, no.. Do doma me stisne še enkrat. Doma malo počijem. Beljakovinska ploščica, fige in proteinski shake. Vesel, ker utrujenosti ni, ker je rezerva in ker je noga že skoraj ok. Ampak tale prepona.. prasica. Počasen sprehod s cuckom izkoristim za raztegovanje mišic in hodim s poudarjenim korakom. Med hojo izgledam precej čudno, sploh z roko za hlačami, tipajoč prepono..:)

Jutri je nov dan. Frej vikend. Očitno ne bo ravno aktiven. Moj plan, da bi v dveh tednih pretekel 170km skoraj gotovo ne bo realiziran. Od prvega marca sem v sedmih tekaških dneh odtekel nekaj čez 130km. Pri cca 1700m vzpona sem porabil cca 10.000kalorij. 

Dan ali dva počitka ne bosta škodila. Potem pa z vso silo uživat v pomladnih trailih. Do takrat pa par fotk iz preteklega tedna... samo tolko, v opomin, kaj zamujam...

38ka

»To so leta, stari... zdej bo samo še hujše..«, me je pred tednom potolažil starejši bratec med mlackanjem moje rojstnodnevne torte, ko sem omenil bolečine v preponi, ki se hinavsko vleče preko kolka do stegna.. Že dobre tri tedne se dajem s to bolečino in lagal bi, če se enkrat ali dvakrat tudi meni ni prikradel tale dvom... Ampak, šele 38. pomlad, sej se hecaš.. Mladenič. Komaj dobro sem se otresel pubertete, testisi so se spustili in ob petkih lahko ostanem že do enajstih zunaj.. kaka leta, ne samo času, še gravitaciji kljubujemo ;)

V tem duhu sva z Valerijo izkoristila prejšnjo soboto in se odpeljala na našo haciendo v Strunjanu. Po nekaj jalovih poskusih kurjenja ognja v peči, obilici kletvic in moledovanju, da naj prasica že enkrat povleče, se le usmili in zagori. Oblečem se in že letiva na vrh strunjanskega hriba. Dan je bil res lep in precej hvaležen onemu zgoraj, da mi je na frej vikend začuda namenil sonce, uživava v pravi pomladi. Preko strunjanskih solin in že grizeva klanec proti Fiesi in Piranu. 2km ga je in lotiva se ga sila spoštljivo. Noga ne sodeluje najbolje a tempo je prijazen in že se spuščava v Portorož. Tam pričakovano gužva in po nekaj prerivanja, komolčenja in obveznega pizdenja nad trumami sprehajalcev že lezeva v klanec mimo Avditorija. Še skozi tunel, kjer se na prepihu nekaj minut igrava pršute in že spet sva na soncu. Do hiše pritečeva v lahnem tempu, ura pokaže cca 13km in dobro uro. Sonce je res grelo in po tušu v še vedno hladni bajti se paše še malo nastavljat na livadi. Med tem me razveseli družba pri sosedih, ki ugotavlja mojo starost in uvrstijo me nekam med 23-28 let.. haha, in your face, 38ka!

Po dobrem teku si zaželiva dober tek še v Guštu, v Izoli.. kalamari v ponvici s krompirjem, orada s polento in tartufi.. ma kej češ lepšga..

Med vožnjo domov pa že plan za naslednji dan. PST bo padel, cel krog.. klanci za mojo nogo niso najboljši, ravnina je pa kar ok.. okoli 30km lahkega tekanja, potem pa še kosilo in torta pri naših s komplet familijo.. Zakon!

V nedeljo vstanem zgodaj, zbašem rogljiček v usta, spokam cucka in krajši sprehod. Da bo mir J Nekaj kasneje že tečem proti Dunajski. Bidonček z vodo in en gel bi morala biti dovolj. Ampak noga ni ok. In mraz je. Sranje. Do Golovca se ne bom ogrel. Počasi grem. Bolj kot okolico občudujem oznake PST-ja.. prvič tečem po njej v celoti in res se težko izgubiš. Celo jaz. No, v naselju malo zaidem ampak do BTC-ja nekako najdem, potem pa gre. Počasi. Vleče se ta ravnina in malo kolnem samega sebe. Niso ravnine zate, kreten.

