Dream big, run far

nedelja, 12. julij 2015

Danes je bil eden tistih (tekaških) dni, ko se ti vprašanje, zakaj točno to počneš in zakaj riti rajši ne hladiš nekje ob morju, pojavi samo ob zvoku budilke nekaj čez četrto zjutraj.
Bil je to prvi daljši tek po Istri oziroma po bolečinah v kolenu, ki so me nekaj časa matrale ampak sva jih s fizioterapevtom kar dobro odpravila.
Pa vendar, danes je bilo drugače. Danes je šla z mano Valerija, ki od nakupa Salomonovega hydro packa besno nabira kilometre in višince. Kilometrine, ki se je obetala, še ni pretekla in to si zasluži en zapis :)


Turo, ki sem jo načrtoval že nekaj časa in ki gre po meni zelo ljubih krajih, sva začela pri Pac športu ob Bohinjskem jezeru, kjer je svoje dni obratoval hotel, danes pa je preurejen v res kul hostel. Začela sva počasi in se do Stare fužine dobro ogrela, preden sva zagrizla v klanec na Vogar. 


Kmalu prideva do jase, kjer se mečejo dol padalci in po parih fotkah nadaljujeva v smeri Planine pri jezeru. Do tja pelje sicer več poti, odločim pa se za pot mimo Vodične planine, ker nama tek po cesti ne paše najbolj. Sicer sem vedel, da naju čaka manjši vzpon pred spustom do koče na planini pri jezeru. Ampak da ga je tolko... no, recimo da so me izohipse na geopedii konkretno zajebale :) Valerija vmes sicer podvomi v moje orientacijske sposobnosti (kar ji sicer delno oprostim ob dejstvu, da sem malo prej falil markacijo in sledil neki vlaki...) ampak kmalu se pod nama zasveti jezero. Filanje bidončkov, malo soli, čokoladka in že se svaljkava proti Planini Viševnik. Prehitiva nekaj izletnikov, gospa navdušeno zaploska, slišiva par vzpodbudnih besed in tečeva dalje. Na trenutke malo postojiva. Dan in razgledi so prelepi, da bi jih zamudila z buljenjem v tla. Razmeroma hitro, četudi Valč s časom ni glih zadovoljna, vstopiva v dolino triglavskih jezer. Dvojno jezero in koča sta najina naslednja postojanka. Valerija tam še ni bila in obljubljam jih že nekaj časa. Pot, malo gor malo dol, je krasna, razgledi na Bohinjske gore in Špičje fantastični, idilo na trenutke kvari samo češki "Ahoj!"... 




V koči mrgoli obiskovalcev. Dan je bil noro lep in drugega ne gre pričakovati. Spet napolniva flaške, privoščiva si xxl frutabelo in odtečeva proti Črnemu jezeru. Spust je za tek brutalen. Razbijava si noge, za hojo sva pa pretrmasta. Poleg vsega se mi oglasi še koleno, kar v tistem trenutku sploh ni bilo kul. Z drugimi besedami, normalnega teka je bilo konec. Na Črnem jezeru se ne zadržujeva predolgo. Par fotk, malo hidracije in okoli njega na pot proti Komni. Kljub vsemu je bil počitek ravno dovolj dolg, da bolečina popolnoma izgine... za dobrih pet minut. Ravno ko s polnimi jadri zagrizeva v najbolj strm klanec, ponovno useka in heca je konec. Nadaljujeva do roba nad Komarčo, kjer je res lep razgled na okoliške hribe, spet malo poziranja in nadaljujeva po najlepšem delu poti celega dneva. Gozdna, mehka pot v senci dreves, ki se na žalost konča z dolgočasnimi serpentinami na poti iz Komne do Savice, na katere se v kratkem priključiva. S svojim šepanjem ustvarjam precej klavrno podobo, medtem ko ima Valč še presežke energije. Tempo ji je prepočasen in večkrat jo spustim naprej, nazadnje me tako pričaka pred kočo pri Savici. Rukneva dve kokti in nekaj vod, in razmeroma spočita nadaljujeva do jezera oziroma do izhodišča. V Ukancu bolj kot ne ne dohajam več Valerije, zmeniva se na plaži pred hostlom in že je ne vidim več. Da je imela še dovolj energije in da je na koncu še mal potegnila... ha! Noro! Ponosen ko satan na tega trail monsterja :)
V glavnem, po 37ih km in 2600m vzpona je bil skok v jezero več kot zaslužen. Da o radlerju in kosilu v senci sploh ne govorim :)




















Moja fotografija
Photographer, designer, dreamer & long distance trail runner, finding out the true meaning of one's thought "To run an Ultra marathon you have to be arrogant enough to believe that you can do it... And stupid enough to try."