100 milj Istre... moja prva 100ka

Za 100 milj Istre sem prvič slišal nekje v januarju lansko leto, ko sem se šele začel spogledovati z malo daljšimi trail teki. Resneje sem tekel šele nekaj mesecev in prijava na aprilsko tekmo je bila utopična. Naslednje leto, če bo še želja, sem se takrat potolažil in se raje usmeril na septembrski Učka trail.

Dober rezultat za novinca na tovrstnih tekih, čudovita Učka in delček istrske krvi v meni so bili zadosten motiv, da sem nekje v oktobru kar malo neučakano izpolnil prijavo. Na 110km grem. In pika.

Kljub začetni neučakanosti so meseci minevali kar malo prehitro in treningi niso šli čisto po načrtu. Zimski meseci z neugodnim vremenom so me odvrnili od nabiranja višincev po bližnjih Polhograjcih. Ponavljajoča bolečina v preponi je z urnika vadbe v zadnjih treh mesecih črtala trebušnjake, počepe, dvige in vse ostale vaje, ki skrbijo za mišice med koleni prsnimi bradavicami. In če so v tem času mišice počivale, je toliko bolj delala glava. Če mišice ne bodo natrenirane, bo treba strenirati psiho.

Nekaj srednjedolgih tekov kasneje se že peljemo z Valerijo, Janjo in Petro proti Umagu. Moj support team, najboljše navijačice, ki so  v vukojebini sicer čudovite Istre vzpodbujale za človeško uho še s komaj sprejemljivimi decibeli in pri tekačih ustvarjale vzdušje finiširanja na ljubljanskem maratonu. Brez njih bi verjetno občepel nekje na tranziciji v Buzetu ali pa zmrznil kje ob poti :)

Resnici na ljubo se niti med vožnjo še nisem zavedal, kam se podajam. Nervoze ni bilo. Dejansko sem bil miren, z mislimi pri vremenu in ugibanju, kako se obleči. Niti med večerjo v eni bližnjih gostiln po prevzemu številke še nisem bil prepričan, na kaj bom pripel štartno številko. A čas gre po svoje in že na parkingu v rahlem dežju nase vlečem ta seksi pajkice. Vazelina nikoli nisem uporabljal, ampak baje pomaga. Namažem stopala, lovim ravnotežje, ko obuvam nogavice in skoraj fuknem v lužo, ko natikam superge. Matr, to drsi :) Jebemti vazelin. V avtu natrpam vrečo, ki me bo počakala na tranziciji v Buzetu. Nabašem se še s svežimi fritulami z nutello in punce me pospremijo do šotora, kjer pozabim oddati vrečo in jo nekaj minut kasneje veselo odnesem na avtobus za Lovran. »Ma u redu je, ne brini.. mi ćemo sve srediti..« me potolaži prijazna organizatorka ko dojamem, da sem spet zajebal. Vzame vrečo, jaz pa se vsedem zraven Kazakstanca, ki izgleda opasno, ampak ga kasneje še 2x prehitim. Večinoma smo tiho, samo Čehinji na sosednjih sedežih ne utihneta niti za sekundo. Nista moteči, samo od kje jima energija :)

Pred Lovranom smo. Ne dežuje. Megla je. Ok, ena jakna gre nazaj v Umag. Dvesto ljudi se usuje iz busov in počutim se kot v koncentracijskem taborišču. Glas iz zvočnikov nas usmerja na trg. Where the fuck je ta trg?! Grem za množico. Znajdem se pod napihljivo konstrukcijo, ki označuje štart. Tu ostanem in se ne premaknem niti za milimeter. Taktika, ki sem jo koval še doma je šla v smeri, da na začetku potegnem in se izognem morebitnim zastojem na kakih ožjih delih, kot se mi je to zgodilo na Učka trailu. Tam sem se kot mlečnozobec iz rešpekta postavil v zadnjo vrsto in s strahospoštovanjem opazoval sotekmovalce. Ampak stvari so tokrat drugačne. To je moja druga tekma in ne pustim se več zajebavati.. O,ne. Staremu mačku niti strupeno kričeče barve posameznikov, ki na trenutke izgledajo kot da bi na njih priznane športne blagovne firme izkašljale svoje drobovje, ne pridejo do živega. Samozavestno stojim v prvi vrsti. Vse dokler ne dojamem, da se teče v nasprotni smeri. Fak. Spet sem zadaj. Pa kako se to lahko zgodi 2x istemu človeku. Med podoživljanjem usode Johna McClanea se prerinem nekam na začetek. 3,2,1 in gremoooo! Muzika nabija, a jaz je ne slišim. Thunder od AC/DC. Zaradi mene bi lahko nabijali tudi Ferrari polko. Zavem se odsotnosti misli in tok dogajanja me nese s sabo. Stečem in zagrizemo se v klanec. Ta boljši so že pred mano in z norim tempom letijo po kamnih navzgor. Res, svaka jim čast. Kaki atleti so to. Na začetku jim poskušam slediti do prvih mokrih stopnic, ki se potem vijejo v božju mater. Že na prvi me skoraj odnese. Jep, speedcroske niso za moker kamen. Ročna zavora in na odstavni pas.

