Dream big, run far

nedelja, 10. september 2017


Redko preklinjam. No ja, mogoče ne tako redko, ampak doma nikoli. Vsaj ne pred mamo. Če bi me slišala v soboto bi jo postavil na realna tla in njene iluzije, da njen drugi najstareši sin premore kako kletvico bi se razblinile tako kot tiste moje, da bom Učko pretekel pod petimi urami.
Moj stric Ljubo, ki je eden najbolj zajebantskih tipov, kar jih poznam, je mojster preklinjanja. On je sposoben iz (bolj ali manj opolzkih) samostalnikov, pridevnikov, prilastkov in prislovov skomponirati zgodbo epskih razšeznosti z vsemi potrebnimi liričnimi okraski, lahko tudi v jambskem enajstercu, če bi bilo potrebno. In med tem, ko sem se ubijal po pobočjih Učke, sem se večkrat spomnil nanj. Moje preklinjanje sicer ni dosegalo njegovih mojstrovin, a na trenutke sem uspel presenetiti tudi samega sebe…
Učka trail je gorski maraton, 42km s približno 2000 višinci. Roko na srce, meni poleg NajNaj21 ena najlepših tekem s prelepimi kulisami Kvarnerja, čudovito naravo in malim mestecem z veliko dušo in še večjo srčnostjo organizatorjev. Mošćenička draga je letos že petič gostila tekače iz dvajsetih držav na različno dolgih progah.
Tekel sem na najdaljši, 42-kilometrski progi. Pred tremi leti sem tu odtekel svoj prvi gorski maraton in letos sem bil odločen, da spravim čas pod pet ur. A prvič sem o svoji nameri podvomil že med ogrevanjem, lahkotnim tekom, ob obali.


V Moščeničko drago sem se pripeljal zjutraj iz Ljubljane in zaradi slabe napovedi stalno pogledoval proti Učki, ki se je kljub nekaj oblačkom kopala v jutranjem soncu. Že znano prizorišče, marina in jutranji živžav, nekaj znanih obrazov ter lepo vreme so napovedovali lep dan. A kot pravi lep slovenski pregovor “lice nije dalo, što je dupe obečalo”. In če bi takrat vedel, kaj me čaka v nadaljevanju, bi se verjetno počil na obalo in užival v jutranjih žarkih in klicih galebov. Po prevzemu številke sem odtrimčkal nekaj dolžin ob obali. Težke noge, neka čudna utrujenost, ki se je vlekla že od zgodnjega jutra, in pomanjkanje sape mi niso dajali najboljšega občutka. 
Letos sem trpel. Kot Jezus. S to razliko, da je fant približno vedel, zakaj trpi… Mene je naprej gnala samo trma. Ker noge me definitivno niso. Trpet sem začel že na štengah. Ja, cca 700 jih je, če se prav spomnim. Letos so mi šle na živce. Tako kot nekaj tistih, ki so opletali s palicami po spolzkem kamnu in na njih nabadali vse okoli njih. Z muko sem prehiteval počasnejše v upanju, da bojo noge postale lažje, da se bo dihanje umirilo… A vsem problemom se je kmalu pridružil še želodec, ki mi da ponavadi mir. WTF?!? Pot iz strme ceste kmalu preide na gozdne single, kjer težko prehitevaš in tako tečemo/hodimo v manjši skupini. Sledim Slavenu, kolegu, ki se po tekmi tudi uradno spoznava in s katerim sva po naključju na fuzbal placu parkirala avtomobile skupaj. Močan je kot bik in tempo mi ustreza. Nekajkrat se med potjo še prehitiva, preden me na spustu iz Vojaka dokončno prehiti in ga ponovno zagledam šele kak km pred ciljem.
A vzpon na Vojak je bil ponovno svojevrstna jeba. To, da sem načeloma v klance švoh, mi je jasno. Premalo višincev. Po Ultra pušeljc trailu sem to želel spremeniti z rednimi tedenskimi intervali v klanec in tempo teki, večinoma tudi v klanec. A tokrat ni prav veliko pomagalo. Z vsakim korakom se mi je zdelo, da lezem bolj nazaj, sploh ko je mimo priletela še Jasmina in me v svojih salonarčkih, na najhujši strmini, za šalo prehitela. Tudi dejstvo, da po grlu razen vode nisem spravil ničesar, mi ni ravno pomagalo. Vrh Učke je bil tokrat v megli iz katere je v nekem trenutku skočil fotograf. Od strahu sem se skoraj usral in samo upal sem, da je veter utišal moje pošiljanje strmine v vse možne rodilne organe…


