Dream big, run far

sobota, 19. marec 2016

Ogledna tura NajNaj21 (21km, 1200D+)

“Langsam aerobno” mi je Primož zadnjič zapisal v odgovor na vprašanje, kako hitro misli teči na ogledni turi za NajNaj21 (Najlepši in najtežji mali maraton). “Kul” sem si takrat mislil in pri tem seveda pozabil, da je Primož cca 180cm velika ATP molekula, petarda po domače oz. v tekaškem žargonu.
Ker je 9. aprila na sporedu omenjeni najlepši mali marathon po polhograjskem hribovju (Več o tekmi: http://www.najnaj21.si/), je Primož pred tekmo želel še malo potrenirati. Ko me je vprašal, če ga za trening skupaj odtečeva, sem bil itak takoj za. Naključje je hotelo, da so ravno na današnji dan tudi organizatorji organizirali ogledno turo ob praktično isti uri. Super, potem se kar priključiva. 
Ura me je vrgla pokonci ob 4.45. Malo strečinga, kava, sprehod z Bočem in že sem v tunelu pred Puštalom. Na zbirno mesto na sv. Andreju pridem točno ob 6.45, kjer je zbrana že kar lepa druščina, med njimi tudi neustavljivi Pero.





Začnemo počasi, manjša skupinica se nas hitro odlepi, ker nam je bil tempo malo prepočasen. Na sv. Ožboltu se prvič malo počakamo in hitro se oblikujeta dve skupini. In ker Primož odlično pozna pot ga spustim(o) naprej in lepo uživaško v njegovem zavetrju pogledujem proti okoliškim hribom. Kulisa je bila res veličastna.
Tempo jasno ni bil “langsam aerobni”. Sploh, če ti za vrat diha še Pero :) Na slabo polovico poti, na Tošča, pritečemo v cca uri in petnajst. Nekaj trenutkov počakamo še na priključek, ena fotka med čakanjem in že šibamo naprej. Nekje na poti s Tošča srečamo znani nasmeh, Ajdo, ki je nedolgo nazaj sesula konkurenco na Transgrancanarii.
Pot s Tošča proti Osolniku je lepa, tekaška. Deloma se izmenjujeta makadam in mehka gozdna pot. Na trenutke je potrebno nekaj previdnosti na bolj strmih delih. A prav veliko lagodnega teka ta pot ne ponuja. Nekje na grebenu nad Govejkom je še en strm vzpon, ki mi je na vsej trasi vedno najbolj tečen. Ne morem si kaj, da se glede tega ne bi na glas pridušal tudi Primožu pred mano. Saj ne, da bi ga to posebej zanimalo, pa tudi kake tolažbe nisem pričakoval, samo vedno je bolj prijetno pizditi na glas… Seveda pa glasno pizdenje izgubi ves svoj čar v trenutku, ko si skoraj na vseh štirih in kolneš preklete klance, mimo “langsam aerobno“ priteče Pero…




Na Osolniku je že pošteno vroče. Z mene teče v potokih ampak anoraka se mi ne da sleči. Pa tudi ni časa. Fantje zdržijo za eno arhivsko fotko in že letimo po strmini z Osolnika. Dobesedno. Blato in strmina nista za moje Hokice, ampak strmina se kmalu vnese in gozdna potka nas pripelje do pašnikov, kjer je treba prečkati nekaj električnih pastirjev, ki hvala bogu niso pod napetostjo. Struga potočka nas pripelje v Hrastnico, kjer je skoraj konec. No, še cca 2km in nekaj klanca in kmalu smo na izhodišču.
“Langsam aerobno” sicer mogoče res ni bilo, ampak vseeno je pasalo preluftat ventile na malo višjih obratih. Na ta račun je nastala tudi kaka fotka manj :)

21 kilometrsko pot s 1200m vzpona smo pretekli v cca dveh urah in pol. 

