Wooohooo, nove superge!!

Pa jih imam. Nove superge. Za smešno nizko ceno na športnem sejmu Ljubljanskega maratona sem jih dobil.
Po dobrih treh letih in dobrih 3000 kilometrih so se končno spovedale in večkratno amortizirale finančni vložek. Amortizacija na asfaltu je druga zgodba...
Nove superge so začetek novega obdobja treniranja. Po Učka trailu je sledil tekaško bolj bogi mesec. Obilica dela in prehlad sta poskrbela, da sem izpustil 50 km traila po Krku, kjer so naši tekači spet razturili... Četudi sem se na tekmo prijavil precej pozno, sem želel izkoristiti čas do tekme in opraviti nekaj kvalitetnih treningov. Pred tekmo me je čakal še delovni izlet na Zlati boben v Portorožu.  In letošnjega sem se v luči priprav na tek res veselil. Zgodnje vstajanje, tek iz Portoroža v Strunjan do naše familiarne haciende, skok čez strunjanske klife do solin pa po luštnem klančku nad Pacugom in Fieso do Pirana... skok v morje, tuš in legendarni zajtrki v Histrionu s trumo nemških penzionistov... Bil sem na trnih kot devica na poročno noč...
No, enkrat mi je celo uspelo. Kruta realnost event fotografa na dogodku, kot je Zlati boben, me hitro spusti na trdna tla in dvajset urno tiščanje fotoaparata v ksiht in stanja na nogah, čepenja na kolenih ali riti predstavlja zadostno količino rekreacije. Moji načrti, tekaške afinitete in mladostna moč kot voda v mivko ginejo... In trdne odločitve po zgodnjem odhodu iz zabav ob mojih štajerkah niso več tako trdne.."Ka te? Te pa ne hodi še, čuj... pa daaj, nea seri, te pa bomo še enega spili.." Nekaj pridoda še Mitja, moj fotografski kamerad,  s svojo trbovlščino in trud po razumevanju zasavskega slenga v zgodnjih jutranjih urah v glavi ustvari manjši možganski cunami... meh, te pa spijmo še enega pa nazaj v hotel, kjer nas v avli počakajo masažni fotelji in tistih pet minut je res vredno vsakega centa..
Spoznanje, da s tekom po Krku ne bo nič in prisilni počitek zaradi bolezni omogočijo nekaj prijetnih tekov. Pogrešal sem že tiste lahkotne teke po gozdu, vzpone na okoliške griče, uživanje v razgledih, prebujanje z mestom nekje na Šmarni in preganjanje z Bočem po Rožniku.., ki so se v zadnjem času umaknili štoparici in pulz metru..., pri čemer res ni bilo priložnosti naužiti se pogledov, basat frutabelce v Polhograjcih in si vzeti  časa za kako fotko...  Z Valerijo tako parkrat res zgodaj vstaneva in še pred službo pretečeva Rožnik, pičiva na  Ljubljanski grad, se povzpneva na Šmarno in verjetno najlepši vikend izkoristiva za lovljenje sončnega zahoda na Polhograjski grmadi in naslednje jutro ob šestih zjutraj že letiva proti primorski in uspe nama uloviti sončni vzhod nekje  na strunjanskem klifu.. 14 kilometrčkov ob obali, tuš na haciendi, dopoldanska kavica v Portorožu in kosilo v Piranu napolnijo baterije in dotolčejo še zadnje ostanke prehladnih toksinov...
Jep. Imam jih. Nove superge. In nove treninge. Prehlada ni več. Šale tud ne. Naslednje leto me čaka nekaj ultramaratonskih preizkušenj in neporavnanih računov J In ker se končno tudi pri nas obeta 100 km pravega traila čez gorenjske in škofjeloške hribčke (nekakšen podaljšek GM4O -Gorskega maratona štirih občin) priložnosti biti del prve tovrstne prireditve res ne gre zamuditi..
Danes je bil v Ljubljani maraton. Lepo je videti tako množico ljudi, ki bodisi teče bodisi navija ob progi. Množične prireditve in tek po ravnem mi ne ležijo. In to ni bila moja vojna.. Z nakupom 30% cenejših superg sem samo vojni dobičkar :)

Učka trail

Evo ga. Pa ga imam. Blog! Dolgo je trajalo, ampak zdaj je tu.. In prvi zapis.