Vsak klanec se enkrat koča in tudi tokrat se je. Spust do okrepčevalnice na Vojaku je zajeban. Vsaj zame. Nekateri tam letijo, jaz po tistih kamnih tečem zelo rezervirano, ker tečem brez očal in vidim bolj za en drek. Po okrepčevalnici je pot lepša, a vsem pizdarijam, s katerimi sem se ukvarjal, so se pridružili še krči v mišicah. Do tega dneva zame zgolj urbane legende, zgodbe, ki sem jih slišal od drugih tekačev, a sam k sreči nikoli izkusil. Ker imam s sabo vedno nekaj grobo mlete soli, težav s krči zares nikoli nisem imel. Tokrat je sol ostala na nočni omarici… Vsak korak v klanec ali skok čez podrto drevo je terjal ustavljanje, masiranje ali boksanje v stegna in meča. Nekaj dobro odmerjenih udarcev v boleča stegna kasneje je mimo pritekel fant iz Poljanske doline, nad krči potožil tudi sam in nadaljevala sva skupaj. Vmes krči fino zagrabijo tudi njega, dam mu preostanek izotonika, saj se je meni stanje malo umirilo. Nekje na poti do zadnje okrepčevalnice se je zgodilo tisto, kar se je moralo zgoditi. Fuknu sem. Itak. Ampak tokrat s stilom. Na faco. Direkt. Da sem krvav po ksihtu mi pove šele možakar, ki je ob poti popisoval tekmovalce. In na okrepčevalnici v Obršu, kjer mi prostovoljka ponudi brisačko, da se pred ciljem še malo očedim. 


Zadnjih deset kilometrov se je vleklo. Kot vedno. Četudi je pot zelo lepa in parkrat že vidiš cilj tam nekje daleč spodaj. Prehitevam tekmovalce z 31-kilometrske trase a vlečem se kot melasa. Na zadnjem, najbolj zajebanem spustu skozi vlažno sotesko se umaknem Nini Frelih, ki je kot torpedo zletela mimo proti cilju, prehitim Italijana, ki sva na začetku večji del poti opravila skupaj in končno pridem do poti ob morju. To je to. Še ravnina do cilja in konc te jebene muke. “Nikoli več.”, si rečem malo pred ciljem. “No, do naslednjega leta…”, dodam.
Tako, kot sem letos dobil po pički, nisem še nikoli. Stavek, ki sem si ga izposodil od enega izmed tekačev, a do potankosti opiše to, kar sem doživel tudi sam. Tekmo sem končal na 21. mestu s časom pet ur in dobrih dvajset minut. Čas niti ni tako slab, a žal 30 minut počasnejši od željenega.

Drugo let bo bolje, letos storjene napake pa dobra šola za naprej.

