Redko preklinjam. No ja, mogoče ne tako redko, ampak doma
nikoli. Vsaj ne pred mamo. Če bi me slišala v soboto bi jo postavil na realna
tla in njene iluzije, da njen drugi najstareši sin premore kako kletvico bi se
razblinile tako kot tiste moje, da bom Učko pretekel pod petimi urami.
Moj stric Ljubo, ki je eden najbolj zajebantskih tipov, kar
jih poznam, je mojster preklinjanja. On je sposoben iz (bolj ali manj opolzkih)
samostalnikov, pridevnikov, prilastkov in prislovov skomponirati zgodbo epskih
razšeznosti z vsemi potrebnimi liričnimi okraski, lahko tudi v jambskem
enajstercu, če bi bilo potrebno. In med tem, ko sem se ubijal po pobočjih Učke, sem se večkrat spomnil nanj. Moje preklinjanje sicer ni dosegalo njegovih mojstrovin, a na
trenutke sem uspel presenetiti tudi samega sebe…
Učka trail je gorski maraton, 42km s približno 2000 višinci.
Roko na srce, meni poleg NajNaj21 ena najlepših tekem s prelepimi kulisami
Kvarnerja, čudovito naravo in malim mestecem z veliko dušo in še večjo srčnostjo organizatorjev. Mošćenička draga je
letos že petič gostila tekače iz dvajsetih držav na različno dolgih progah.
Tekel sem na najdaljši, 42-kilometrski progi. Pred tremi
leti sem tu odtekel svoj prvi gorski maraton in letos sem bil odločen, da
spravim čas pod pet ur. A prvič sem o svoji nameri podvomil že med ogrevanjem,
lahkotnim tekom, ob obali.
V Moščeničko drago sem se pripeljal zjutraj iz Ljubljane in
zaradi slabe napovedi stalno pogledoval proti Učki, ki se je kljub nekaj
oblačkom kopala v jutranjem soncu. Že znano prizorišče, marina in jutranji
živžav, nekaj znanih obrazov ter lepo vreme so napovedovali lep dan. A kot pravi
lep slovenski pregovor “lice nije dalo,
što je dupe obečalo”. In če bi takrat vedel, kaj me čaka v nadaljevanju, bi se verjetno počil na obalo in užival v jutranjih žarkih in klicih galebov. Po prevzemu številke sem odtrimčkal nekaj dolžin ob
obali. Težke noge, neka čudna utrujenost, ki se je vlekla že od zgodnjega jutra, in pomanjkanje sape mi niso dajali
najboljšega občutka.
Letos sem trpel. Kot Jezus. S to razliko, da je fant
približno vedel, zakaj trpi… Mene je naprej gnala samo trma. Ker noge me
definitivno niso. Trpet sem začel že na štengah. Ja, cca 700 jih je, če se prav
spomnim. Letos so mi šle na živce. Tako kot nekaj tistih, ki so opletali s
palicami po spolzkem kamnu in na njih nabadali vse okoli njih. Z muko sem
prehiteval počasnejše v upanju, da bojo noge postale lažje, da se bo dihanje
umirilo… A vsem problemom se je kmalu pridružil še želodec, ki mi da ponavadi
mir. WTF?!? Pot iz strme ceste kmalu preide na gozdne single, kjer težko
prehitevaš in tako tečemo/hodimo v manjši skupini. Sledim Slavenu, kolegu, ki
se po tekmi tudi uradno spoznava in s katerim sva po naključju na fuzbal placu
parkirala avtomobile skupaj. Močan je kot bik in tempo mi ustreza. Nekajkrat se
med potjo še prehitiva, preden me na spustu iz Vojaka dokončno prehiti in ga
ponovno zagledam šele kak km pred ciljem.
A vzpon na Vojak je bil ponovno svojevrstna jeba. To, da sem
načeloma v klance švoh, mi je jasno. Premalo višincev. Po Ultra pušeljc trailu sem
to želel spremeniti z rednimi tedenskimi intervali v klanec in tempo teki,
večinoma tudi v klanec. A tokrat ni prav veliko pomagalo. Z vsakim korakom se
mi je zdelo, da lezem bolj nazaj, sploh ko je mimo priletela še Jasmina in me v
svojih salonarčkih, na najhujši strmini, za šalo prehitela. Tudi dejstvo, da po grlu razen vode nisem spravil ničesar, mi ni ravno pomagalo. Vrh Učke je bil
tokrat v megli iz katere je v nekem trenutku skočil fotograf. Od strahu sem se
skoraj usral in samo upal sem, da je veter utišal moje pošiljanje strmine v vse
možne rodilne organe…
Vsak klanec se enkrat koča in tudi tokrat se je. Spust do
okrepčevalnice na Vojaku je zajeban. Vsaj zame. Nekateri tam letijo, jaz po
tistih kamnih tečem zelo rezervirano, ker tečem brez očal in vidim bolj za en
drek. Po okrepčevalnici je pot lepša, a vsem pizdarijam, s katerimi sem se
ukvarjal, so se pridružili še krči v mišicah. Do tega dneva zame zgolj urbane
legende, zgodbe, ki sem jih slišal od drugih tekačev, a sam k sreči nikoli izkusil. Ker imam s sabo vedno nekaj grobo mlete soli, težav s krči zares nikoli nisem
imel. Tokrat je sol ostala na nočni omarici… Vsak korak v klanec ali skok čez
podrto drevo je terjal ustavljanje, masiranje ali boksanje v stegna in meča. Nekaj dobro odmerjenih udarcev v boleča stegna kasneje je mimo pritekel fant iz Poljanske doline, nad krči potožil tudi sam in
nadaljevala sva skupaj. Vmes krči fino zagrabijo tudi njega, dam mu preostanek
izotonika, saj se je meni stanje malo umirilo. Nekje na poti do zadnje
okrepčevalnice se je zgodilo tisto, kar se je moralo zgoditi. Fuknu sem. Itak.
Ampak tokrat s stilom. Na faco. Direkt. Da sem krvav po ksihtu mi pove šele
možakar, ki je ob poti popisoval tekmovalce. In na okrepčevalnici v Obršu, kjer
mi prostovoljka ponudi brisačko, da se pred ciljem še malo očedim.
Zadnjih
deset kilometrov se je vleklo. Kot vedno. Četudi je pot zelo lepa in parkrat že
vidiš cilj tam nekje daleč spodaj. Prehitevam tekmovalce z 31-kilometrske trase
a vlečem se kot melasa. Na zadnjem, najbolj zajebanem spustu skozi vlažno
sotesko se umaknem Nini Frelih, ki je kot torpedo zletela mimo proti cilju,
prehitim Italijana, ki sva na začetku večji del poti opravila skupaj in končno
pridem do poti ob morju. To je to. Še ravnina do cilja in konc te jebene muke.
“Nikoli več.”, si rečem malo pred ciljem. “No, do naslednjega leta…”, dodam.
Tako, kot sem letos dobil po pički, nisem še nikoli. Stavek,
ki sem si ga izposodil od enega izmed tekačev, a do potankosti opiše to, kar
sem doživel tudi sam. Tekmo sem končal na 21. mestu s časom pet ur in dobrih
dvajset minut. Čas niti ni tako slab, a žal 30 minut počasnejši od željenega.
Drugo let bo bolje, letos storjene napake pa dobra šola za
naprej.