Moj prvi zapis na blogu bo o nečem, kar sem prav tako storil prvič. Odtekel prvi uradni gorski maraton na moji prvi tekaški tekmi. Ever. Po bolj ali manj pridnem nabiranju kilometrov po ravnem in po hribih je očitno nastopil trenutek, ko so postale noge čudno nervozne in sem z miško vedno pogosteje klikal po straneh različnih gorsko-tekaških prireditev. 42km traila po Učki z 2350m vzpona in toliko spusta je bilo v začetku septembra kot naročeno... in ko sem se pred slabimi štirimi meseci v stanju neke čudne zamaknjenosti prijavil na tekmo z mislijo, da imam do tekme še dobro leto časa za priprave, se mi je ideja zdela fantastična. Super okolje, 2350m vzpona, fotke trailov kot jagodni izbor pinteresta, harmonični spoj morja in hribov, blue and green.. Streznitev ob spoznanju, da do tekme ni leto in 3 mesece ampak samo 3 mesece je bila brutalna... odpoved ali neudeležba bi bila pusijevska, izgovori na poškodbo že bolj verjetni, vplačana štartnina in namerni razčefuk na kakem strmem pobočju pa že skoraj plan... :)

No, dejansko je sledilo panično sestavljanje načrta treninga, prehranjevanja, počitka... Sledili so krajši teki, dolgi teki, teki po hribih, intervalni treningi, šprinti v klanec, šprinti s klanca, počepi, poskoki, sklece, trebušnjaki, dvigi... stvar mi je šla počasi že pošteno na jetra in hvala bogu je prišel tisti zadnji teden pred dnevom D, ko je bil na vrsti počitek...

Z Valerijo sva se v petek po službi odpeljala v Mošćanićko drago, kjer naju je na obali in par metrov od štarta dirke že čakal apartma. Dvig štartne številke in večerja v lokalni konobi, še zadnje priprave in postelja.

Ura me vrže pokonci ob 6ih. Misliji z banano, čokoladka, kava, nekaj birokracije v wc-ju in za dve urci še v posteljo. Pod oknom organizatorji že celo jutro vlačijo ograje, muzika skrbi za prijetno ozračje in tekači se počasi nabirajo.. Pogledam v nebo in strgani oblaki ter zametki modrine napovedujejo lepo vreme.. oblečem se in par šprintov ter nekaj poskokov kasneje že poslušamo brifing pred štartom. Valerija pritisne par fotk, jest pa, priznam, malo v transu in izgubljen v množici visim tam nekje zadaj ko en špaget.. odštevanje še zadnjih 10 sekund in že začnemo teči.

Prvi kilometer v počasni koloni tečemo po obali in kmalu pridemo do cca 800 stopnic, kjer vsi pred mano začnejo hoditi. Adrenalin in zavedanje, da sem v klancih najboljši me požene naprej in nekako se prebijam naprej. Pridem do Katje Kegl (ki je btw zmagala v ženski konkurenci) in ker njene uspehe precej dobro poznam, se nalimam nanjo.. Punca je izkušena, ona bo že vedla kako in kaj.. Nekaj časa greva ob boku ampak počutim se super in odžene me naprej.. Do vrha Učke (15km) pritečem v dveh urah in za nami je prvih 1500m vzpona. Ujamem skupino pred mano, ki mi pri spustu protu Poklonu spet zbeži.. Na razmočenem in blatnem terenu moje superge odpovejo in vem, da nimam šans.. na izi pritečem do okrepčevalnice na dvajsetem km, kjer me čaka Valerija, definitivno najglasnejša navijačica, ki na trenutke prevzame še delo prostovoljke in usmerja tekmovalce na pravo pot :) Ker večino časa tečem sam, občutka tekme sploh nisem imel in počasi pijem kokakolo, čvekam z Valerijo in prostovoljkami, ko kot izstrelek prileti mimo Katja.. sicer stečem za njo, ampak razdalja se povečuje eksponentno. Spusti so kar strmi in skorajda sem več na riti kot na nogah. Pri eni takih akrobacij me zapeče med kolenom in kolkom in bolečina ostane do konca. Načeloma kar gre, ampak do cilja je še cca 15 km in kar nekaj vzpona. Tečem sam, uživam v naravi, ki je res krasna, pogledi na morje in otoke pa fantastični. Vmes me še 1x preseneti Valerija, ki ji nekako rata najti traso teka.. par besed še s Hrvatom in Hrvatico, ki ji delata družbo in pičim dalje. Za mano še vedno nikogar in tempo se upočasni, bolečina me začne motiti in levo nogo težko dvigujem. Na 30. km nova okrepčevalnica, napolnem bidone, nekaj vode gre za vrat in po glavi, nekaj napolitank in čipsa me spet dvigne. Zavedam se, da bo zadnjih deset km najbolj tečnih zato pospešim tempo.. potka je bila res noro lepa in že me prime, da bi vzel telefon in pritisnil par fotk, ko s polnim šusom brcnem v kamen. Zakolnem. Naglas. In kletvice še ne potihnejo dobro, ko z isto nogo še 1x nabijem v kamen. Tokrat s tako silo, da padem po tleh. Ne uspem niti zakleti kot se spodobi, ko za sabo zaslišim korake.. Opa, zadeva postane zanimiva.. poberem se in stisnem. Iskreno, niti sanja se mi ne, od kje mi v tistem trenutku moč, da sem prešprintal tisti klanec in še dober kos poti pred mano. Klanca še ni konec in jest še kar grizem, pogledam na uro in pace kaže 4.40min/km – v klanec.. ok, malo se umirim, pogledam nazaj in zasledovalca nikjer več.. super, si rečem in se skoraj odsvaljkam v graben.. tek naprej in gledanje nazaj pač ni dobra ideja.. Poti kar noče biti konec in v strahu pred zasledovalcem pospešim tempo.. spust do vasi Mošćenice gre po asfaltu in trda podlaga mi paše, prav tako očitno modelu za mano, ki se je očitno odločil, da me ujame... zavijem v neko temno sotesko z res strmim spustom in zdi se mi, da letim po tistem blatu, še prehod pod tunelom, malo brodenja po potoku in že sem na obali.. še cca 500m.. modela ni več za mano, zato zadiham, pomaham ljudem, ki navijajo iz lokalov ob plaži in v cilju že slišim znani wooohoooo!! 

