Šmarna in Toško čelo

Po krajši pavzici s premalo teka in preveč čokolade sem se včeraj odpravil na daljši tek. Nič posebnega sicer.. iz Šiške na Šmarno in nazaj grede še na Toško čelo... cca 30 km naj bi bilo, z nekaj vzpona..

Odločen, da aprila na 100 miljah Istre ne kolapsiram že na prvem kilometru, sem si sestavil nek okvirni plan treninga. Glede na višinski profil trase čez Istro je na 100 miljah/km cca 5500m vzpona in razen razmeroma strmega vzpona na Učko so drugi daljši in bolj zložni. Temu bodo prilagojeni tudi moji teki v prihodnje in za nekaj časa bo mojih izletov v strmine malo manj, bo pa več "ravninskega" teka in daljših tur po polhograjcih in hribih - gor in dol z max 2000m vzpona.. kar je kul, ampak z mojo srečo nas bo letos že novembra zametlo...:) 

V načrtu je tudi  100+ km tedensko... Sodeč po včerajšnjem dnevu bo to večji problem kot sneg :) Nekako ni šlo.. Pot do Šmarne se itak vleče in do Tacna sem že skuril vso zalogo motivacije. S težkimi nogami zagrizem v klanec in kot vedno je to čisto nekej drugega.. tek spet postane užitek in skakanje čez korenine igra. Kljub temu nekje na poti kapituliram in nisem sposoben preteči cele poti in na srečo nekje pod vrhom srečam t'malega brata in postanek izkoristim za hiperventilacijo. Do vrha zaradi številnih obiskovalk(cev) nekako sfejkam lahkoten tek, a Blerch (by mr. Oatmeal) v meni že spodkopava doma sprejeto odločitev, da se iz Šmarne povzpnem še na Toško čelo.. Fakof! Grem! Zanalašč! Iz Šmarne se spustim po SV strani, ki je malo daljša, zložnejša, predvsem pa zelo redko obiskana. Tako na celi poti ne srečam žive duše in uživam v soncu, lepi potki in živih jesenskih barvah.. Asfalt v Tacnu prekine to idilo in pot čez Podutik proti Toškemu čelu je tečna. Klanec nad kamnolomon izkoristim za par kratkih šprintov.. Še zdaj mi ni jasno, čemu za božjo voljo ta norost.. Kakorkoli, pri spomeniku padlemu kurirčku se začne zame ena najlepših gozdnih tekaških poti tu naokoli.. Prijeten vzpon, kamenje, zlizane skale, hudourniške "bob steze", drevesa in čist zrak so sestavine za res kul trail poslastico. Pozabim na že malo boleče noge in grizem klanec in celo uživam.. se pa boleče noge in kletvice vrnejo pri nabijanju asfalta na poti v Šiško. Še finanlni šprint po Drenikovi, prehitim celo dva pešca, štenge do tretjega štuka in že se nalivam s smutijem...

Bilo je luštno, ampak ne ravno lahko.. Mesec nazaj bi bilo lažje. Pozna se kratka pavzica in preveč čokolade... In vsak odvečni gram. Ampak ok, takšen wake-up call te nauči ponižnosti :) In zavedanja, da bo treba (spet) še garati.. In nadaljujem že danes. Kako urco teka po gozdu si obetam.. A glede na musklfibr bo to ena dolga ura kalvarije. In glede na trpljenje, ki me čaka, bo Jezusova Kalvarija kot lahkoten sobotni sprehod po stari Ljubljani...

Še nekaj statistike: 31km, 800m vzpona, lahkoten tempo in dobre 

3 ure..