Naslednji kilometri minevajo v hitrem nizanju višincev. 1400m v 8ih kilometrih. Megla je in prši. Podlaga je ubijalska in večkrat se komaj še obdržim na nogah. Proti vrhu Vojaka se megli in dežju pridruži še veter. Na grebenu nas dobro premetava. Sledi še spust do postojanke na Poklonu. Tečem pred dvema lokalcema in lučka mi skoraj crkne. Eden me prehiti in umaknem se še drugemu. Z njima bom tekel do Poklona, potem zamenjam baterije. Če jima bom lahko sledil. A drugi me ne prehiti.. Ok, pol pa nič. Šele kasneje dojamem, da mi je s svojo lučko osvetljeval pot. Kake face. Ne morem verjet. Upam, da je v tistem čudnem gestikuliranjem pred Poklonom uspel razbrati zahvalo...Nekaj km kasneje sem sam v položaju, ko lahko vrnem lepo gesto in pomagam tekačici, ki se pred mano sesuje pri spustu po spolzkih kamnih. Posname si kožo z dlani in ker nimava drugega, ji roko umijem z neko čudno mešanico čaja in izotonika, ki sem jo imel v bidonu. Da je ok, da ne rabim trošit pijače in da naj grem naprej. Ok. Pohitim naprej, a čez dobrih 200m je že za mano.  Nekaj kasneje se zgodba ponovi. Z drugo akterko sicer. Spet padec na roko. V dežju si je premražena povijala roko in ni ji šlo. Spregovoriva par besed. Tujka je. Pomagam. Zategnem povoj, vprašam če je ok, če bo lahko šla naprej. Pokima, zahvali se in že nadaljujeva. Mimo priteče skupina parih tekačev. Vse ok? Vse ok. Idemo dalje.  Šele naslednji dan izvem, da je na naslednji postaji odstopila...

Pogoji so bili res težki in razveselim se prebujanja dneva. Pokrajina je v jutranjih meglicah čudovita in žal mi je, da nimam fotoaparata s sabo. Na dolgem ravninskem delu se odcepim od skupine in prehitim nekaj tekačev. Z novimi močmi kar hitro pridem do Trstenika, juhca, sveža voda in gremo dalje. Na Žbevnico. Ponovno dohitim tekačici, s katerima smo si družbo delali večji del poti do Buzeta. Ena izmed njih je kasnejša zmagovalka Marija Trontelj, druga pa nesrečnica, ki sem ji roko namakal v izotonik :) V hrib gre hitro. Gledam v dolino in ugotavljam, kje v megli so Prapoće, vas, kjer je bil rojen oče. Potem pa se je začela kalvarija. Dolg spust po res razfukanem terenu obudi poškodbo v preponi. Z vsakim korakom je hujše in dobrih 500 m pred kontrolno točko ne morem več niti hoditi. Ustavim se in počepnem. Štejem tekače, ki me prehitevajo. A res al kaj? A tko se bo končalo? Pa ne morem verjet, no... Oprem se na palice in počasi nadaljujem. Fak, niti hoditi ne morem. Cilj v Umagu je bil vedno bolj daleč. Od daleč že slišim moje navijačice. Z mobiteli v zraku spremljajo zgubano pokveko, ki se plazi proti njim. Sram me je in najraje bi zavil v grmovje. Nasmehnem se jim. Ne bo šlo, izdavim. »A šit no, potem pa res ne moreš naprej, če te tko boli« reče Valerija. Cmok v grlu in solze v očeh so verjetno zadosten razlog, da razume. Da razume, koliko mi tale traparija pomeni in kako težko je odnehati. In izkušena vodja projektov rutinsko najde novo rešitev. Protibolečinska tableta, počitek, pa probaš, če gre. Drugače odnehaš na naslednji postaji. Ok, samo brez tablet. Ne maram jih. Počasi prevzamem svojo vrečo. Zunaj se vsedem na tla in nek dečko že prinese zložljivo klop. Ajde, sjedni, odmori malo... Res so face. Pride Valerija s tableto, tole boš pojedu, je doktorca dala. Hočem sicer ugovarjat in biti dec, kot se spodobi. Tablete pa že ne. A ob prisotnosti doktorice, ki me je prišla pregledat ubogljivo pogoltnem tabletko. Malo kasneje v suhih cunjah pojem noro dobro mineštro in po nekaj počitka in čakanju, da tableta prime, sem pripravljen na nadaljevanje. Cca eno uro sem izgubil in precej mest. Nič, gremo. Nafutran z mineštro in pod vplivom tablete se odločim ujeti kar največ tistih, ki so me med počivanjem prehiteli. Poslovim se od mojih punc, še par fotk in off we go.

