V
zlatih barvah jesenskega dopoldneva sem stal pred njo. Minil je mesec.
In še nekaj dni. Od takrat, ko sva si zadnjič pomahala v slovo. Bilo je lepo, a
pustila je bolečino. Da ne gre več tako naprej, sem si prepozno priznal. Da ni
prav. In da mi bo nekaj časa bolje brez nje, sem si govoril vsakič, ko sem šel
mimo nje in se sramežljivo trudil skriti pogled. Dokler se boleča strast ne
pomiri in občutkov, ki so se me dotaknili tako iskreno in pristno, ne zatajim, pozabim ali ne doživim
nekje drugje.
A
lagal sem si, ko sem v mraku ali ob jutranjem svitu kot nekakšen
zalezovalec pogledoval proti njej. In tisti dan, ko je rahel dež spiral
zapuščene ulice, umazani obrisi okoliških hiš pa so risali zabrisane silhuete v
meglenem jutru, sem začutil, kako me vabi. Tiho. Sramežljivo, kot da ne bi
smela. Kot da ni prav. Kot da še ni pravi čas. In v jutru, ki mu je nekaj
življenja vlival samo še rahlo zalimani Boč z neutrudnim iskanjem sledi v dežju
zakritih sledi pasjih kameradov, me je zadelo. Kot dobro odmerjeni udarec
izkušenega boksarja, ki najde luknjo med dvignjenim gardom nasprotnika. Spoznanje
je bilo boleče. In osvobajajoče. Ne morem brez nje. Njena mehkoba in
sproščujoča zaobljenost sta me znali pomiriti. Peljati misli na sprehod in v
najinih trenutkih sem zadihal. Vsakič znova. Pogrešal sem te občutke. Preveč,
da bi še naprej zapiral vrata pred mislimi, ki so se znale izmuzniti skozi
zadnja vrata in trkati na vest.
Zaupal
sem se Valeriji. Razumela je. A to, da bom moral opraviti sam. Da ni še
pripravljena…
Toplina jesenskega sonca me je danes odtrgala od dela in šel sem k njej. V
rahli omami sem se premikal po ulicah, ki so mi v nekaj letih postale domače. A
danes sem se kot tujec premikal v smeri, kamor me je vleklo srce. Adrenalin je
preplavil telo in boječe, da me ne bi usmeril na kriva pota, mirim srce in
počasi, kot otrok po ponujenem bonbonu, segam proti vrtljivim vratom. Za vrati
me je čakala ona…
Minil
je mesec. In nekaj dni. Preveč, da snidenje ne bi bilo iskreno. Čustveno.
Nelagodnje preteklih dni je bilo v hipu pozabljeno. Počasi sva se tipala, kot
da je za oba prvič. Spoznavala sva se na novo. Počasi, zares počasi sem si jo vzel.
Zadovoljno
sem mežikal v sonce in skozi priprte oči zaznal njen rahel nasmešek:”Lepo te je
spet čutiti…” mi je šepetala, ko sem s skoraj novimi tekaškimi copati zelo
previdno, počasi, predvsem pa brez bolečin v kolenu tekal po mehkobi njenega
tartana. Začuda sveže noge so božale krivine atletske steze in po dobrem mesecu tekaške abstinence v monotonem
kroženju uživam svobodo jesenskega dopoldneva. In ona...? Bila je odlična :)
