»Janša je svoboodeeen«, se mi je na križišču Drenikove in
Celovške med rahlim strechingom na ušesa zadrl malce okajeni gospod starejšega datuma. Prjatu', tole res ni bilo potrebno. Prvič
zato, ker se dnevni politiki že dobro leto zavestno izogibam, drugič pa zato,
ker me dotični med tekom (pa tudi drugače) res prav malo briga. A kljub temu je v nasprotju z običajno mantro na
daljšem teku v meni sprožil neobičajen tok misli.
Ne vem sicer zakaj, mogoče so kriva leta, ampak takšne novice so postale balast v mojem življenju. Ne potrebujem jih. Presedati mi je začela neprestana izpostavljenost informacijam, ki jih vpijam kot spužva in brez da bi jih sploh imel čas prežvečiti in prebaviti, jih izpljunem ali pa končajo nekje v slepem črevesju. Od njih nobene koristi, samo obremenjujejo moj sistem in zasedajo prostor na disku.
Že nekaj časa mi je jasno, da je popolna karantena edina uspešna vakcinacija proti rakasti tvorbi, ki si je po zgledu zahodnih civilizacij tudi pri nas nadela sila imenitno ime - parlament. In sila imenitno govorijo in sila imenitne besede uporabljajo, ki nam, bednim povprečnežem, ne pritičejo. In govorijo...v nedogled. Na ta način sicer hinavsko odvračam pogled od resnih problemov v svet. Kolateralna škoda, jebi ga.. A zunaj te inkubacijske komore teče čas vedno hitreje. In v eno minuto smo naenkrat sposobni stlačiti še nekaj sekund več. Svet se krči in multioperabilnost, ta nekdaj monopolna vrlina ženskega spola, je v nasprotju z mojim dojemanjem neke ležerne evolucije, postala vsakdanjik. Na račun napredka informacijske tehnologije in teh »prekletih« smart fonov postajam(o) sužnji naglice, hitenja in opravljanja sto stvari hkrati. Če poleg pisanja mailov, telefoniranja, čekiranja Facebook apdejtov in twitterja zraven nisi sposoben voziti še avta, si navaden pusi :) Slow down. Take it easy...
Zato vedno pogosteje ustavim svet. Na silo. Z ročno zavoro pri polni hitrosti. Izstopim. Obujem superge in grem tečt. Tek že dolgo ni samo rekreacija. Je meditacija, kot je Videmškov Boštjan zapisal v Delovi kolumni ter zadel v piko. In na kanček meditativnosti sem upal tudi na današnjem teku. Na Toško čelo sem se namenil. Rahel dež me ne moti. Celo paše mi. Poskušam teči počasi, ampak zebe me. Temperature so padle in s hitrejšim tempom se poskušam ogreti. Kljub dvojnemu treningu prejšnjega dne noge sodelujejo.. Budilka naju je z Valerijo vrgla pokonci ob petih zjutraj in še v nekakšnem transu sva odtekla že standardni krog čez Ljubljanski grad in Tivoli. Popoldne sem si privoščil še nekaj intervalov na Rožnik in samega sebe spravil do roba solz :) Jep, bolelo je... Ampak počasi se navlečeš tudi na te vrste treninga. Delovanje na obratih, ki tolčejo v rdečo, pomanjkanje sape in izdatne količine kisline v nogah te zasvojijo. Toliko bolj, ko na dolgih tekih opaziš napredek, ki je posledica pluvanja lastnega žolča in kletvic, ki jih na tem mestu ne morem zapisat.
In danes je začuda šlo hitro. Tempo okoli 4.30 min/km je trenutno nekje na robu mojih zmogljivosti in 15 km s Toškim čelom vmes je pri tem tempu zgolj pobožna želja. Ampak je šlo. Tam pri kurirčku je sledila sicer še ena v vrsti nespametnih odločitev o teku na vrh po gozdni poti, razmočeni ilovici in blatu do kolen. ampak v nasproju s pričakovanji pot mine prijetno in uspe mi celo pravočasno preskočiti vse blatne prepreke in kar je uspeh par excellence, niti enkrat ne fuknem!
Ne vem sicer zakaj, mogoče so kriva leta, ampak takšne novice so postale balast v mojem življenju. Ne potrebujem jih. Presedati mi je začela neprestana izpostavljenost informacijam, ki jih vpijam kot spužva in brez da bi jih sploh imel čas prežvečiti in prebaviti, jih izpljunem ali pa končajo nekje v slepem črevesju. Od njih nobene koristi, samo obremenjujejo moj sistem in zasedajo prostor na disku.
