Tekaški vikend

Sonce se je že skrilo za oblaki, ko sva se z Valerijo vsedla na balkon k malo bolj poznemu nedeljskemu zajtrku. Pripravljalo se k dežju in samo vprašanje minut je bilo, kdaj bo začelo prati tekače na prireditvi Wings for life.

Bil je to tekaški vikend. V soboto so PST zasedle tekaške trojke, “Kenijci” z Grmade pa so družno osvajali Učko na vertikalnem kilometru. Moji plani za vikend pa so šli v smeri enega dolgega teka z nekaj več višinci. Zaradi snega v hribih so se Polhograjci zdeli najbolj primerni. Nekako se mi je zdelo, da bi to utegnilo zanimati tudi Primoža, s katerim bomo skupaj tekli na junijskem Ultra pušeljc trailu. Par besed na messengerju in že sva v soboto točno ob 6ih štartala iz parkirišča v Dvoru proti Grmadi. 

Grmada ob 6.40

40 minut razmeroma lagodnega tempa do vrha pred malo hitrejšim spustom do Katarine in potem do Sv. Jakoba. Vreme je bilo super in najini naslednji vrhovi so bili na dosegu roke – Govejk, Osolnik, Gontarska planina, Tošč in še 1x Grmada. Nekje med Jakobom in gostilno Legastja prvič zajebem in iz travnika zavijeva v gozd kakih 50 metrov prehitro. Zaideva na polno in nekaj časa izgubiva z orientiranjem in lomastenjem po bregu. Nekako se mi dozdeva, da me je Primož z malce cinično pripombo o markaciji malo zajebaval…:)

No, na pravo pot le prideva pri hiši s tečnim cuckom in hitro sva pri Legastji. Od tam vodita do Govejka dve poti. Ena po makadamski cesti in gozdna pot, po kateri še nikoli nisem šel. Tudi tokrat ni šlo, četudi so bili nameni dobri. Nekje sva falila markacijo in obstala na koncu neke res strme, pred kratkim nadelane ceste za spravilo lesa. Ker sva oba malo trmasta se nama ni dalo preveč spuščati in iskati markacije, zato jo ureževa v nek strm breg, ki bi ga v alpinistično-plezalnem slengu lahko označil z lažjo štirko. Da se nisem odsvaljkal do Legastje, se je bilo treba konkretno držati podrasti. Bilo je skoraj idilično, če podobe ne bi kazil podrt kandelaber z visokonapetostnim kablom… A znašla sva se na nekem grebenu, po katerem je vodila stezica, katero verjetno samo srne uporabljajo a pripeljala naju je do zadnjega ovinka ceste pred domom na Govejku. Kul.

Iskanje poti

Turist

Pot od Govejka do Osolnika je lepa, tekaška. Vzpon na Osolnik pa je že malo načel noge in začele so se čutiti posledice napornega tedna in kratkega spanca. Dva dateljna za silo pomagata in do Tošča gre spet ok. Dan je bil res lep in na utrujenost ni težko pozabiti. Pri vzponu Primož spet zvizne malo naprej in poskus sledenja nabije srčni utrip do 160 udarcev. Na vrhu se pofočkava in letiva proti Grmadi. Sonce že pošteno greje in na Grmadi se za kako minute nastaviva soncu, potem pa gasa v dolino. Tu je res letelo :)

Po dobrih štirih urah, 28km in 2000m višincev sva na parkingu.

Za nedeljo sva imela z Valerijo namen opraviti malo daljši tek preko Rožnika do Toškega čela in nazaj. Izi tempo, dobrih 20km. Vstala sva sicer ob 6ih, oziroma malo prej, a skidala sva se precej pozno od doma. Še vedno pa dovolj zgodaj, da je bil tek čez prazen Tivoli in Rožnik čista uživancija. Tudi PST mimo bajerja je bil presenetljivo prazen. Kmalu sva v Podutiku in čaka naju najlepši del poti – gozdna pot na Toško čelo. Prijetno sveže je, noge so se ogrele in hitro sva na vrhu, kjer ne izgubljava časa in pičiva nazaj po isti poti do Mosteca. Tam se ločiva – Valerija proti domu, še prej pa par ovinkov in skupno krepko preko 20km, jaz pa še malo več ovinkov in napaka v kalkulaciji je kriva, da končam pri 29ih km. Nameraval sem sicer opraviti 30km, ampak ne bom malenkosten. V tem tednu je šlo preko 100km in rahla utrujenost je bila razumljiva. Sledilo je samo še nedeljsko brezdelje in rehabilitacija :)

