Dober mesec je že novega leta in dober mesec bližje sem moji prvi stotki po Istri. Malo se je bojim. Pa ne zaradi dolžine. 110 km bom pa že zmogel :) Bolj me skrbi dejstvo, da premalo treniram. Kljub obljubam samemu sebi, da temu ne bo tako. Pomanjkanje časa in vreme z odliko opravita svoje. Ampak danes sem kljub času, vremenu in prehladu, ki se me je lotil, uporabil pravico "dveh sredincev", navlekel nase pajkice in nekaj termo-kumulativno-izolacijskih švic majic in v največjem metežu odlaufal na Rožnik. S to potezo sem verjetno izčrpal tedenski nabor pametnih odločitev, ampak splačalo se je. Prazen Rožnik, 5cm svežega suhega snega in poslušanje tišine iz spomina prikličejo pretečene kilometre po Polhograjcih in Julijcih... Pogrešam tek in gibanje v odmaknjenosti nekje na višini in guljenje atletske steze na Žaku je kot vrtanje luknje v lastno koleno. Je pa dober trening za psiho. Kot nabiranje borovnic. Ali pa kvačkanje. In če zdržim pol ure na Žaku, bo tistih 100km Istre kot sprehod z našim cuckom.
Ne vleče me pa samo "hribotožje" tja gor... O ne, Polhograjski hribčki so kot ustvarjeni za nabiranje višincev in ob ubijalskih spustih nudijo še čudovite razglede in treningi, ki jih tam gori opraviš, minejo ob pogledih na res čisto vse strani. Čas mine hitreje in samo piskanje garmina spominja na pretečene kilometre...ali pa sumljivo visok heart rate.
Snežna, z repom opletajoča, kepa se pripodi mimo mene in me iz Polhograjcev prestavi na Rožnik. Za trenutek postoji in me verjetno zamenja z gospodarjem, a v naslednjem trentku že rije z gobcem po snegu. Odrijem tudi jaz in zagrizem v klanec...
In skoraj dva meseca sta že tega, kar sem si rekel, da jutri pa čisto zares tja gor, na Tošča in Grmado, sploh če hočem preživeti Istro in se namalati v cilju v kolikor-toliko sprejemljivem času. Tam nekje 16 ur sem si rekel, da se nameravam svaljkati čez Učko pa tja do Žbevnice in hop mimo Grožnjana do Umaga... Pis of kejk. No, saj v resnici sploh nima smisla pisati o tem, kako me je dež zajebal in kako zaradi rokov nisem utegnil... Jep, in že je prišlo novo leto s svojimi zaobljubami... No, hecam se. Že nekaj časa se uspešno upiram mesu in novoletnim zaobljubam :)
Nikada više ne planiram. Ja samo živim ovaj život. Ponekad kako želim, ponekad kako moram. Sitnice mi boje život. Sitnice su sreća. Zato ja i volim male stvari. I velike torbe. Svuda ih sa sobom nosim, jer sebi dugujem još po neku šetnju između očekivanog i neplaniranog. Ivo Andrić
Tale možakar mi je bil všeč še iz otroških dni, ko sem v Puli, iz listkov, pripetih nad pisalno mizo moje sestrične bral njegove, z roko izpisane verze...in bil pri urah srbohrvaščine glavna faca, ker sem poznal Iva Andrića...
Na trenutke masovni histeriji novoletnih zaobljub se raje izognem. Jep, I toed the line, tako kot vsi ostali, ki cepetajoč čakamo za štartno črto še samo na odrešujoči pok šampanjca, preden se zaženemo v nove zmage in udejanjanje lastnih obljub. A od nekdaj, sploh pa zadnje čase imam rajši, če na trenutke skrenem iz zastavljene poti in tako kot danes, odtavam po zasneženih gozdnih potkah. Sledenje zarisani črti na atletski stezi mi ubija voljo do teka. In sledenje začrtani liniji v življenju verjetno enkrat načne tudi voljo do življenja :)
Vuuuš, se usuje nekje za mano, medtem ko poskušam zbuditi baterijo telefona in pritisniti fotko, mogoče kak selfi zasneženega ksihta. Nič ne bo. Moj iphone ima še manj kondicije kot jaz in po dveh klancih ga že pobere. Pusi. Zavijem s poti na neko stransko stezico, za katero vem, da je tam nekje. Strmo se spuščam in moje Brooksice se v snegu fantastično obnesejo. Moker sem sicer do jajc, ampak superge prijemajo kot je treba...
In da je vse na poti pišejo trije bluzerji v knjigi Ultrablues. Fantastična knjiga Žigata X Gombača, Boštjana Videmška in Sama Ruglja. Knjiga o odločitvi in pripravah na 100-kilometrski tek v ameriškem Zionu. Knjiga o teku, ki o teku sploh ne govori. Fantje si postavijo ogledalo, odprejo nam vrata v svoja življenja in brezsramno pritisnejo en krepak high-five direkt med oči z jasnim sporočilom: delaj stvari, ki te veselijo in obdaj se s tistimi, ki jih imaš rad. Vse ostalo je balast. Aja... na koncu vsi pretečejo. Ampak to itak ni point ;)
Še zadnji vzpon na vrh Šišenskega hriba po poti, kjer noben ne hodi. Malce se vdira, malce gazim, malce pojačam tempo, malce globoko diham... Oddrajsam se proti Vodnikovi, stresem sneg s sebe in na izi proti domu. Boč, zarit v novo košaro z novo blazino pomaha z repom. Glave se mu ne da dvigat. Košaro si je spet zrinil v radiator in se mu med gretjem ne da ukvarjat z gospodarjem, ki zraven njega hrope med trebušnjaki... Šele ko mečem banano in jagode v blender odpre en uč in počekira, če je slučajno kaj za njega. Pizdun.
Zunaj sneži in nič ne kaže, da je praznični čas že skoraj mimo. Zadnjič sva z Valerijo pospravila jelko in lučke. Da je že februar in da je pa zdaj res že čas.. Ok, pa naj bo. Četudi imam rad lučke. Spominjajo na praznike, dolge večere in male stvari. In bilo je veliko. Malih stvari namreč. In malo velikih tekov :)
Ampak praznične idile, vonja po piškotih in cuckovega lenarjenja bo počasi konec.. 100 milj Istre konec aprila, ultra po Vipavskih planotah v maju in Ultra pušeljc trail po škofjeloško-cerklanskem hribovju se hitro bližajo. Tudi v avgustu in septembru računam na nekaj prijetnih tekov...
A glede na klavrno stanje spodnjih okončin bo treba večkrat v klance. In to ni obljuba, to je dejstvo.