Začnem počasi a na ravnini že pospešim. Nekje v daljavi vidim tekača in odločim se ga ujeti. Kmalu ga ujamem, ker tečem razmeroma hitro in vprašanje je, koliko časa bo šlo tako. Do Umaga je še več kot 50 km in ne sme me zanesti. Ampak počitek je očitno pomagal, ker sem kot nov. S tempom okoli 6 min/km hitro ujamem nekaj tekačev pred mano in to mi da zagona. Tudi klance večinoma pretečem in kar hitro se znajdem v Oprtalju. Na poti je začelo kar močno deževati in pihati. Oblečen v tanko majico z dolgimi rokavi in kratkimi čez pridem do Oprtalja čisto premočen in prepihan. Vmes od Valerije dobim sms, da sem iz Buzeta šel kot 57, da ni bilo tako slabo in da imajo windstopper zame... carice. V hiši s postojanko se na hitro preoblečem, spijem juho in nekaj rezancev splaknem s kokakolo. Ne izgubljam časa in z nekim Hrvatom skupaj štartava v največjem nalivu. Veter je dež dobesedno nosil vodoravno. Suhe majice, suh buff in kapa ter Janjin windstopper pašejo ko starmu zajcu šus v glavo :) Močno pospešim. Hrvata pustim za sabo in hitim proti Grožnjanu. Od daleč že slišim znano navijanje. Tam se ne ustavljam. Pokažem številko, vase vržem nekaj prestic in nadaljujem. Vsak tak kratek postanek in moje punce mi vlijejo dodatno energijo. Tempo gre na trenutke do 5.30 min/km in čudim se sebi, od kje mi po 80ih km energija. Nekje vmes stisnem še en gel vase in v ustih raztopim nekaj kristalčkov soli. Odločim se, da se na Bujah ne ustavljam. Tam mi Valerija pove, da je skupina tekačev ravno odšla in da so videti utrujeno. Lahko jih dohitim. Četudi se mi na piščalih začne oglašati pokostnica in na trenutke kar dobro boli, lahko nadaljujem. Teh bolečin nikoli nisem imel. A tek v vse tiste klance je bil očitno preveč. Probaj, potrudi se, škoda bi bilo, da jih ne ujameš, me vzpodbuja Valerija. Za Bujami kmalu opazim tekače in tempo še malo privijem. Prehitim prve tri, potem pa zaplužimo v razmočeno ilovico in sledi nekaj kilometrov res izvirnih kletvic. Dohitim tekača iz Hrvaške, katerega se spomnim iz lanskoletnega Učka traila. Nasmehnem se, dvignem palec in tečem dalje. Pokrajina je res lepa in končno dobim občutek res lepih trailov. Romanco motijo samo premočene superge, boleče piščali in pesek v supergah. Na zadnji kontrolni točki mi povejo, da je nekaj 100 m pred mano še Italijan, ki ga lahko dohitim. Ok, pa dajmo. Dohitim še njega, zavpijem Forzaaa in revež se kar malo ustraši. Ni me slišal, ko sem pritekel do njega in bojni krik ga malo preseneti. Nasmejiva se, stisne mi petko in šibam naprej. Nekje za sabo opazim dve pojavi, ki se kar hitro približujeta in malo pospešim. A več kot toliko ne gre. Postavi se pa kar bližata. Od kje sta se vzela, matr? Šopata ko norca, ta dva me bosta ujela. Poskušam ubežati ampak ne gre. Fak, v zadnjih 3 km bom spušil... Ok, naj jima bo... močnejša sta in očitno imata več volje. Na ozki poti se jima umaknem v desno, ko zaslišim za sabo: »Bravooo, bravooo, midve ne tekmujeva, sva samo navijačici hehe, bravooo!« Fak, dobr sta me, se nasmejim samemu sebi in vesel, da nisem izgubil mest. Še malo. Še 1 km. Obvezno v mojem stilu še enkrat levo namesto desno, par dodatnih metrov in že tečem v cilj. Glasno kričanje mojega supporta, nekaj hajfajvov z navijači ob cilju in že mi deklica natika medaljo okoli vratu. To je to. Moja prva stotka :)