Hvala Valč :)

Pritečem na 20. mesto in  ob pogledu na rezultate mi postane žal, da nisem štartal bolj spredaj, pa da nisem tam v klanec še malo stisnil, pa da nisem bil bolj previden in malo manj gledal okoli, ker to je bila pač tekma in ne eden mojih izletov v hribe.. No, pa drugo leto :) Odločen, da ujamem tiste najboljše, ki so v cilj pritekli uro in pol pred mano, vmes skočili v morje in pojedli kosilo..

No, v morje sem zakoračil tudi sam. Bilo je mrzlo. Ampak je pasalo :)

Rečem lahko le: super izkušnja, lep izlet, pri teku še veliko rezerve, ma za prvič naj bo... predvsem pa ogromno pozitivne energjie, kul ljudi, prijeten ambient in tekmovalnost, obarvana s fair playom in nasmehi ob prečkanju ciljne črte.. Definitivno se vrnem. 

Naslednje leto bojda na 75 km :)

Pogled z okna

Čakanje na štart

Divjaki:)

Katja Kegl, ki nas je potem vse po vrsti nažgala..

Okrepčevalnica na Poklonu

"Matr,  lohk bi blo boljš..."

Begunjščica(2060m)-Vrtača(2181m)-Stol(2236m)

O tej trasi sem razmišljal že nekaj časa in ideja je dozorela ravno na najlepši dan v tednu... Budilka ob 4ih zjutraj mi sicer da misliti o dejanski zrelosti odločitve in sredi razmišljanja si že vlečem nase majico in v usta bašem še včerajšnji rogljiček.. Boč je že dolgo pri hiši in pozna moje jutranje obrede. Ubogljivo zeha pred vrati medtem ko mu poskušam natakniti povodec, olupiti banano in si natakniti japanke.. dve banani in eno frutabelo kasneje že parkiram na Ljubelju. Po Bornovi poti odtečem na Prevalo in po pol urce teka po zložni poti že delam selfija s kravo in ponijem. Nadaljujem čez kalvarijo na Begunjščico. Tu se svet dobesedno pokonci postavi ampak začuda mi strmina paše.. grizem in v cca 1 uri sem že gor. Sonce se kaže izza Košute ampak piha in svinjsko je mrzlo. Par fotk in gremo proti Zelenici. Pomrznjene skale in slana na travi me mal bremzajo in nekje v hipofizi me ščemi ideja o skrajšanju poti po Smokuškem plazu, gigantskem melišču po katerem bi bistveno skrajšal pot... ampak, ker se mi nikamor ne mudi, ker je današnji trening namenjen nabiranju km in višincev, ker čuvam superge in predvsem zato, ker sem obljubil, da bom previden, naredim ovinek do Zelenice.. Prošla su ona luda vremena.. Pred kočo na Zelenici se nekaj primerkov prehranjuje ob jutranjem soncu in marsovcu, ki se je ravnokar prisvaljkal iz gošče ne namenijo kaj dosti pozornosti. Odsvaljkam se naprej in tek navzgor mi fino dene.. sploh tam, čez pašnik z nekaj drobnice in precej glavami govedi :) Ne vem, ampak tonski kravi, ki z dveh metrov bulji vate in spušča čudne zvoke ne gre zaupati.. Prehitim nekaj gospodičen srednjih let, poskušam pomagati gospe, ki jo je obšla slabost in že sem na Vrtači.. Krasen hrib na mejnem grebenu.. Sedim na skali, uživam v razgledih ob mlatenju frutabele medtem ko mi noge bingljajo v Sloveniji, rit pa visi čez Jodlland.. Par fotk, kratek sms in gremo proti Stolu po manj znani potki mimo Vatelce. Prečka se kul melišče in znajdeš se na planotici, poraščeni s travco.. kot nalašč za malo poležavanja.. Ampak ne dons. Tečemo dalje, teren je super in lahko malo pritisnem na gas, kmalu pa me zaustavi melišče pod Stolom. Gre bolj počasi ker so stopala od vsega kamenja in brc v korenine že malo razbolena. No, tudi četa izletnikov iz Koroške je mela nekaj pri tem. Nekako mi jih rata prehiteti in šaljvci ugotavljajo, če grem na super ali dizel... na kerozin, matr! :)