torek, 4. julij 2017

Ultra pušeljc trail 2017

Ultra pušeljc trail je težka tekma. 106km in slabih 7000 višinskih metrov jo dela eno težjih naokoli. Lansko leto me je Pušeljc dobro zdelal, prežvečil in izpljunil tam nekje pred Soriško planino. Poškodba kolena je bila prehuda. Jasno, letos sem se moral vrniti.
V Podbrdo sem se pripeljel že v petek proti večeru, pokazal opremo, prevzel številko in srečal kamerade, s katerimi bomo naslednji dan družno grizli in preklinjali klance.  Prav dolgo nismo vztrajali in se kar hitro podali k počitku. Tudi letos sem prespal pod katedrom ene izmed učilnic osnovne šole. Ker sem že prišel dokaj pripravljen, preveč časa s pripravo opreme nisem izgubljal. Po vrečah, ki jih je pripravil organizator za v Kopačnico in Železnike, razmečem nekaj rezervne energije in dve majici za vsak slučaj. Tokrat sem se odločil teči bolj minimalistično, saj je na poti dovolj okrepčevalnic s pretirano ponudbo lokalnih dobrot.
Zbudim se pred budilko. Ob 4.20 uri, kot to počnem vsak dan. Kul. Počutje je ok in počutim se spočito. Divji ritem preteklih tednov se je zažrl v moj načrt treningov in iz njega izrinil tudi prepotrebni počitek. A počutje pred tekmo je bilo odlično in v resnici sem komaj čakal, da nas Jožko spusti s ketne 😃 Nekaj kratkih šprintov je ogrelo mašino in vedno pogosteje sem pogledoval proti uri. Še nekaj minut je do šeste ure in štarta tekme. V glavi grem še enkrat čez predvideno časovnico, četudi jo imam z alkoholcem zapisano na flaški. Moja želja je bila priti v cilj najkasneje do 21.30. Izvira še od lanskega leta, ko je bil moj namen končati tekmo »before the sunset«, a sem zaradi geografske pozicije Baške grape moje cilje rajši prekvalificiral v »before the dark«, saj je percepcija sončnega zahoda v Podbrdu precej zajebana reč. Tik pred štartom moje cilje še zadnjič prekvalificiram v »ma jebe se mi, samo da pridem do konca« 😃
Pripravljen sem. Štartam umirjeno. Skupaj s Primožem, ki se za štart odloči v zadnjem trenutku. Tečeva v tempu, ki je prijeten in omogoča, da klepetava celo pot. Prehitiva nekaj tistih, ki so prvi klanec mogoče vzeli malo prehitro in že sva na enem lepših delov poti, na grebenu Koble, ki ponuja res lepe poglede v jutranjem soncu. Primoža spustim naprej. Boljši tekač je, močnejši. Užitek ga je gledati, ko zagrize v klanec in zajebava gravitacijo v glavo. Ozka prečka do zadnjega vzpona na najvišjo točko tekme, sedlo Čez suho, mi je všeč še od lanskega leta. Strmo melišče, ki ji sledi, malo manj. S prve okrepčevalnice odideva skupaj s Primožem in nekaj časa lovim njegov tempo. Ker tečem brez očal imam na dokaj tehničnem spustu precej težav, ker težko ocenim globino in zato nabrcam vse kamne in korenine, ki mi pridejo nasproti. Lansko leto sem padel že kmalu po začetku spusta s Črne prsti. Letos padem šele pred Hudajužno. To, da bom usekal, ni bilo vprašanje. Vprašanje je bilo samo kje, kdaj in kolikokrat. Tokrat na asfaltu. V bistvu mi spodrsne na iglicah in listju, ki je prekrivalo cestišče. Usekam na kolk, ampak vse je ok. Razen smrekovih iglic v riti in spraskanega boka je vse ok in v Hudajužno me ponese glas uradne napovedovalke in številnih navijačev. Vzdušje je res fantastično, mimogrede izvem, da sem trenutno osmi, spijem kozarec vode, ne preveč gentelmensko povlečem še šop iglic iz mednožja in krenem proti Durniku. Na zloglasni durniški strmini v kolku začutim posledice padca, zaradi katerega malce težje dvigujem desno nogo. Ampak načeloma gre. Moj večji problem je premalo treningov po hribih in nasploh premalo višincev...


