Dream big, run far

ponedeljek, 24. avgust 2015

Včeraj je bil spet dan za malo daljši tek. Teden je bil delovno precej naporen za oba in uspelo nama je samo enkrat odtečti en normalen tek. Kar je po svoje ok za regeneracijo. In ker je moj ortoped na podlagi brezhibnega MRI-ja ugotovil, da je z mojim kolenom vse ok, ni razloga da ne pičiva spet v hribe. Samo zategnjen da sem. Da mi manjka strečinga. Ok, če tko praviš...Kljub temu sem za vsak slučaj v nahrbtnik skril še dva ibuprofena. Za vsak slučaj. 
Za najino turo sem si izbral pot od Koče pri Savici preko Komne na Lanževico. Približno 10km vzpona z dobrimi 1400m višinske razlike je spodoben približek vzponu na Učko, ki naju čaka čez tri tedne. 
Zjutraj ne hitiva preveč. Vročine ni več in nikamor se nama ne mudi. Ob šestih zjutraj rutinirano zbrcam cucka iz košare, ruknem kavo in že se sprehajava ob tirih. Zgodej je še in ne da se mu preveč. Očitno je, da samo čaka trenutek, ko se bo spet zavlekel v košaro. Malo sem mu fovš. Prasc. Vzel bi ga s sabo, ampak tko dolga pot ni več za njega, dodatna voda za njega je kar velik logistični problem, pa tudi srečanja s kako kačo si ne želim. Jebi ga, ni glih najbolj pameten pes. 
Na parkingu pri Savici je bila že kar gužva. Ne ustavljava se preveč in v eni uri sva že na Komni. "From the bottom? Bravoo!" sta navdušena Angleža pred kočo, ko vsa zaripla v ksiht cuzava gele in dotakava vodo. Po nekaj minutah nadaljujeva s tekom mimo Doma pod Bogatinom in zavijeva desno proti Lepi Komni. Pot je manj obljudena in prvotni strah, da bova tekla po zaraščeni singelci, je bil odveč. Po parih kilometrih naletiva na skupino markacionistov, ki so pot lepo očistili, samo malo više sva se morala boriti z borovci na potki. Pokrajina pod Lanževico je krasna. Polna kotanj, zelenja in cvetja. Malo više je zelenja konec in vstopiš v kraljestvo zlatoroga :) Povsod samo kamenje, ki ne dovoli prehitrega napredovanja. Kljub temu grizeva in v eni uri sva že na Lanževici. Močan zahodnik je hitro nosil oblake in misel na kako nevihto spremeni prvotni plan, da bi iz Lanževice preko Vrha nad gracijo odtekla še mimo Bogatina na Mahavščka, od tam pa po enkratni poti na planino Govnjač, od koder je samo še skok do doma na Komni. No, bova vidla, ko prideva do sedelca pod Bogatinom. Potem se bova pa odločila. Če bo megla, turo skrajšava. Megla na Komni je zadnje, kar bi si želel. Been there, done that. Not fun. 





Par fotk, pulover in zbeživa z Lanževice pred hladnim vetrom. Naužijeva se še nekaj razgledov, potem pa na greben. Tek po grebenu proti Graciji je en sam užitek in končno lahko skoraj normalno tečem. Ibuprofen, ki sem ga stisnil še na Komni je prijel. Valerijo že nekaj časa matra bolečina v boku in na ozkih potkah je šla bolj previdno. Hitro sva na Bogatinskem sedlu. "Tale dva bosta zih vedla... Kolk je do Bogatina? Tle piše pol ure.. a je to za take, k sta vidva?" naju prestreže priletna gospa.. "ne ne, bo kr držalo. Samo čez tale kucelj, pol je pa še mal..", jo potolažim.. "Ja, a ni tole Bogatin?? "Ne gospa, tole ni nič, tam zadej je Bogatin.." :) Gospa se vseeno odloči napasti Bogatina. Midva pa prav tako. Samo njen dedc ni bil čist ziher... 
Bogatina sva sicer spustila in na Mahavščka prideva v slabih dvajsteih minutah. Piha, megla je na vrhu in tokrat ne uživava v razgledih. Sploh ne Valerija, ki skoraj pade čez palice, ki ležijo vsevprek. Razberem par sočnih kletvic na njenih ustnicah...
Šibava naprej, spuščava se po lepem grebenu med gorenjsko in primorsko. Oblaki kradejo poglede in koncentracija je lahko na poti. Tečeva zmerno hitro, a tempo nenadoma precej pospešiva, ko na Valerijo zasika kača iz grmovja. Sicer me zanima, katera je bila, a vračal se nisem :) Kače me sicer ne motijo. Rajši jih ne srečam. A težav z njimi nimam. Bolj se bojim krav. In dejstvo, da jih na planini skoraj da ni bilo, oziroma je imel bik v načrtu malo biološke reprodukcije s svojim haremom, in za naju se skoraj ne zmenijo. Stečeva preko pašnika in v nekaj minutah sva na Komni. Potem pa še spust po neskončnih serpentinah, prehitevanje pohodnikov in že srkava proteine pri avtu. Četudi sem koleno čutil, pa sem zahvaljujoč ibuprofenčkoma lahko tekel. Danes je pa druga zgodba :)
Trening je bil fajn, tudi oblačno vreme ni motilo, razen močnega vetra na trenutke. 
Statistika: 25km z 2000m vzpona. Dobre štiri ure teka in nekaj malega pavze. Prijetno nedeljsko :)