petek, 18. marec 2016

Četrkova (podaljšana) Grmada

Po dolgem času je včeraj spet padla Polhograjska grmada. Že vsaj pol leta je odkar sva z Valerijo nazadnje opravila trening med pripravljanjem na Učka trail.
Včeraj je bila zasedba malo drugačna. In številčnejša. S Katjo sva zadnjič na Graparskem trimčku hitro zagrabila za Žigovo povabilo na njihovo tedensko druženje na Grmadi in nekaj dni kasneje me Katja že čaka pred blokom in pičiva v smeri Polhovega gradca. Na parkingu v Dvoru je bila družba že zbrana. Ker sva s Katjo malo zamujala, časa za posebne priprave ni bilo in vetrovke si še zapel nisem, ko smo že grizli v prvi klanec. Peter, Marjan, Bojan, Žiga in Katja ter še nekaj ta hitrih potegnejo naprej. Malo rezervirano jim sledim, ker imam v načrtu iz Grmade podaljšati čez Katarino in  Toško čelo do doma. Pot je v zahajajočem soncu prekrasna in pogled stalno uhaja čez ramo nazaj. Na grebenu je poklicna fotografska deformacija prehuda, popustim in izvlečem pametnjakoviča (pametni telefon) ter pritisnem nekaj fotk. Z vrha Grmade se razlegata sproščen smeh in pogovor ta hitrih, pospešim zadnje metre in uspe mi še narediti eno fotko zbranih v zadnjih zdihljajih svetlobe.








Z vrha se dokaj hitro poberemo. Kot ponavadi gor piha in hitro nas začne hladiti. Energijska ploščica, malo vode, pozdrav družbi in že se znajdem sam v popolni temi na poti proti Katarini. Luna je dovolj močna in fajn dopolnjuje mojo petrolejko na glavi. Že nekaj časa nisem tekel v temi po gozdu in traja nekaj časa, preden se oči navadijo. Zaradi vetra se mi solzijo in bolj en drek vidim. Tečem kar hitro. S tempom nekje pod petimi minutami na kilometer. Ne vem sicer zakaj, ampak po temi gre vedno hitreje. Verjetno me stimulira oglašanje živali in svetleče se očke v temi, ki jih ošvrkne soj lučke :) Do Toškega čela se pot vedno malo vleče. Tudi tokrat. Kljub temi. Ampak iz Toškega po cesti navzdol spet leti. Vedno bolj se zavedam, kako pomembni so tudi hitri treningi teka navzdol. Na klancih se dobivajo ultraške tekme in če gor še nekako zgrizeš, te načete mišice navzdol dotolčejo :) V Šiški tudi moje noge postanejo malo težke. Nekako se zalimam za kolesarja pred mano in stisnem še zadnji kilometer.
Doma pa zaslužen (in potreben) tuš, regeneracijski sprehod s cuckom in zaslužen (ne toliko potreben) burek iz sosednje pekarne :)
Bilo je super popoldne. Fajn tek v dobri družbi, nekaj novih kolegov in uživanje noči na osamljenih gozdnih potkah. Nabralo se je slabih 20km s cca 600m vzpona na Grmado in nekaj drobiža po poti v slabih dveh urcah. Definitivno za ponoviti.





četrtek, 17. marec 2016

Podbrdo Trail Running Festival poleg tradicionalnega GM4O in kraljevskega Ultra Pušeljc Traila ponuja tudi krajšo, 12 kilometrsko traso Graparskega trimčka, po kateri so se v soboto pognali ambasadorji PTRF-ja. Jep, Jožko in Teodor sta poskrbela še za eno tekaško druženje z ambasadorji tekaškega praznika v Podbrdu. In lepšega dneva si skoraj nista mogla izbrati. Prvotno zamišljeno traso po sledeh rapalske meje je bilo potrebno zaradi novozapadlega snega sicer prilagoditi razmeram in tako se je družba odpravila po razglede na pot, kamor se bodo junija podali tisti, ki jim ni do maratonskih razdalj ali pa mogoče šele vstopajo v mistični svet tekanja po neokrnjeni naravi.
Med njimi bo pa tudi mladi Žan Drole, ki se nam je pridružil tudi v soboto. Štirinajst let šteje dečko. In čez nekaj let se bosta morala Bratina in Zupančič preklemano potruditi, da jima “t’mav” ne bo mešal štren :)
Štartali smo lahkotno. Mnogo bolj kot Jožko, ki je z nekaj intervali v klanec poskušal v kader fotoaparata ujeti falango tekačev za sabo in pri tem navdušil s svojo kondicijo. Kot da se nikomur ni preveč dalo stopiti z jutranjega sonca. Samo Šapa in Boč, naša pasja spremljevalca, sta se navdušeno podila gor in dol ter pridno nabirala višince.




