“Slavc, kolk je še tega
klanca dol?”
“Do podna, še prej pa mal
gor…” mi je v maniri dežurnega zajebanta odgovoril Slavc po dobrih petnajstih
kilometrih sicer res uživaškega teka po hribih tam nekje nad Baško grapo. Dan
je bil čudovit. Spomladanski. Samo nekaj centimetrov sveže zapadlega snega in
na trenutke hladen zahodnik sta dala vedeti, da zima še ni dala vsega od sebe.
Pet mesecev je še do dneva,
ko se bo množica tekačev tradicionalno že petnajstič zapored zapodila iz
Podbrda po zložnih mulatjerah na Črno prst in preko Durnika na Porezen. Dogodek,
ki je na seznamu želja vsakega resnega tekača, bo letos gostil še Svetovno
prvenstvo v gorskih tekih. 42 kilometrov in 2800m vzpona.
Tokrat ne bo šlo tako
daleč. Niti tako hitro. V resnici sem se veselil teka z Marjanom, Rokom,
Žigatom, Slavcom in Tedijem. Jep, tisti Marjan, ki je lani podrl en teden star rekord
na SPP in zraven zmagal še na parih ultra trailih. Mhm, tistih 100 in več
kilometrskih… Pa Roki Bratina, mulc, ki bi mu bil lahko fotr. Mulc, ki je na lanskem
GM4O pred sebe spustil samo Eritrejca in Marjana. Mulc, ki je bil lani
povabljen v mlado ekipo Salomona in se nekaj dni v sosednji Italiji družil z
bodočimi in že uveljavljenimi zvezdami trail teka. Pa Slavko Prezelj, legenda
GM4O, ki mu en krog po progi ni bil zadosti. In jih je zato naredil pet. V
šusu. Slabih 200km v 40 in nekaj urah. Pa Žiga X Gombač, pisatelj in tekač. Ali
pa tekač in pisatelj. Eden od ultrabluzerjev. In Tedi, ki je pretekel traso
GM4O “samo” trikrat zapored in se vpisal v klub GM4O ekstremistov.
Jožko, tisti iz prelepe
Baške grape in gonilna sila tekaškega praznika v Podbrdu, je sklical zanimivo
druščino, ki bo ob tekaškem druženju navrgla še kako o festivalu in uspešni
promociji tudi izven meja. A četudi me je vleklo tja gor s tekači, ki jih na
tekmi ponavadi vidiš samo na štartu in kasneje na stopničkah, sem v resnici
samo navidezno bentil nad enoprostorcem, ki se je vlekel čez Železnike in se je
očitno odločil, da mi bo svinjal sprednjo šipo vse do Podbrda. Lovil sem drugo
uro, pri cerkvi, tam nasproti Tic-a. Tam, kjer je štart Ultra Pušeljc Traila.
Da je res ultra, priča več kot 100 kilometrov in skoraj 7000m vzponov. Malo sem
se obotavljal s prijavo, kot sem se tokrat obotavljal s hitenjem v Podbrdo. Nisem
si še čisto odgovoril, ali so bolj nori oni ali jaz, ki grem z njimi, ko je sonce
na drugi strani Petrovega brda pregnalo tremo, ki se je počasi stopnjevala že
od Škofje loke dalje. Čudoviti razgledi na okoliške hribe so dali slutiti en
super dan.
S Tedijem, ki je urejal še
zadnje malenkosti okoli logistike in Žigatom, ki je po žepih besno premetaval
svoje frutabele, se hitro sporazumemo o strategiji in taktiki, kako Marjana in
Roka držati na normalnih obratih.
Samo in Renata, ki bosta z Jožkotom in
potomci opravila krajši sprehod po sledeh rapalske meje, poskrbita za dvig
morale, pregled obvezne opreme in skupinsko fotografijo. In potem smo šli. In
kar malo žal mi je bilo, da je rahlo zasnežena mulatjera do vrha Bače minila
tako hitro. Ob sproščenem klepetu, letošnjih planih in minulih tekmah ter o
Marjanovem UTMB-ju je tekla beseda…
Z Žigatom, ki je koncept
držanja normalnega tempa sicer malo narobe razumel in že na začetku besno
zagrizel v klanec, tečeva vštric. O tem in onem teče beseda in zaupam se mu, da
grem letos na Ultra pušeljc. Da sem se odločil, da bom zmagal. Pove, da ima
tudi sam podobne načrte… Optimist. :)
Pogledi na prelepo Baško
grapo se kmalu odprejo in sonce, ki se je prej sem in tja prebijalo skozi
krošnje dreves, se zdaj pokaže v vsej veličini. Daleč gredo pogledi, vse tja do
Blegoša. In tam zadaj je Kopačnica, kamor se bomo junija spustili s Porezna.