Še dober mesec je do moje prve 100ke čez Istro.. 110ke, če smo natančni. In četudi se veselim avanture in komaj čakam, da se zaženemo čez štartno linijo v klance Učke, me je malo tudi strah. Precej miren človek sem po naravi in z nervozo ne shajava najbolje. Ampak ob zavedanju, da treniram premalo in s poškodovano nogo se tam nekje v želodcu pojavi neko čudno črvičenje. In roke so na trenutke malo potne. Ma, bo že nekako. Tale ravninska PST jebada je dober trening za psiho. In če narihtam stvari v glavi, ni hudič, da noge ne bodo sodelovale.. in roke. In kolki.. pa trebuh. Pa žulji tudi niso najbolj zaželjeni. In hrbet... Fak. Ampak, z leti pride tudi ena fajn stvar. Vedno lažje je reči  »ma fakof«, po Bruslijevsko se spremeniš v vodo in problemom z eleganco irskega plesalca opletaš s sredinci pred ksihtom.

V dobro voljo me spravi jutranja budnica v bližnji vojašnici. Na trobento igrajo. Neko melodijo, ki spominja na juriš konjenice iz ameriških vesternov z Johnom Waynom v glavni vlogi...svašta. Privlečem se do Fužin in začudeno opazujem manjše letalo na travniku. Kasneje izvem, da je pilot izvedel Harrisona Forda in namesto na igrišču za golf pristal na travniku psihiatrične bolnice.. tudi ok.

Končno! Golovec! Zaživim, zadiham.. noge dobijo energijo, pozdravljam borovce in sonce skozi krošnje. Nasmehnem se redkim sprehajalcem, ki me ne jeb... preveč. Uživam, kolikor se še da preko Golovca in ob zavedanju, da me malo kasneje čaka spet ravnina vse do doma, me vse mine. A ti je blo res treba tega!? Bidonček, ki se je dokončno spovedal, konča v smeteh. Stisnem še gel in veselo proti Murglam. Vse več je ljudi in naenkrat opazim, da sploh ne tečem tako počasi.. 5.30min/km, not bad. Še mimo koseškega bajerja. En sms Valeriji, ki je dopoldan izkoristila za svojo »sweating like a pig & looking like a fox« vadbo, ali po slovensko Insanity... sms, da sem še živ, da sem »okupiral« Ljubljano in zdaj prihajam domov.  32km se je nabralo na koncu v treh urah. V redu za starca s frderbano nogo ;)

Doma pa ni boljšega kot vroč tuš in zdrav zajtrk, ki jih redno prakticirava ob vikendih. Kos polnozrnatega kruha z domačim medom in bela kava.. Odlična uvertura k odlični ribi, ki jo nekaj kasneje pripravi fotr. Fajn izkoriščeno dopoldne in po dolgem času spet vsa familija na kupu. Paše.

Res super vikend in kljub pretečenim 45km prijetna sprostitev pred ubijalskim tednom, ki je sledil. Ne zanikam, ves teden sem počival. Razen nekaj počepov in čepenja ob steni nobene telovadbe. In če je mavrični torek, poleg mojega visokega jubileja, s potrditvijo zakona o zakonski zvezi končno oznanil začetek neke nove ere, je današnji tek z Valerijo po spomladanskem Rožniku označil novo tekaško sezono. 14 kilometrčkov se jih je nabralo. Uživaških. Za razliko od nekaterih kolegov, ki švicajo na Transgrancanarii. Skoraj 10x toliko jih bodo našteli. Dejmo Toni, Katka&co!