Pred Ultra Pušeljc Trail-om

Skoraj eno leto je že, kar sem tistega junijskega popoldneva stal na grebenu, ki se razteza nad smučišči Soriške planine. Popoldan se je nagibal k večeru in toplo večerno sonce, ki je počasi zahajalo za grebnom Črne prsti je metalo še zadnje žarke skozi nekaj meglic, ki so se v rahlem zahodniku poigravale na grebenu Koble. Pogledi na Baško grapo, Porezen in Blegoš, katerih vrhova sta bila od sonca še rdečkasto obarvana, so bili veličastni. Sledu o nevihtah, ki so nekaj ur prej parale nebo, ni bilo več.

Narava se je umirjala v večerni spokojnosti in samo male rdeče oznake ob potki so potiho šepetale  o veličastni zgodbi, ki se je kakih dvanajst ur prej začela ob cerkvici v Podbrdu. Točno ob šesti uri zjutraj se je sto tekačev prvič podalo na  110 km dolgo pot Ultra Pušeljc Traila. Dve uri za njimi pa še precej večja množica na že tradicionalnem GM4O.

Malo za markacijo se je v travi skrivala za silo suha skala, na katero sem se vsedel in si pod hrbet postavil fotografski nahrbtnik. Užival sem v pogledih na Črno prst, ki se je skrivala za meglicami in na Porezen, ki se je kopal v večernem soncu. Le nekaj ur prej sem stal tam na dežju in v objektiv lovil tekače. Za nekatere se je tekma tam šele dobro začela, druge je čakala samo še blatna drsalnica v Podbrdo. Večerna kulisa je bila pravljična in podobe, ki so se izrisale v daljavi so bile kot izpod barvic Marlenke Stupica. Samo strateški poziciji se lahko zahvalim, da nisem, že nekoliko utrujen, odplaval in pozabil, zakaj sem gori. Vsake toliko je izza trave prisopihala glava tekmovalca in težko je bilo razločiti, ali je bilo začudenje namenjeno pojavi z 200 milimetrskim objektivom v travi ali čudovitim pogledom na Baško grapo in tam nekje doli tudi cilj njihove avanture.

Takrat sem tudi sam želel biti eden izmed njih a mi boleče koleno tega ni dopuščalo. Poškodba, ki sem jo lani verjetno pridelal na 100 Milj Istre, je zdaj, kot kaže, sanirana. In z novimi spoznanji je sanirana tudi glava. Bila je to dobra šola. Treningi so sedaj bolj preudarni, pogostejši in bolj raznoliki.

Še mesec in pol je do tekme.  Ali sem pripravljen? Meh, najbrž nikoli nisi pripravljen. Vedno se nekje, tako, zahrbtno priplazi tisti dolgi tek, ki si ga nekoč izpustil in maha s sredincem  v trenutku, ko obupavaš nad klancem in so vse misli usmerjene samo v to, kako bi sam sebi najbolj elegantno pregriznil vrat… Pa tisti intervali, ki jih ni bilo, ker sem rajši žvečil frutabelo na toplih travah Polhograjske grmade…

A pogled na počečkane načrte treningov preteklih mesecev mi pravi, da sem delal ok. Po pameti.  Četudi je v tem času nekaj tekov, ki bi se jih z veseljem udeležil, mi tam nekje po hipofizi potrka preudarnost in spomin na koleno. Nope, letos bom odtekel in opravičil zaupanje, ki mi ga je organizator izkazal z imenovanjem za ambasadorja teka skupaj s tistimi, od katerih se lahko samo učim in mi predstavljajo neko drugo dimenzijo in neusahljiv vir motivacije.

In lanski junij fast forward… Bilo je super leto.  Veliko je bilo tekov in še več ur, preživetih v naravi. Jutranjih, nočnih, po snegu, dežju, z Valerijo… pa druženja z ostalimi ambasadorji, ogledne ture in četrtkova osvajanja Grmade s samimi norci, ki bodo na moje veliko veselje tudi tekmeci in motivatorji na Ultra Pušeljc Trailu… Fajn bo. Še prej pa en mesec fajn treniranja.