Rad imam zgodnja jutra in rad vstajam zgodaj. Sem eden
tistih, ki ne potrebujejo veliko spanca in redko nisem še buden po sedmi uri. Če
pa dan začnem s tekom in se dokončno prebudim nekje v naravi, je pa to že
skoraj popoln začetek dneva... Seveda pa pridejo dnevi, ki so ustvarjeni samo
zato, da me zaj... In danes je bil eden tistih dni.
Včerajšnja odločitev, da greva z Valerijo danes zjutraj tečt, je včeraj zvenela kot res ful dobra ideja. In pri večernem nastavljanju budilke se mi v glavi zavrtijo motivacijskih filmčki, s katerimi nam sem in tja postreže youtube. Tisti s power muziko in glasom, ki nas prepričuje da ni prezgodaj in da ni pretežko, in da si budilko nastavil z namenom in da so »laws of physics merely a suggestion..« Da si »a lion in a field of lions... you can run a little faster&destiny waits for no man.. rise and shine!..
Navdahjen z videnim in slišanim se vidim nekje med stasitim lepotcem, ki ob sončnem vzhodu in oceanu za ritjo grize v klanec ter 130 kilsko zverino, nafutrano s surovim mesom in sprovocirano s coachevim dretjem šprinta čez jarde in s čelado na glavi pred sabo ruši vse ovire.. Jep. Napumpan s pozitivo in predstavo o tem, kako zjutraj poskakujem čez ljubljanske gričke, ob spremljavi violin v allegru in motivacijskih besedah žametnega glasu Radota Časla pomirjen zaspim v pričakovanju jutrišnjega dne..
No, dejanska podoba nekaj pred šesto zjutraj je precej bolj klavrna.. od povštra pomečkan ksiht in zaležana rit nista ravno motivacijska faktorja in Sveta noč, ki si jo gode Valerija v ničemer ne spominja na vzpodbudne ritme kaki Eye of the tiger podobni poskočnici... In zakaj hudiča je cucek že pred vrati?!
Hladen jutranji zrak naju sicer zbudi ampak nisva čisto prava. V zmernem tempu tečeva na grad, kjer naju pričaka lep pogled na Ljubljano in kjer v drevoredu uspešno prestrašiva komunalca pri pobiranju smeti. Seveda spet falim edino možno pot navzdol. Prijeten tek čez prazno jutranjo Ljubljano in že sva v Tivoliju. Valerija jo mahne domov, ker se ji mudi v službo, jaz pa še malo podaljšam na Rožnik. Recovery tek je bil danes in vse je bolj na izi. Ljudi ni in meglica, ki se spusti na Šišenski hrib, ustvari prijetno kuliso za nekaj fotkic.. Tek po praznem, jesenskem in meglenem Rožniku je užitek. Na vrhu si na telovadnih orodjih vzamem nekaj časa za par dvigov, sklec in počepov in modela, ki visi na špagi, opazim šele po zadnjem počepu.. In če je komunalec na gradu v strahu zamahnil s tistimi kleščami za pobiranje smeti, se jaz samo stoično obrnem in presran skozi zobe izstisnem par grdih besed.. Da pokurim novonastali adrenalin naredim še par šprintov po stopnicah v Tivoliju, po trim stezi še enkrat stečem do vrha, pozdravim anteno na Šišenskem hribu, nazaj v Tivoli in domov.
Prijetnih 13 kilometrčkov v uživaškem tempu. Doma pa proteinski smuti z jagodami, banano in chia semeni.. Nagrada za trpljenje že navsezgodaj. In glede na klavren začetek se je končalo super.. kot je ponavadi temu tako ;)
Včerajšnja odločitev, da greva z Valerijo danes zjutraj tečt, je včeraj zvenela kot res ful dobra ideja. In pri večernem nastavljanju budilke se mi v glavi zavrtijo motivacijskih filmčki, s katerimi nam sem in tja postreže youtube. Tisti s power muziko in glasom, ki nas prepričuje da ni prezgodaj in da ni pretežko, in da si budilko nastavil z namenom in da so »laws of physics merely a suggestion..« Da si »a lion in a field of lions... you can run a little faster&destiny waits for no man.. rise and shine!..
Navdahjen z videnim in slišanim se vidim nekje med stasitim lepotcem, ki ob sončnem vzhodu in oceanu za ritjo grize v klanec ter 130 kilsko zverino, nafutrano s surovim mesom in sprovocirano s coachevim dretjem šprinta čez jarde in s čelado na glavi pred sabo ruši vse ovire.. Jep. Napumpan s pozitivo in predstavo o tem, kako zjutraj poskakujem čez ljubljanske gričke, ob spremljavi violin v allegru in motivacijskih besedah žametnega glasu Radota Časla pomirjen zaspim v pričakovanju jutrišnjega dne..
No, dejanska podoba nekaj pred šesto zjutraj je precej bolj klavrna.. od povštra pomečkan ksiht in zaležana rit nista ravno motivacijska faktorja in Sveta noč, ki si jo gode Valerija v ničemer ne spominja na vzpodbudne ritme kaki Eye of the tiger podobni poskočnici... In zakaj hudiča je cucek že pred vrati?!
Hladen jutranji zrak naju sicer zbudi ampak nisva čisto prava. V zmernem tempu tečeva na grad, kjer naju pričaka lep pogled na Ljubljano in kjer v drevoredu uspešno prestrašiva komunalca pri pobiranju smeti. Seveda spet falim edino možno pot navzdol. Prijeten tek čez prazno jutranjo Ljubljano in že sva v Tivoliju. Valerija jo mahne domov, ker se ji mudi v službo, jaz pa še malo podaljšam na Rožnik. Recovery tek je bil danes in vse je bolj na izi. Ljudi ni in meglica, ki se spusti na Šišenski hrib, ustvari prijetno kuliso za nekaj fotkic.. Tek po praznem, jesenskem in meglenem Rožniku je užitek. Na vrhu si na telovadnih orodjih vzamem nekaj časa za par dvigov, sklec in počepov in modela, ki visi na špagi, opazim šele po zadnjem počepu.. In če je komunalec na gradu v strahu zamahnil s tistimi kleščami za pobiranje smeti, se jaz samo stoično obrnem in presran skozi zobe izstisnem par grdih besed.. Da pokurim novonastali adrenalin naredim še par šprintov po stopnicah v Tivoliju, po trim stezi še enkrat stečem do vrha, pozdravim anteno na Šišenskem hribu, nazaj v Tivoli in domov.
Prijetnih 13 kilometrčkov v uživaškem tempu. Doma pa proteinski smuti z jagodami, banano in chia semeni.. Nagrada za trpljenje že navsezgodaj. In glede na klavren začetek se je končalo super.. kot je ponavadi temu tako ;)
.png)