Po enem tednu je še vedno težko strniti vse občutke. Ponos, občasno malo razočaranja, da nisem dal vsega od sebe, pa spet veselje, da sem kljub vsemu opravil s progo v (za mene) sprejemljivem času, da naslednji dan ni bilo niti sledu o kakem musklfibru, razen vnetja na obeh piščalih, kar čutim še danes... in le še medli spomini na trenutke napora in trpljenja.

A na koncu dneva rezultat v resnici nima pomena. Vsaj zame... Trail tek zame nima tekmovalnega naboja. Je uživanje v naravi in sredstvo za to, da se gibam tam, kjer se počutim domače. Je predvsem tekma s samim seboj, spoznavanje samega sebe in premikanje lastnih mej.  »It's all about finish line, not the finish time«, sem nekje prebral. Težko bi se bolj strinjal. Četudi cinik v meni dodaja:«...to reče vsak, ki ne zmaga..« Vesel sem, da sem končal. Vesel sem, da sem v Buzetu nadaljeval in šele zdaj počasi dojemam, kako težka odločitev je končati. Žal mi je za vse, ki niso končali. Pa drugo leto... 

Razpisal sem se. Tole sem razvlekel vsaj toliko, kot Alen odsek od Buzeta do Oprtljaja.. Hvala še enkrat mojim puncam. Za navijanje, družbo in veliko smeha. Pa Janji, ki je za svoj rojstni dan ćamila v dežju in vetru in na koncu ostala še brez vetrovke, pa Petri za visoke tone in strežbo, ki je na trenutke nisem dohajal in kokakolo pil z rezanci...:) In Valeriji. Za vse. In zato, ker ne sprašuješ, zakaj...

Aja, ker vem, da bo moja mama tole brala.. Mami, naslednjič pejd kr lepo spat, s takim supportom te nima kej skrbet :)

Še nekaj tehnikalij, če koga zanimajo. Spil sem cca 5 gelov in zgrizel eno DM-ovo čokoladko. Popil nekaj šumečih tabletk elektrolitov in cca 5x na celi trasi v ustih raztopil nekaj kristalčkov soli. Na vsaki postaji pojedel kako banano, malo čokolade, spil vega 3 kozarce kokakole, pojedel dva kozarca juhe in 3 krožnike ubijalske mineštre sa bobićima v Buzetu, nekaj čipsa in dva kosa kruha. Še kaka malenkost, ampak to je to. Postaje so super založene in ena velika hvala vsem prostovoljcem. Čas v cilju je bil 18ur in 4minute, kar je bilo dovolj za 47 mesto.

Polhograjska Grmada, prvič letos

Do moje stotke po Istri je še točno 14 dni. 110km. 110km za razmišjanje o tem, kako neumnost sem naredil. Kakorkoli, zdaj je čas, ko je po vseh pravilih potrebno umiriti treninge, zmanjšati tedenske distance in dolge treninge. Intenzivni treningi v tem času naj ne bi imeli posebnega vpliva na performance na sami tekmi. Telesu na ta način omogočiš počitek in potrebno regeneracijo, hkrati pa zmanjšaš možnost nepotrebne poškodbe.

Včerajšnji tek na Grmado je bil verjetno eden zadnjih »daljših« tekov. In hkrati prvi letošnji skok v Polhograjce. Tokrat se namesto do Belice zapeljem do Podutika. Zamislim si tek preko Toškega čela, Katarine in Grmade do Tošča. Okoli 25km s približno 1000m vzpona. Jutro je bilo precej hladno, zato izkoristim privilegij prostega dneva in počakam skoraj do poldneva. Sonce že prijetno greje, ko stečem v gozd. Piha. Zahodnik. Meh, to zna prinesti oblake, četudi je nebo še jasno. Uživam v lahkotnem teku po potkah, ki jih poznam že na pamet. S tempom ne pretiravam, rajši se privajam spet na Camelbak in palice, ki jih danes vzamem s sabo. Malo sem se jih odvadil, ampak v Istri mi znajo pomagat. 5000m višincev ni malo. Sem eden tistih, ki palice v hribih redno uporabljam. Od nekdaj. Razbremenijo kolke, kolena, hrbet in noge.. pa zraven še malo treniraš zgornji del telesa.

