Ultra pušeljc trail je težka
tekma. 106km in slabih 7000 višinskih metrov jo dela eno težjih naokoli. Lansko
leto me je Pušeljc dobro zdelal, prežvečil in izpljunil tam nekje pred Soriško
planino. Poškodba kolena je bila prehuda. Jasno, letos sem se moral vrniti.
V Podbrdo sem se pripeljel že v
petek proti večeru, pokazal opremo, prevzel številko in srečal kamerade, s
katerimi bomo naslednji dan družno grizli in preklinjali klance. Prav dolgo nismo vztrajali in se kar hitro
podali k počitku. Tudi letos sem prespal pod katedrom ene izmed učilnic osnovne
šole. Ker sem že prišel dokaj pripravljen, preveč časa s pripravo opreme nisem
izgubljal. Po vrečah, ki jih je pripravil organizator za v Kopačnico in
Železnike, razmečem nekaj rezervne energije in dve majici za vsak slučaj.
Tokrat sem se odločil teči bolj minimalistično, saj je na poti dovolj
okrepčevalnic s pretirano ponudbo lokalnih dobrot.
Zbudim se pred budilko. Ob 4.20
uri, kot to počnem vsak dan. Kul. Počutje je ok in počutim se spočito. Divji
ritem preteklih tednov se je zažrl v moj načrt treningov in iz njega izrinil
tudi prepotrebni počitek. A počutje pred tekmo je bilo odlično in v resnici sem
komaj čakal, da nas Jožko spusti s ketne 😃 Nekaj
kratkih šprintov je ogrelo mašino in vedno pogosteje sem pogledoval proti uri.
Še nekaj minut je do šeste ure in štarta tekme. V glavi grem še enkrat čez
predvideno časovnico, četudi jo imam z alkoholcem zapisano na flaški. Moja
želja je bila priti v cilj najkasneje do 21.30. Izvira še od lanskega leta, ko
je bil moj namen končati tekmo »before the sunset«, a sem zaradi geografske
pozicije Baške grape moje cilje rajši prekvalificiral v »before the dark«, saj
je percepcija sončnega zahoda v Podbrdu precej zajebana reč. Tik pred štartom
moje cilje še zadnjič prekvalificiram v »ma jebe se mi, samo da pridem do konca« 😃
Pripravljen sem. Štartam
umirjeno. Skupaj s Primožem, ki se za štart odloči v zadnjem trenutku. Tečeva v
tempu, ki je prijeten in omogoča, da klepetava celo pot. Prehitiva nekaj
tistih, ki so prvi klanec mogoče vzeli malo prehitro in že sva na enem lepših
delov poti, na grebenu Koble, ki ponuja res lepe poglede v jutranjem soncu.
Primoža spustim naprej. Boljši tekač je, močnejši. Užitek ga je gledati, ko
zagrize v klanec in zajebava gravitacijo v glavo. Ozka prečka do zadnjega
vzpona na najvišjo točko tekme, sedlo Čez suho, mi je všeč še od lanskega leta.
Strmo melišče, ki ji sledi, malo manj. S prve okrepčevalnice odideva skupaj s
Primožem in nekaj časa lovim njegov tempo. Ker tečem brez očal imam na dokaj
tehničnem spustu precej težav, ker težko ocenim globino in zato nabrcam vse
kamne in korenine, ki mi pridejo nasproti. Lansko leto sem padel že kmalu po
začetku spusta s Črne prsti. Letos padem šele pred Hudajužno. To, da bom
usekal, ni bilo vprašanje. Vprašanje je bilo samo kje, kdaj in kolikokrat.
Tokrat na asfaltu. V bistvu mi spodrsne na iglicah in listju, ki je prekrivalo
cestišče. Usekam na kolk, ampak vse je ok. Razen smrekovih iglic v riti in
spraskanega boka je vse ok in v Hudajužno me ponese glas uradne napovedovalke
in številnih navijačev. Vzdušje je res fantastično, mimogrede izvem, da sem
trenutno osmi, spijem kozarec vode, ne preveč gentelmensko povlečem še šop
iglic iz mednožja in krenem proti Durniku. Na zloglasni durniški strmini v
kolku začutim posledice padca, zaradi katerega malce težje dvigujem desno nogo.
