Ura je bila naštimana na 5.20. Z Valerijo sva se včeraj
namenila odteči jutranji krogec po Rožniku. Pred službo. 9km, svežina zgodnjega
jutra in čudovit sončni vzhod nekje na vrhu Šišenskega hriba. In Boč. Vesel, da
je lahko spet malo stegnil noge in se brez posebne kontrole do sitega nažrl
svinjarije. Umirjen, a ne prepočasen tempo ni povzročal posebnih bolečin in
prvi malo daljši testni tek po Istri se je končal super. Malo trda desna mečna
mišica, ampak to na hitro diagnosticiram kot posledico poškodbe vnete
pokostnice, stresne fraktura, natrgane / nategnjene mišice (ali karkoli že se
dogaja tam ob piščali) in temu prilagojene toge hoje.
Trening za Ultra pušeljc trail se torej lahko začne. Uro si za danes spet navijem ob petih
zjutraj. Imeti možnost odteči 10 ali kak kilometrček več še v času, ko normalni
ljudje spijo, pri tem uživati osamljene potke in po možnosti ujeti še sončni vzhod
je poseben privilegij, kateremu se težko odrečem. Kot ponavadi po potki mimo
stolpa stare skakalnice proti Mostecu, tam pa po “Valerijini” potki v breg mimo
skakalnic na vrh Rožnika. Očitno je bil tempo prehiter ali pa se telo v dveh
tednih še ni spočilo. Ali pa je za bolečino v kolenu kriv tek po prstih, ki ga
zadnje dni prakticiram. Mora biti nekaj od tega, ker v Emšo ne verjamem. Malo
upočasnim in v nekem trenutku se celo popolnoma ustavim, ker take bolečine
nisem navajen. A sem se pomehkužil? Ali samo prevzemam vlogo hipohondrske drama
queen? Meh stisni še teh par km do doma, ne bo te konec si ponavljam kot
mantro, ko se spuščam po eni najlepših potk proti Rožni dolini. Malo kolnem vsa
leta karateja, ju-jutsuja in ragbija, ki so očitno le pustili nekaj sledi… ker
v emšo še vedno ne verjamem J
Grem malo bolj počasi in kljub vsemu uživam v samotnem jutru in soncu, ki se
počasi prebija skozi krošnje. Zaradi počasnega tempa vzamem telefon in naredim
še par fotk. Za arhiv. Tudi ok.
Tek malo skrajšam. 10km bo v redu za začetek. Doma pa led,
mrzel tuš in voltaren. Nočem se preveč hecat. 20. Junij je za ovinkom in na
drugo stotko je treba iti malo bolje pripravljen. Teklo se bo podnevi. Po
krajih, ki jih poznam. In ki so res lepi. Črna prst, Porezen, Blegoš, prek
Železnikov na Ratitovec in prek Soriške planine na izhodišče v Podbrdu. Ker so
organizatorji sami stari, prekaljeni mački in ker bo to svojevrsten festival
nažiranja z dobrotami lokalnih gospodinj bi bilo škoda, da to doživetje pokvari
poškodba ali slaba pripravljenost. Zato po pameti. In to bo v naslednjem mesecu
očitno moja mantra.