Na Stolu pričakovano gužva, zato samo fotkica, sms in že sem na melišču, kjer smo kot mulci surfali na kamnih vse do podna.. ne morem si kej in zaženem se na pete in občutki so fenomenalni.. ipak je ostalo malo ludosti :) Ko spravim ves pesek iz čevljev začnem spet teči in ne ustavim se do Ljubelja.. 

Nabralo se je cca 28km, 3000 višinskih metrov in 6 ur teka in besne hoje v klance. Kalorije pa, kdo bi sploh štel...:)

City trail po ljubljanskih gričkih

Že nekaj časa me je matrala ena (tor)turca po ljubljanskih gričkih v enem šusu.. iz Šiške na Ljubljanski grad-Rožnik-Toško čelo-Šmarna gora.. In današnji dan je bil kot nalašč za to. Ker je časa samo do 12ih, malo bolj zgodnja ura.. No, in ker sem pusi, danes spustim grad ;)
Ob petih zjutraj nikjer žive duše, kar je razumljivo, ker so očitno vsi v Horsu v Tivoliju... Na klopci par mulčkov, oprijete hlače z ritjo pri kolenih, preširoki trebuhi v preozkih majčkah, fuzbalerske frizurce, pederuša čez ramo, hors v eni, flaša v drugi in mobitel očitno v tretji roki.. zarad gužve malo upočasnim in eden od tehle mulčkov:"Gospod, a ti pa kr v pajkicah? A si Robin Hood? Morš met kratke hlače, pajkice ti zgledajo gejevsko" Tale z Robin Hoodom je bla res dobra in iz srca se nasmejim, ampak malemu pezdetku, četudi mi je bil zaradi dovtipa res simpatičen, pač ne morem ostat dolžan.. "Jebi ga, tečem.. ampak, what's your excuse? Sej je kul, sprejmem kritiko, samo ne od pubertetnika s plenicami.." Družba se zasmeje, malega pezdetka mi je blo pa kr malo žal, res nisem hotel biti prestrog.. Šala je bila res izvirna, naslavljanje z gospodom in tikanje v istem stavku pa itak ubijata :)
Kakorkoli, ponudijo mi horsa in pivo, se zahvalim in poslovim z novimi frendi.. seveda z obveznim trkanjem pesti, kot se pravi moški pač pozdravljajo..đizs
Na gozdni potki na Rožnik pa že nova družba in sicer najmanj pet srn se mirno pase..malo se zganejo, in to je to.. res lep pogled. V Mostecu pa dve skoraj na potki in take ignorance pa še ne..niti pogledata me ne..prežvekujeta tiste želode in kažeta svojo belo rit. Zgodba pa čisto drugačna na Toškem čelu.. tudi tam so srne, ampak bežale že na 100 metrov. Pač, vaške frfle :) S šišenskimi srnami bi pa lahko naredu selfija, majkemi :)
Na Toškem stisnem en res hud energijski gel z okusom vanilije in pičimo na Šmarno.. Običajno na takih gozdnih stezah korenine, veje, kamni, storži in ostala nadloga kar tekmujejo med sabo, kdo te bo prvi vrgel po tleh.. Danes so odlično sodelovali in korenini je skoraj uspelo. Padel sicer nisem, začutil pa čudno bolečino v kolenu. No, počasi čez Podutik, na celovško in že sem skoraj na Šmarni. Poln parking ni obetal nič prijetnega in do vrha se je gnetlo kljub razmeroma zgodnji uri kar veliko ljudi. Na vrhu pa frutabelca, par fotkic in via Šiška, kjer so srne res tough in fantje malo manj :)
Če koga zanimajo tehnikalije: cca 30km v 3 urah in pol, 700m vzpona in vsaj 8 srn...