Želja priteči do cilj po lanskem odstopu je bila velika. Fizično sem bil takrat ok pripravljen. Odpovedali so pa mehanski deli. Iliotibialni trakt, nadloga marsikaterega tekača. Nekaj mesecev tekaškega prisilnega počitka je bilo dovolj časa za oceno stanja in sestavo novega, prilagojenega načina treninga, ki je vključeval več treningov absolutne moči in eksplozivnosti, visokointenzivnih treningov in specifičnih vaj za odpravo morebitnih vzrokov poškodbe. Še v lanskem letu sem testiral rezultate novega načina treninga na parih tekmah, med katerimi je tisti pravi test predstavljala Valvasorjeva ultra, 24-urna preiskušnja pod Stolom. Koleno je bilo ok. A tistih pravi tekaških treningov je bilo vseeno manj. Odkar jutra preživljam v telovadnici z mojimi vadečimi, za laufanje ni več časa oziroma je to moj drugi trening v dnevu in zato toliko manj intenziven. V času priprav je bila večina tekov nekje do 15 km, dvakrat sem odtekel 38km z nekaj več višinci, nekaj 20-kilometrskih tekov vključno z NajNaj21 in Sky Raceom na Krvavcu. Bilo je par 100-kilometrskih tednov, večinoma pa se je tedenska  kilometrina gibala med 60-80 km. Tedensko sem nekajkrat poskušal odteči daljši tempo tek ali nekaj intervalov v klance. In to je to. Odgovor na vprašanje, ki sem ga v preteklih dneh večkrat dobil in se je nanašal na količino treninga...
Nekje pod vrhom Porezna me iz misli vrne sopihanje za mano. Malo sem odplaval in nisem opazil fanta, ki me je v naslednjem trenutku za šalo prehitel. Takoj mi je bil simpatičen v svoji preprosti opravi, ki v ničemer ni spominjala na stereotipno podobo ultra tekača. Nekaj besed in že je bil daleč pred mano in takrat si res nisem mislil, da se bova še srečala. A šel sem s svojim tempom in kljub bolečini v kolku je bilo vse ok. Na Porezen pridem nekako v zastavljenih časovnih okvirih, še dva tekača me dohitita in nihče ne izgublja preveč časa. Mladenič me prehiti na spustu, a na ravnih delih sem precej močnejši in kmalu tečem spet sam. Pot do Kopačnice na petdesetem kilometru se mi je vlekla že lani. Nič posebnega sicer, a ravno dovolj dolgočasna, da spustim tempo, misli odplavajo in malo pozabim na hrano in vodo. Davek plačam na vzponu na Črni vrh, ki me v nekem trenutku popolnoma izčrpa. Delček poti tečeva skupaj s Frenkom, ki potegne naprej. Za njem pa me prehitita še Borut in Lovro, s katerim se preganjava praktično do cilja. Čas je bil za gel in energy booster. Po parih minutah sem ok, z Lovrotom navijeva tempo in skupaj pritečeva v Kopačnico. Postanek je bil kratek. Nekaj hrane in pičimo dalje skupaj z Borutom in Lovrotom. V klanec na Blegoš sem počasen. Tekmeca odhitita naprej in spet tečem sam. V sopari oblačnega dneva mi je vroče in hladim se v številnih potočkih, ki tečejo po pobočjih Blegoša. Polnim flaške s hladno vodo in življenje je lepo. 17-kilometrski spust od Blegoša do Železnikov z nekaj vmesnimi vzponi izkoristim za pojačanje tempa. Počutim se ok, samo neskončne makadamske ceste z vmesnimi asfaltnimi odseki se mi vlečejo in ker ni nikogar, ki bi me priganjal, na trenutke pozabim na tempo in malo odplavam, nabiram borovnice in v redkih izvirčkih polnim flaške z vodo. Do Železnikov prehitim oz. dohitim Boruta, Lovra, fanta s Porezna (Mateja) in Frenka. Frenk in Matej ravno odhajata iz okrepčevalnice, jaz pa si privoščim še dva krožnika juhe. Na Ratitovec grem po pameti. Za ovratnik mi diha Lovro in to mi je ok. Ne popuščam v klanec, nekje na poti ujamem tekmeca pred mano a sta precej hitrejša, ko se klanec postavi pokonci. Na Ratitovcu je najhujše mimo. Napolnim flaške z vodo in pohitim za Frenkom in Matejem. Uživam v močnem vetru, dam si duška in v različne organe glasno pošiljam kamne, ob katere se spotikam. Prvič na tekmi res uživam, noge so na Dajnarski planini po več kot 80ih km spet kot nove in tempo poskušam na trenutke spraviti pod 4.30 min/km. Igram se. Singlce so moj teren in v pozno popoldanskem soncu na grebenu Dajnarske planote so pravljične. Nekje na desni se mi pridružijo še konji v galopu in takrat za trenutek obstanem. Šele od vetra otrpli prsti me spet poženejo v tek. Prehitim Frenka in Mateja, spotoma jih napizdim, da naj zgrizeta še teh par jebenih kilometrov pol gremo pa na pir. Tečem mimo mesta, kjer sem lani odstopil. Letos ne bom. Glasno si ponavljam refren pesmi Dylana Thomasa:
Do not go gentle into that good night.
Rage, rage against the dying of the light.
Besede odletijo z vetrom, jaz pa občudujem pogled na Podbrdo. Soriška planina je že za mano. Tam desno je Možic. Nastavljam se soncu, pogledi gredo proti pretečeni poti. Malo bi še ostal v tistih visokih travah, a treba je dalje. Lovro je nekje za mano in vem, da se bova fajtala do konca. Nekje na zadnjem spustu, kake 2 km pred ciljem, se zamotim z lučko. Lahko bi šlo tudi brez nje, ampak nisem se hotel razlimati po tleh tik pred ciljem. Ustavil sem se, saj mi je popustil trak na lučki in padla mi je po tleh. Med pobiranjem in ovijanjem me skoraj dohiti Lovro in čas je bil za zadnji pospešek. Moči je bilo še ogromno in do cilja se ne bremzam več. Tempo na uri pokaže cca 3min/km. Lovra ne vidim več za sabo, pred mano pa cilj. Vzdušje je fantastično. Otroci dajejo petke, množica ljudi v cilju ploska, uradna spikerka mi ponuja mikrofon... In to je to.
106km, slabih 7000 višincev in 15ur 30min. Dovolj za skupno osmo mesto in tretje mesto v kategoriji malo starejših gospodov po štiridesetem. Pokličem še Valerijo, ki že ve, saj je spremljala trenutne rezultate.

