Učka trail ~ my trail running diary

Evo ga. Pa ga imam. Blog! Dolgo je trajalo, ampak zdaj je tu.. In prvi zapis.

Moj prvi zapis na blogu bo o nečem, kar sem prav tako storil prvič. Odtekel prvi uradni gorski maraton na moji prvi tekaški tekmi. Ever. Po bolj ali manj pridnem nabiranju kilometrov po ravnem in po hribih je očitno nastopil trenutek, ko so postale noge čudno nervozne in sem z miško vedno pogosteje klikal po straneh različnih gorsko-tekaških prireditev. 42km traila po Učki z 2350m vzpona in toliko spusta je bilo v začetku septembra kot naročeno... in ko sem se pred slabimi štirimi meseci v stanju neke čudne zamaknjenosti prijavil na tekmo z mislijo, da imam do tekme še dobro leto časa za priprave, se mi je ideja zdela fantastična. Super okolje, 2350m vzpona, fotke trailov kot jagodni izbor pinteresta, harmonični spoj morja in hribov, blue and green.. Streznitev ob spoznanju, da do tekme ni leto in 3 mesece ampak samo 3 mesece je bila brutalna... odpoved ali neudeležba bi bila pusijevska, izgovori na poškodbo že bolj verjetni, vplačana štartnina in namerni razčefuk na kakem strmem pobočju pa že skoraj plan... :)

No, dejansko je sledilo panično sestavljanje načrta treninga, prehranjevanja, počitka... Sledili so krajši teki, dolgi teki, teki po hribih, intervalni treningi, šprinti v klanec, šprinti s klanca, počepi, poskoki, sklece, trebušnjaki, dvigi... stvar mi je šla počasi že pošteno na jetra in hvala bogu je prišel tisti zadnji teden pred dnevom D, ko je bil na vrsti počitek...

Z Valerijo sva se v petek po službi odpeljala v Mošćanićko drago, kjer naju je na obali in par metrov od štarta dirke že čakal apartma. Dvig štartne številke in večerja v lokalni konobi, še zadnje priprave in postelja.

Ura me vrže pokonci ob 6ih. Misliji z banano, čokoladka, kava, nekaj birokracije v wc-ju in za dve urci še v posteljo. Pod oknom organizatorji že celo jutro vlačijo ograje, muzika skrbi za prijetno ozračje in tekači se počasi nabirajo.. Pogledam v nebo in strgani oblaki ter zametki modrine napovedujejo lepo vreme.. oblečem se in par šprintov ter nekaj poskokov kasneje že poslušamo brifing pred štartom. Valerija pritisne par fotk, jest pa, priznam, malo v transu in izgubljen v množici visim tam nekje zadaj ko en špaget.. odštevanje še zadnjih 10 sekund in že začnemo teči.

Prvi kilometer v počasni koloni tečemo po obali in kmalu pridemo do cca 800 stopnic, kjer vsi pred mano začnejo hoditi. Adrenalin in zavedanje, da sem v klancih najboljši me požene naprej in nekako se prebijam naprej. Pridem do Katje Kegl (ki je btw zmagala v ženski konkurenci) in ker njene uspehe precej dobro poznam, se nalimam nanjo.. Punca je izkušena, ona bo že vedla kako in kaj.. Nekaj časa greva ob boku ampak počutim se super in odžene me naprej.. Do vrha Učke (15km) pritečem v dveh urah in za nami je prvih 1500m vzpona. Ujamem skupino pred mano, ki mi pri spustu protu Poklonu spet zbeži.. Na razmočenem in blatnem terenu moje superge odpovejo in vem, da nimam šans.. na izi pritečem do okrepčevalnice na dvajsetem km, kjer me čaka Valerija, definitivno najglasnejša navijačica, ki na trenutke prevzame še delo prostovoljke in usmerja tekmovalce na pravo pot :) Ker večino časa tečem sam, občutka tekme sploh nisem imel in počasi pijem kokakolo, čvekam z Valerijo in prostovoljkami, ko kot izstrelek prileti mimo Katja.. sicer stečem za njo, ampak razdalja se povečuje eksponentno. Spusti so kar strmi in skorajda sem več na riti kot na nogah. Pri eni takih akrobacij me zapeče med kolenom in kolkom in bolečina ostane do konca. Načeloma kar gre, ampak do cilja je še cca 15 km in kar nekaj vzpona. Tečem sam, uživam v naravi, ki je res krasna, pogledi na morje in otoke pa fantastični. Vmes me še 1x preseneti Valerija, ki ji nekako rata najti traso teka.. par besed še s Hrvatom in Hrvatico, ki ji delata družbo in pičim dalje. Za mano še vedno nikogar in tempo se upočasni, bolečina me začne motiti in levo nogo težko dvigujem. Na 30. km nova okrepčevalnica, napolnem bidone, nekaj vode gre za vrat in po glavi, nekaj napolitank in čipsa me spet dvigne. Zavedam se, da bo zadnjih deset km najbolj tečnih zato pospešim tempo.. potka je bila res noro lepa in že me prime, da bi vzel telefon in pritisnil par fotk, ko s polnim šusom brcnem v kamen. Zakolnem. Naglas. In kletvice še ne potihnejo dobro, ko z isto nogo še 1x nabijem v kamen. Tokrat s tako silo, da padem po tleh. Ne uspem niti zakleti kot se spodobi, ko za sabo zaslišim korake.. Opa, zadeva postane zanimiva.. poberem se in stisnem. Iskreno, niti sanja se mi ne, od kje mi v tistem trenutku moč, da sem prešprintal tisti klanec in še dober kos poti pred mano. Klanca še ni konec in jest še kar grizem, pogledam na uro in pace kaže 4.40min/km – v klanec.. ok, malo se umirim, pogledam nazaj in zasledovalca nikjer več.. super, si rečem in se skoraj odsvaljkam v graben.. tek naprej in gledanje nazaj pač ni dobra ideja.. Poti kar noče biti konec in v strahu pred zasledovalcem pospešim tempo.. spust do vasi Mošćenice gre po asfaltu in trda podlaga mi paše, prav tako očitno modelu za mano, ki se je očitno odločil, da me ujame... zavijem v neko temno sotesko z res strmim spustom in zdi se mi, da letim po tistem blatu, še prehod pod tunelom, malo brodenja po potoku in že sem na obali.. še cca 500m.. modela ni več za mano, zato zadiham, pomaham ljudem, ki navijajo iz lokalov ob plaži in v cilju že slišim znani wooohoooo!!

Hvala Valč :)

Pritečem na 20. mesto in ob pogledu na rezultate mi postane žal, da nisem štartal bolj spredaj, pa da nisem tam v klanec še malo stisnil, pa da nisem bil bolj previden in malo manj gledal okoli, ker to je bila pač tekma in ne eden mojih izletov v hribe.. No, pa drugo leto :) Odločen, da ujamem tiste najboljše, ki so v cilj pritekli uro in pol pred mano, vmes skočili v morje in pojedli kosilo..

No, v morje sem zakoračil tudi sam. Bilo je mrzlo. Ampak je pasalo :)

Rečem lahko le: super izkušnja, lep izlet, pri teku še veliko rezerve, ma za prvič naj bo... predvsem pa ogromno pozitivne energjie, kul ljudi, prijeten ambient in tekmovalnost, obarvana s fair playom in nasmehi ob prečkanju ciljne črte.. Definitivno se vrnem.

Naslednje leto bojda na 75 km :)