Ampak načeloma gre. Moj večji problem je premalo treningov po hribih in nasploh
premalo višincev...
Želja priteči do cilj po lanskem odstopu je bila velika. Fizično sem
bil takrat ok pripravljen. Odpovedali so pa mehanski deli. Iliotibialni trakt,
nadloga marsikaterega tekača. Nekaj mesecev tekaškega prisilnega počitka je
bilo dovolj časa za oceno stanja in sestavo novega, prilagojenega načina
treninga, ki je vključeval več treningov absolutne moči in eksplozivnosti,
visokointenzivnih treningov in specifičnih vaj za odpravo morebitnih vzrokov
poškodbe. Še v lanskem letu sem testiral rezultate novega načina treninga na
parih tekmah, med katerimi je tisti pravi test predstavljala Valvasorjeva
ultra, 24-urna preiskušnja pod Stolom. Koleno je bilo ok. A tistih pravi tekaških
treningov je bilo vseeno manj. Odkar jutra preživljam v telovadnici z mojimi
vadečimi, za laufanje ni več časa oziroma je to moj drugi trening v dnevu in
zato toliko manj intenziven. V času priprav je bila večina tekov nekje do 15
km, dvakrat sem odtekel 38km z nekaj več višinci, nekaj 20-kilometrskih tekov
vključno z NajNaj21 in Sky Raceom na Krvavcu. Bilo je par 100-kilometrskih
tednov, večinoma pa se je tedenska
kilometrina gibala med 60-80 km. Tedensko sem nekajkrat poskušal odteči
daljši tempo tek ali nekaj intervalov v klance. In to je to. Odgovor na
vprašanje, ki sem ga v preteklih dneh večkrat dobil in se je nanašal na
količino treninga...
Nekje pod vrhom Porezna me iz
misli vrne sopihanje za mano. Malo sem odplaval in nisem opazil fanta, ki me je
v naslednjem trenutku za šalo prehitel. Takoj mi je bil simpatičen v svoji
preprosti opravi, ki v ničemer ni spominjala na stereotipno podobo ultra
tekača. Nekaj besed in že je bil daleč pred mano in takrat si res nisem mislil,
da se bova še srečala. A šel sem s svojim tempom in kljub bolečini v kolku je
bilo vse ok. Na Porezen pridem nekako v zastavljenih časovnih okvirih, še dva
tekača me dohitita in nihče ne izgublja preveč časa. Mladenič me prehiti na
spustu, a na ravnih delih sem precej močnejši in kmalu tečem spet sam. Pot do
Kopačnice na petdesetem kilometru se mi je vlekla že lani. Nič posebnega sicer,
a ravno dovolj dolgočasna, da spustim tempo, misli odplavajo in malo pozabim na
hrano in vodo. Davek plačam na vzponu na Črni vrh, ki me v nekem trenutku
popolnoma izčrpa. Delček poti tečeva skupaj s Frenkom, ki potegne naprej. Za
njem pa me prehitita še Borut in Lovro, s katerim se preganjava praktično do
cilja. Čas je bil za gel in energy booster. Po parih minutah sem ok, z Lovrotom
navijeva tempo in skupaj pritečeva v Kopačnico. Postanek je bil kratek. Nekaj
hrane in pičimo dalje skupaj z Borutom in Lovrotom. V klanec na Blegoš sem
počasen. Tekmeca odhitita naprej in spet tečem sam. V sopari oblačnega dneva mi
je vroče in hladim se v številnih potočkih, ki tečejo po pobočjih Blegoša.
Polnim flaške s hladno vodo in življenje je lepo. 17-kilometrski spust od
Blegoša do Železnikov z nekaj vmesnimi vzponi izkoristim za pojačanje tempa.