Danes, dobra dva tedna po tekmi sem zadovoljen s tekom. Ne toliko s časom. Lahko bi bilo bolje. Po drugi strani tečem šele kratek čas. Septembra bodo tri leta od mojega prvega uradnega gorskega maratona. Če se naslednje leto vrnem, bodo cilji postavljeni višje. Letos sem bil vesel uvrstitve, vesel sem bil medalje, četudi mi druge stvari pomenijo več. Prijateljska tekmovalnost, pozitiva, preseganje lastnih mej, stiski rok in iskreni objemi na cilju... in hladen Radler na koncu 😃

ponedeljek, 9. maj 2016

Tekaški vikend

Sonce se je že skrilo za oblaki, ko sva se z Valerijo vsedla na balkon k malo bolj poznemu nedeljskemu zajtrku. Pripravljalo se k dežju in samo vprašanje minut je bilo, kdaj bo začelo prati tekače na prireditvi Wings for life.
Bil je to tekaški vikend. V soboto so PST zasedle tekaške trojke, “Kenijci” z Grmade pa so družno osvajali Učko na vertikalnem kilometru. Moji plani za vikend pa so šli v smeri enega dolgega teka z nekaj več višinci. Zaradi snega v hribih so se Polhograjci zdeli najbolj primerni. Nekako se mi je zdelo, da bi to utegnilo zanimati tudi Primoža, s katerim bomo skupaj tekli na junijskem Ultra pušeljc trailu. Par besed na messengerju in že sva v soboto točno ob 6ih štartala iz parkirišča v Dvoru proti Grmadi. 