Iz Vrha Bače je sledil
dolg spust proti sedlu Kalarskega brda. Tam se priključi orginalna trasa GM4O
iz Črne prsti. Tokrat smo pot skrajšali po rezervni trasi, ki se uporabi v
primeru slabega vremena ali neprimernih razmer. Na Kalarskem sedlu za trenutek
postanemo, pogledavamo proti Črni prsti in porajajo se neke perverzne misli…
drugič. Danes ni časa. Črna prst bo počakala. Dolg spust me upočasni.
Nestabilno koleno še ne dopušča hitrega teka navzdol in fantje odbrzijo naprej.
Uživam v pokrajini, ki se umirja v mraku zahajajočega sonca. Le vrhovi
okoliških hribov še žarijo v rdeči barvi. Veter z grebena Črne prsti me obrača
proti Poreznu. Postojim in nekako se mi še ne gre v Hudajužno, kjer verjetno že
čakata Tedi in Jožko ter Samo z Renato in potomci. Prijeten sprehod so
opravili. Jožko, enciklopedija znanja in Garmin na dveh nogah, ki je tod okoli
obrnil že vsak kamen, jih popelje po njemu tako ljubih krajih. In te kraji,
zaznamovani z zgodovino človeške tragedije, iz katere se žal nismo dosti
naučili, so me prevzeli še v študentskih letih. Precej let je že tega, ko sva z
Nejcem tu nekje tolkla sendviče z domačo suho salamo, se pričkala, kje točno je
šla Rapalska meja in kje Rupnikova linija ter kot otroka zrla v bunkerje na
poti do Soriške planine. V nekem izviru sva napolnila plastenki in uživala v
ležanju na toplih travah pozno jesenskega sonca.
Sunek vetra me odtrga od
spominov in noge stečejo po nadelani mulatjeri v dolino. Iz časov, ko je tod
stala meja, da bi ločevala ljudi, so ostale poti, ki danes združujejo. Poti, na
katerih nekaj ur zaživi športna tekmovalnost, fair play ter prijateljstva, ki
trajajo še dolgo po tistem, ko zadnja raketa pospremi še zadnjega tekmovalca v cilj in oznani konec tekmovanja. In
več sto parov nog bo že čez slabih pet mesecev po teh poteh grmelo v Hudajužno,
še zadnji postanek pred Durniško “uro resnice”, kjer baje še srne ročno
zategnejo. No, tisti na ultraškem
Pušeljc trailu bodo tu šele dobro začeli popotovanje po hribih pušeljca gorskih
tekov. Črna prst, Porezen, Blegoš in Ratitovec so štiriperesna deteljica, ki jo
bodo tekači osvojili v tej 100 kilometrski odisejadi. Šele lani je GM4O dobil
svojega velikega brata. Srčnost domačinov, narava, trpljenje in veselje po prečkanju ciljne črte pustijo pečat in kličejo po še. No, resnici na ljubo ne moremo mimo
bogato založenih okrepčevalnic, ki s svojo kulinarično ponudbo že konkurirajo
Odprti kuhni ali božičnemu sejmu kake velike prestolnice. Tek je pokora in
odpustek za prenajedanje, ki festival teka hitro obrne v festival degustacije
dobrot, ki jih pripravijo Jožkotove punce.
Vibriranje telefona
prekine enakomeren ritem, ki ga poskušam loviti po zdaj že kopnem asfaltu med
brundanjem hitov Iztoka Mlakarja… “Kje ste? Kako gre?”, zanima Tedija, ki je
pot malce skrajšal, odhitel po opravkih in iskanje lepot nekoristnega prepustil
nam, ki z organizacijo, pripravami in logistiko pač nismo obremenjeni… “Hja, ne
več daleč, fantje pa verjetno kak km pred mano..”.
Kmalu sedimo v Podbrdu za
krožnikom jote in domačimi štruklji. Jožkotove punce so se spet izkazale.
Prijeten pogovor, suhe cunje in poln želodec so pika na i super dnevu. Baje se
pri Tediju že kuha nekaj novega… Nova avantura z ambasadorji tekaškega praznika
v Podbrdu. Srce se veseli, še danes razbolena rit niti ne toliko :)