ponedeljek, 17. avgust 2015


12. septembra je na sporedu ponovno Učka trail. 42km z dobrimi 2000m vzpona, čudovito naravo, krasnimi razgledi in vonjem po morju. Odločitev, da letos ponovim mojo sploh prvo tekaško preizkušnjo, je padla že lani nekaj trenutkov po prihodu v cilj. Letos so organizatorji 42 kilometrski preizkušnji dodali še 73 kilometrsko. Seveda sem se najprej prijavil na slednjo. A ponavljajoča bolečina v kolenu je botrovala spremembi načrta in letos bo ostalo na 42ki. Ali bom sploh lahko šel, bosta povedala pred parimi dnevi opravljen MRI in obisk ortopeda naslednji teden. In če diagnoza ne bo prehuda, bova z Valerijo čez en mesec uživala na potkah po Učki. Jep, tudi Valerija gre. Ko te prime te prime in najkrajša, 16 kilometrska proga je bila zanjo prekratka, da bo treba tam ful hitro tečt in če že, da gre rajši na 42ko :)
Tako že nekaj tednov besno trenirava, grizeva klance, nervirava sosede z burpeeji in premetavanjem uteži po stanovanju, šprintava po Žaku in visiva ko opice na štangah… Težavo imam samo z daljšimi teki, ker po nekaj pretečenih km začutim bolečino v kolenu in preostanek poti vlečem nogo za sabo. Včasih, s spremenjeno tehniko teka uspem teči celo brez bolečine. Kar je kul. Zelo kul.
Za ta vikend nekih posebnih planov nisva imela, saj je bil daljš tek bolj odvisen od vremena in sva se nekako sproti prilagajala. Računala sva na nedeljo, v prvem planu pa je bila trasa po Polhograjcih. Dobrih 27 km s cca 2000m vzpona. In ker bi tako imela dva dneva počitka, sva v četrtek zvečer opravila  še s petimi hitrimi teki na Ljubljanski grad. Vzpon po cesti je za intervale kar “prijeten”. Od vznožja do vrha natanko 1km. Vleče se ko prasica in po zadnjem “šprintu” sva bila, tudi zaradi vročine, kar prijetno zdelana.
In večerna spontana odločitev, da se namesto nedeljskega teka v soboto pridruživa ogledni turi trase za tekmo v okviru Krvavec Trail vikenda, je bila precej pogumna :)

Vabilo na tekaško prireditev, ki bo 5. in 6. septembra na Krvavcu, sem zasledil že nekaj časa nazaj in matra me že od samega začetka. Teči bo mogoče na vertikalni preizkušnji in 21km pravega sky runninga s cca 1700m vzpona. Na vertikalno preizkušnjo sicer sigurno ne bom šel, ampak daljša trasa je že po slikah in spominu obetala veliko. Plaža - Vrh Korena - Kalški greben – Dolge njive – Zvoh – Plaža je nekako okvirna pot. Če že ne bo mogoče na tekmo, bi lahko traso odtekla/prehodila vsaj za trening. Valerija je bila takoj za.