Grmada ob 6.40
40 minut razmeroma lagodnega tempa do vrha pred malo hitrejšim spustom do Katarine in potem do Sv. Jakoba. Vreme je bilo super in najini naslednji vrhovi so bili na dosegu roke – Govejk, Osolnik, Gontarska planina, Tošč in še 1x Grmada. Nekje med Jakobom in gostilno Legastja prvič zajebem in iz travnika zavijeva v gozd kakih 50 metrov prehitro. Zaideva na polno in nekaj časa izgubiva z orientiranjem in lomastenjem po bregu. Nekako se mi dozdeva, da me je Primož z malce cinično pripombo o markaciji malo zajebaval…:)
No, na pravo pot le prideva pri hiši s tečnim cuckom in hitro sva pri Legastji. Od tam vodita do Govejka dve poti. Ena po makadamski cesti in gozdna pot, po kateri še nikoli nisem šel. Tudi tokrat ni šlo, četudi so bili nameni dobri. Nekje sva falila markacijo in obstala na koncu neke res strme, pred kratkim nadelane ceste za spravilo lesa. Ker sva oba malo trmasta se nama ni dalo preveč spuščati in iskati markacije, zato jo ureževa v nek strm breg, ki bi ga v alpinistično-plezalnem slengu lahko označil z lažjo štirko. Da se nisem odsvaljkal do Legastje, se je bilo treba konkretno držati podrasti. Bilo je skoraj idilično, če podobe ne bi kazil podrt kandelaber z visokonapetostnim kablom… A znašla sva se na nekem grebenu, po katerem je vodila stezica, katero verjetno samo srne uporabljajo a pripeljala naju je do zadnjega ovinka ceste pred domom na Govejku. Kul.
Iskanje poti

Turist

Pot od Govejka do Osolnika je lepa, tekaška. Vzpon na Osolnik pa je že malo načel noge in začele so se čutiti posledice napornega tedna in kratkega spanca. Dva dateljna za silo pomagata in do Tošča gre spet ok. Dan je bil res lep in na utrujenost ni težko pozabiti. Pri vzponu Primož spet zvizne malo naprej in poskus sledenja nabije srčni utrip do 160 udarcev. Na vrhu se pofočkava in letiva proti Grmadi. Sonce že pošteno greje in na Grmadi se za kako minute nastaviva soncu, potem pa gasa v dolino. Tu je res letelo :)
Po dobrih štirih urah, 28km in 2000m višincev sva na parkingu.





Za nedeljo sva imela z Valerijo namen opraviti malo daljši tek preko Rožnika do Toškega čela in nazaj. Izi tempo, dobrih 20km. Vstala sva sicer ob 6ih, oziroma malo prej, a skidala sva se precej pozno od doma. Še vedno pa dovolj zgodaj, da je bil tek čez prazen Tivoli in Rožnik čista uživancija. Tudi PST mimo bajerja je bil presenetljivo prazen. Kmalu sva v Podutiku in čaka naju najlepši del poti – gozdna pot na Toško čelo. Prijetno sveže je, noge so se ogrele in hitro sva na vrhu, kjer ne izgubljava časa in pičiva nazaj po isti poti do Mosteca. Tam se ločiva – Valerija proti domu, še prej pa par ovinkov in skupno krepko preko 20km, jaz pa še malo več ovinkov in napaka v kalkulaciji je kriva, da končam pri 29ih km. Nameraval sem sicer opraviti 30km, ampak ne bom malenkosten. V tem tednu je šlo preko 100km in rahla utrujenost je bila razumljiva. Sledilo je samo še nedeljsko brezdelje in rehabilitacija :)