Najbolj zagrizena sta bila ravno Slavc in Žan. Najstarejši, legenda GM4O in najmlajši, ki legenda še bo :) Kilometri v sproščenem klepetu hitro minevajo. Nekaj centimetrov snega, ki se na trenutke prav nemarno predira, daje vedeti, da smo že razmeroma visoko in da se bo pot kmalu obrnila navzdol. Zadnji kilometri UPT-ja po stari progi GM4O nas zdaj že peljejo navzdol. Proti Petrovemu brdu. Tek po zasneženi strmini je balzam za kolena in nihče se prav posebej ne “špara”. Za mostom, ki na Petrovem brdu pelje čez glavno cesto nas počaka Jožko. Kozarček soka iz Jožkotovega mobilnega bifeja, in že se nam pridružita še Teodor in druga najmlajša članica, Žigatova Nia ;) Nekaj nujnih fotk za arhiv in facebook in že ponovno zagrizemo v asfaltni klanec, ki bo vsem tistim na UPT-ju po dobrih 100 kilometrih že pošteno “kravžljal” živce :)
Ko se pot obrne navzdol, Katja, Slavc, Marjan in Žan potegnejo naprej. S Tonijem in Renatom debatiramo o naglavnih lučkah in Tonijevih izkušnjah iz UTMB-ja. Poslušam ga kot otrok, a že naslednji trenutek z modrostjo starega mačka predajam lanskoletne izkušnje s 100 milj Istre Renatu, ki se bo s 100 kilometrsko preizkušnjo spopadel letos. Srečno! in toplo se obleci J Nekje med Žbevnico in Buzetom sem bojda obstal, ko se zavem, da se mi moj zmešani pes že nekaj časa ne mota med nogami. Pa tudi drugi pred mano so sumljivo suvereni v svojem koraku… Hja, drugega, kot obrniti se spet navzgor mi ne ostane in po nekaj dodatnih višincih najdem dva mahajoča repa, pa še Tedija, Žigata in Nio, ki na skali občudujejo razgled na Črno prst in Podbrdo tam spodaj. Čas za par fotk in dalje proti Podbrdu. Razgledi so čudoviti in moja romantična duša hitro zapade v sanjarjenje, kako fajn bi bilo te poglede zaživeti junija ob večernem soncu, pred zmagovitim finišem v cilj UPT-ja. Hitra kalkulacija in podatek, da bo za to potrebno preteči dobrih 100 kilometrov v 14 urah… hja, tudi v mraku bo ok :)  



Z Žigatovo potomko se zaklepetava… o trimčku gre beseda, pa o karateju, ju-jutsu-u in plezanju. Pa o nabiranju njenih tekaških kilometrov… Bolj v hrib, kot po ravnem. ”Hja, kaj pa čem ob takem fotru…” pridoda in oba se nasmejiva. Prečkava cilj vseh treh tekov in skupaj se podamo do prostorov Turističnega društva, kjer nas že čakajo obloženi kruhki in gajbica Stezičarja od Katke in Tonija. Žan, najmlajši med junaki, je za mizo že pridno mlatil prisluženi sendvič. Preostanek druženja je minil v prijetnem klepetu in preden so se vsi podali v svoje avtomobile ter Marjan s smučkami čez hrib, sta Jožko in Tedi vse prisotne razveselila še s personaliziranimi rutkami oz. buffi. Zares lepa gesta.
Minil je še en super dan v prijetni tekaški družbi. Tokrat malo okrnjeni, a že naslednjič se nam zagotovo pridružita tudi Rok in Špela.  Verjetno na malo daljši ogledni turi :)

Četudi so Graparji teku nadeli malce hudomušno, ljubkovalno ime – Graparski trimček – le ta postreže z lepim vzponom in spustom. Zložne gozdne mulatjere in čudoviti razgledi ne zaostajajo za tistimi, ki jih ponujata večja brata. 12km z 800m vzpona poskrbijo za povišan srčni utrip in lepo doživetje v prelepi Baški grapi.

Moja fotografija
Photographer, designer, dreamer & long distance trail runner, finding out the true meaning of one's thought "To run an Ultra marathon you have to be arrogant enough to believe that you can do it... And stupid enough to try."