Že nekaj časa mi je jasno, da je popolna karantena edina uspešna vakcinacija proti rakasti tvorbi, ki si je po zgledu zahodnih civilizacij tudi pri nas nadela sila imenitno ime - parlament. In sila imenitno govorijo in sila imenitne besede uporabljajo, ki nam, bednim povprečnežem, ne pritičejo. In govorijo...v nedogled. Na ta način sicer hinavsko odvračam pogled od resnih problemov v svet. Kolateralna škoda, jebi ga.. A zunaj te inkubacijske komore teče čas vedno hitreje. In v eno minuto smo naenkrat sposobni stlačiti še nekaj sekund več. Svet se krči in multioperabilnost, ta nekdaj monopolna vrlina ženskega spola, je v nasprotju z mojim dojemanjem neke ležerne evolucije, postala vsakdanjik. Na račun napredka informacijske tehnologije in teh »prekletih« smart fonov postajam(o) sužnji naglice, hitenja in opravljanja sto stvari hkrati. Če poleg pisanja mailov, telefoniranja, čekiranja Facebook apdejtov in twitterja zraven nisi sposoben voziti še avta, si navaden pusi :) Slow down. Take it easy...
Zato vedno pogosteje ustavim svet. Na silo. Z ročno zavoro pri polni hitrosti. Izstopim. Obujem superge in grem tečt. Tek že dolgo ni samo rekreacija. Je meditacija, kot je Videmškov Boštjan zapisal v Delovi kolumni ter zadel v piko. In na kanček meditativnosti sem upal tudi na današnjem teku. Na Toško čelo sem se namenil. Rahel dež me ne moti. Celo paše mi. Poskušam teči počasi, ampak zebe me. Temperature so padle in s hitrejšim tempom se poskušam ogreti. Kljub dvojnemu treningu prejšnjega dne noge sodelujejo.. Budilka naju je z Valerijo vrgla pokonci ob petih zjutraj in še v nekakšnem transu sva odtekla že standardni krog čez Ljubljanski grad in Tivoli. Popoldne sem si privoščil še nekaj intervalov na Rožnik in samega sebe spravil do roba solz :) Jep, bolelo je... Ampak počasi se navlečeš tudi na te vrste treninga. Delovanje na obratih, ki tolčejo v rdečo, pomanjkanje sape in izdatne količine kisline v nogah te zasvojijo. Toliko bolj, ko na dolgih tekih opaziš napredek, ki je posledica pluvanja lastnega žolča in kletvic, ki jih na tem mestu ne morem zapisat.
In danes je začuda šlo hitro. Tempo okoli 4.30 min/km je trenutno nekje na robu mojih zmogljivosti in 15 km s Toškim čelom vmes je pri tem tempu zgolj pobožna želja. Ampak je šlo. Tam pri kurirčku je sledila sicer še ena v vrsti nespametnih odločitev o teku na vrh po gozdni poti, razmočeni ilovici in blatu do kolen. ampak v nasproju s pričakovanji pot mine prijetno in uspe mi celo pravočasno preskočiti vse blatne prepreke in kar je uspeh par excellence, niti enkrat ne fuknem!
Na vrhu en selfie in počasi nazaj. Ne hitim. Ne da se mi še
nazaj. Zato počasi uživam v razmočenem listju, šumenju številnih potokov in
dežju, ki me rahlo, a vztrajno moči in hladi. Paše. Glava je spet prazna in kolega
z Drenikove s svojim malikom je šel dokončno iz glave... pravzaprav že tam nekje
v Podutiku, pri kamnolomu, kamor smo kot mulci hodili skejtat, ker je to bila ena redkih točk z asfaltom.
Glava je prazna in če sem v klanec skupaj z vsemi odvečnimi mislimi izdihal še tiste zadnje atome kisika, zdaj na novo vdihujem lajf. Usta na usta. Kot je nekdo nekje zapisal, tek ne bo rešil svetovnih problemov, a prekleto dobro te bo pripravil na shajanje z njimi :)
Počasi. Uživam v vsaki sekundi. Zato rad tečem po hribih. In po gozdu. Rad tečem tam, kjer je minuta še vedno samo 60 sekund in kilometer še vedno samo kilometer.
Glava je prazna in če sem v klanec skupaj z vsemi odvečnimi mislimi izdihal še tiste zadnje atome kisika, zdaj na novo vdihujem lajf. Usta na usta. Kot je nekdo nekje zapisal, tek ne bo rešil svetovnih problemov, a prekleto dobro te bo pripravil na shajanje z njimi :)
Počasi. Uživam v vsaki sekundi. Zato rad tečem po hribih. In po gozdu. Rad tečem tam, kjer je minuta še vedno samo 60 sekund in kilometer še vedno samo kilometer.