sreda, 4. maj 2016

Pred Ultra Pušeljc Trail-om


Skoraj eno leto je že, kar sem tistega junijskega popoldneva stal na grebenu, ki se razteza nad smučišči Soriške planine. Popoldan se je nagibal k večeru in toplo večerno sonce, ki je počasi zahajalo za grebnom Črne prsti je metalo še zadnje žarke skozi nekaj meglic, ki so se v rahlem zahodniku poigravale na grebenu Koble. Pogledi na Baško grapo, Porezen in Blegoš, katerih vrhova sta bila od sonca še rdečkasto obarvana, so bili veličastni. Sledu o nevihtah, ki so nekaj ur prej parale nebo, ni bilo več.
Narava se je umirjala v večerni spokojnosti in samo male rdeče oznake ob potki so potiho šepetale  o veličastni zgodbi, ki se je kakih dvanajst ur prej začela ob cerkvici v Podbrdu. Točno ob šesti uri zjutraj se je sto tekačev prvič podalo na  110 km dolgo pot Ultra Pušeljc Traila. Dve uri za njimi pa še precej večja množica na že tradicionalnem GM4O.
Malo za markacijo se je v travi skrivala za silo suha skala, na katero sem se vsedel in si pod hrbet postavil fotografski nahrbtnik. Užival sem v pogledih na Črno prst, ki se je skrivala za meglicami in na Porezen, ki se je kopal v večernem soncu. Le nekaj ur prej sem stal tam na dežju in v objektiv lovil tekače. Za nekatere se je tekma tam šele dobro začela, druge je čakala samo še blatna drsalnica v Podbrdo. Večerna kulisa je bila pravljična in podobe, ki so se izrisale v daljavi so bile kot izpod barvic Marlenke Stupica. Samo strateški poziciji se lahko zahvalim, da nisem, že nekoliko utrujen, odplaval in pozabil, zakaj sem gori. Vsake toliko je izza trave prisopihala glava tekmovalca in težko je bilo razločiti, ali je bilo začudenje namenjeno pojavi z 200 milimetrskim objektivom v travi ali čudovitim pogledom na Baško grapo in tam nekje doli tudi cilj njihove avanture.




Takrat sem tudi sam želel biti eden izmed njih a mi boleče koleno tega ni dopuščalo. Poškodba, ki sem jo lani verjetno pridelal na 100 Milj Istre, je zdaj, kot kaže, sanirana. In z novimi spoznanji je sanirana tudi glava. Bila je to dobra šola. Treningi so sedaj bolj preudarni, pogostejši in bolj raznoliki.
Še mesec in pol je do tekme.  Ali sem pripravljen? Meh, najbrž nikoli nisi pripravljen. Vedno se nekje, tako, zahrbtno priplazi tisti dolgi tek, ki si ga nekoč izpustil in maha s sredincem  v trenutku, ko obupavaš nad klancem in so vse misli usmerjene samo v to, kako bi sam sebi najbolj elegantno pregriznil vrat… Pa tisti intervali, ki jih ni bilo, ker sem rajši žvečil frutabelo na toplih travah Polhograjske grmade…
A pogled na počečkane načrte treningov preteklih mesecev mi pravi, da sem delal ok. Po pameti.  Četudi je v tem času nekaj tekov, ki bi se jih z veseljem udeležil, mi tam nekje po hipofizi potrka preudarnost in spomin na koleno. Nope, letos bom odtekel in opravičil zaupanje, ki mi ga je organizator izkazal z imenovanjem za ambasadorja teka skupaj s tistimi, od katerih se lahko samo učim in mi predstavljajo neko drugo dimenzijo in neusahljiv vir motivacije.
In lanski junij fast forward… Bilo je super leto.  Veliko je bilo tekov in še več ur, preživetih v naravi. Jutranjih, nočnih, po snegu, dežju, z Valerijo… pa druženja z ostalimi ambasadorji, ogledne ture in četrtkova osvajanja Grmade s samimi norci, ki bodo na moje veliko veselje tudi tekmeci in motivatorji na Ultra Pušeljc Trailu… Fajn bo. Še prej pa en mesec fajn treniranja.











Moja fotografija
Photographer, designer, dreamer & long distance trail runner, finding out the true meaning of one's thought "To run an Ultra marathon you have to be arrogant enough to believe that you can do it... And stupid enough to try."