Počutim se ok, samo neskončne makadamske ceste z vmesnimi asfaltnimi odseki se
mi vlečejo in ker ni nikogar, ki bi me priganjal, na trenutke pozabim na tempo
in malo odplavam, nabiram borovnice in v redkih izvirčkih polnim flaške z vodo.
Do Železnikov prehitim oz. dohitim Boruta, Lovra, fanta s Porezna (Mateja) in
Frenka. Frenk in Matej ravno odhajata iz okrepčevalnice, jaz pa si privoščim še
dva krožnika juhe. Na Ratitovec grem po pameti. Za ovratnik mi diha Lovro in to
mi je ok. Ne popuščam v klanec, nekje na poti ujamem tekmeca pred mano a sta
precej hitrejša, ko se klanec postavi pokonci. Na Ratitovcu je najhujše mimo. Napolnim
flaške z vodo in pohitim za Frenkom in Matejem. Uživam v močnem vetru, dam si
duška in v različne organe glasno pošiljam kamne, ob katere se spotikam. Prvič na
tekmi res uživam, noge so na Dajnarski planini po več kot 80ih km spet kot nove
in tempo poskušam na trenutke spraviti pod 4.30 min/km. Igram se. Singlce so
moj teren in v pozno popoldanskem soncu na grebenu Dajnarske planote so
pravljične. Nekje na desni se mi pridružijo še konji v galopu in takrat za
trenutek obstanem. Šele od vetra otrpli prsti me spet poženejo v tek. Prehitim
Frenka in Mateja, spotoma jih napizdim, da naj zgrizeta še teh par jebenih
kilometrov pol gremo pa na pir. Tečem mimo mesta, kjer sem lani odstopil. Letos
ne bom. Glasno si ponavljam refren pesmi Dylana Thomasa:
Do not go gentle into that good night.
Rage, rage against the dying of the light.
Besede odletijo z vetrom, jaz pa
občudujem pogled na Podbrdo. Soriška planina je že za mano. Tam desno je Možic.
Nastavljam se soncu, pogledi gredo proti pretečeni poti. Malo bi še ostal v
tistih visokih travah, a treba je dalje. Lovro je nekje za mano in vem, da se
bova fajtala do konca. Nekje na zadnjem spustu, kake 2 km pred ciljem, se
zamotim z lučko. Lahko bi šlo tudi brez nje, ampak nisem se hotel razlimati po
tleh tik pred ciljem. Ustavil sem se, saj mi je popustil trak na lučki in padla
mi je po tleh. Med pobiranjem in ovijanjem me skoraj dohiti Lovro in čas je bil
za zadnji pospešek. Moči je bilo še ogromno in do cilja se ne bremzam več.
Tempo na uri pokaže cca 3min/km. Lovra ne vidim več za sabo, pred mano pa cilj.
Vzdušje je fantastično. Otroci dajejo petke, množica ljudi v cilju ploska,
uradna spikerka mi ponuja mikrofon... In to je to.
106km, slabih 7000 višincev in
15ur 30min. Dovolj za skupno osmo mesto in tretje mesto v kategoriji malo
starejših gospodov po štiridesetem. Pokličem še Valerijo, ki že ve, saj je
spremljala trenutne rezultate.
Danes, dobra dva tedna po tekmi
sem zadovoljen s tekom. Ne toliko s časom. Lahko bi bilo bolje. Po drugi strani
tečem šele kratek čas. Septembra bodo tri leta od mojega prvega uradnega
gorskega maratona. Če se naslednje leto vrnem, bodo cilji postavljeni višje.
Letos sem bil vesel uvrstitve, vesel sem bil medalje, četudi mi druge stvari
pomenijo več. Prijateljska tekmovalnost, pozitiva, preseganje lastnih mej,
stiski rok in iskreni objemi na cilju... in hladen Radler na koncu 😃