V soboto vstaneva zgodaj. Budilka naju vrže pokonci ob 5.50. Po mojih kalkulacijah se morava odpraviti ob 7.15 izpred bloka. Do takrat še sprehod z Bočem, kava, šejk za energijo… Odpraviva se skoraj točno. Mojo računico podre postanek na bencinski črpalki v Cerkljah. In če bi za premagovanje krvavških strmin najina Kia premogla kakega konja več kot samo osla za volanom, bi skupino tekačev/oglednikov ujela še na parkingu. “A sta tekača? Glihkar so šli. Tle gor pa desno, se mi zdi…” nama prijazno pove kolesar, ko zbegano lutava po parkingu. “Hvala!!” navržem med zapenjanjem nahrbtnika, zaklepanjem avta in lovljenjem palic. Namesto na desno podaljšava malo naravnost in kakih 100m pred nama pot prečka skupina tekačev v tempu, ki ne nakazuje nič dobrega :)
Nekako jih ujameva in kar nekaj časa potrebujem da se noge in rit prebudijo. Mi pa že predelamo prvi vzpon in spust, prečkamo ograjo in nadaljujemo po lepi potki zložno navzgor. Kakih deset nas naštejem, poleg Valerije še ena punca. Prepoznam nekaj fantov. Klemena, organizatorja ter Primoža, ki verjetno odteče vse možne ultraške preizkušnje. Skupaj sva tekla že na lanski Učki in letošnji Istri. Pa Grega, ki se ga  prav tako spomnim z Učke… med tem so fantje odtekli še ohoho tekem in treningov :) Najhitrejši potegnejo naprej. Z lahkoto. Kot da klanca in vseh tistih skal na poti sploh ni.  Sami norci. Kot psi, ki jih spustiš s ketne zbezljajo gor po skalah… Jasno, iz mene govori elementarna človeška fovšija :) Tolažba, da so fantje pač mlajši, se razkadi ko opoldanska meglica, ko mimo priskaklja petnajst let starejši možakar. Ok, mogoče niso samo leta. Verjetno imajo pri tem tudi tisoči pretečnih kilometrov…
Noge se počasi ogrejejo in potke se zdijo zložnejše. Razgledi so vse lepši in vreme nam odlično služi. Preplezamo del poti ob zajlah. Pogrešam plezarijo, skale in zajle. Pozdravimo nekaj krav in modrujemo, da bi bilo za tekmo pametno malo posekati borovčke ob poti. Kot nalašč v tistem trenutku možakarja pred mano zanese in odstejđdajva po borovčkih kake 3 metre s poti. Ni druge, kot da zagazim še sam med grmovje, jaz vlečem njega, Valerija vleče mene in nekako smo spet vsi trije na potki :)
Pot do Kalškega grebena je lepa in razgledna. Še posebej od Vrh Korena (1999m). Po krajšem spustu sledi lep vzpon, ki se ga lahko tudi preteče. Malo se sicer grizejo kolena ampak na koncu te nagradijo razgledi. V prvem planu razgled na Grintavec in Kočno, v drugem planu razgled v božju mater :)
Frutabela, par fotk in že se spuščamo na Dolge njive. Tam v izviru obnovimo vodne zaloge in hladna voda poživi duha in telo. Sledil je vzpon na Zvoh, ki me je, sicer ne vem zakaj, ubil. Koleno se je sicer že oglašalo, ampak po klancu navzgor ponavadi gre. Tokrat je šlo bolj počasi in skupina pred mano se je vse bolj oddaljevala. Valerija, kot je rekel možakar, je šla ko raketa :) Po Zvohu še spust po smučišču, ki sem ga “pretekel” v počasnem sprehajalnem koraku. Kasneje se pot zravna in po cesti sem že lahko tekel. Celo tako hitro, da sem se skupini spet priključil in sem dajal vtis čisto pravega gorskega tekača, ko mi je nasproti  pritekla skupina urbanih gladiatorjev, legionarjev oziroma oviratloncev v supermanovih majčkah.
Še nekaj makadama in kmalu pridemo do cilja oziroma parkirišča, kjer smo začeli. Meh, pa glih ogrel sem se... Še skupinska fotka, čokoladka in sveže cunje. Nekaj serpentin in par sto metrov niže še analiza ob pivu/radlerju in ogledna tura je bila uradno zaključena.
Vsega skupaj cca 21km s 1700m vzpona v dobrih štirih urah v dobri družbi in lepih hribih. Šlo bi tudi hitreje. Ampak bil je dober trening.  In vsak trening, po katerem noge in rit zahtevajo pravico do odcepitve od zmešane, je zelo dober trening.














Moja fotografija
Photographer, designer, dreamer & long distance trail runner, finding out the true meaning of one's thought "To run an Ultra marathon you have to be arrogant enough to believe that you can do it... And stupid enough to try."