Od Toškega čela do Katarine malo pospešim. Ker tečem v zavetrju, postane precej vroče. Razmišljanje o slačenju hitro ohladi veter, ki potegne na bolj izpostavljenih delih. Odpre se pogled proti grmadi in iz zahoda se že bašejo oblaki. Iz Katarine sem hitro na gozdni poti na Grmado, hitro stisnem še eno sončno fotko Tošča in Grmade, preden ju zakrijejo oblaki.

Priznam. Celo pot sem razmišljal o gologuzenju na sončnih travah pod vrhom Grmade. Iz elementarne človeške privoščljivosti bi na vsa možna omrežja objavljal fotke moje bele riti, ki se kopa v soncu in modrem nebu. The joke was on me... Na Grmadi itak vedno piha. V popolnem brezvetrju bo na vrhu pihalo. Praktično je zgoraj nemogoče narediti spodobnega selfija, ne da bi pri tem požrl vsaj kako mušico, ki jo preseneti zračni tok in ti jo zabaše direkt med zobe..

Veter se je tokrat še posebej potrudil in občudujem junaka, ki si je zgoraj vzel minutko ali dve in se med preoblačenjem v suhe cunje na pol gol sprehajal po vrhu. Sam sem se zadekal z buffom in kapo, stisnil fotko in pičil proti Tošču. Mogoče vreme še zdrži. Yeah right.. Na pol poti obupam. Na odprtem delu me veter vrže iz ravnotežja in začutim že prve dežne kaplje. Zagrizem nazaj v klanec in čez par minutk sem spet na Grmadi. Tošč bo počakal. Dež očitno ne. Nazaj grede spustim noge. Na trenutke grem malo prehitro. Prehitim že drugo tekačico danes. Kratek živjo in tečem dalje. Sicer rad tečem v odmaknjenosti od ljudi, po potkah, ki so še vedno varne pred množičnim obiskom. Ampak po svoje mi je pa všeč, ko na teh poteh srečujem vse več tekačev. Množičnega obiska tekačev itak nikoli ne bo, pohodniki s svojimi avtomobili med vikendi pa že zdaj delajo kaos.

Všeč mi je tudi razpoloženje, ki ga imajo tekači v hribih. Ga ni, ki ne bi pozdravil ali celo spregovoril kake besede. V dolini je pač drugače. Mrki, predse zazrti pogledi in nenaklonjenost najmajšemu pomigu z glavo ali vsaj s prstom je tudi mene naredila enega izmed množice. Proti svojim načelom sem nehal pozdravljati, samo včasih se zalotim, ko nafilan z endorfini podzavestno dvignem roko ali, bognedaj, celo naglas pozdravim. V hribih je pač drugače. Tam je zrak redkejši, problemi ostanejo v dolini in ljudje so bolj prijazni J In nikogar ni potrebno prepričevati, da mu res nisi konkurenca, da se na ljubljanskem maratonu ne boš drenal v vrsti za majčko in s svojim uživaško-turističnim tempom nikogar ne boš oviral pri napadanju osebnih rekordov... O ne, v hribih je drugače. Četudi na trenutke trpiš ko pes, preklinjaš iskanje odgovora na vprašanje, kaj ti je blo tega treba in si sveto obljubiš, da si prestar za to sranje in da se tega ne greš več, delaš to z nasmehom. In ob uživanju razgledov kratkoročna amnezija zabriše spomin na trpljenje do naslednjič J

Med razmišljanjem skoraj odtečem mimo avta. Spust s Toškega čela je bil enkraten. Četudi je bil turca skrajšana za slabih 5 km in je tako naneslo samo 20km z 800m višine, mi je bilo super. Med preoblačenjem v suha oblačila me prešine, da imam v bistvu še precej rezerve. Gospe, ki zraven mene na klopci pridno žveči sendvič, sploh ne opazim. No... vsaj ona je vidla mojo belo rit.

Statistika: 20km z 800m višincev, dobri dve uri, pace 6.50min/km