O teku in hrani

Počivam. In razmišljam. Tekaško kar dober vikend je za mano. Včerajšnjih 20km čez Rožnik na Toško čelo je že nekako stalnica. Pretežno sicer ravnina z nekaj vzpona mi v teh dneh kar paše in možnost, da na Toško čelo pridem iz Šiške praktično mimo vseh prometnic je seveda za izkoristiti. Iz Rožnika se po gozdnih potkah spustim do Mosteca, od tam pa mimo bajerja po PST-ju manjši ovinek do Podutika. Vreme je bilo včeraj res super in vzponček na Toško čelo pretečem v celoti po gozdu in na delu, kjer pot preide iz gozda in preči soncu izpostavljeno pobočje, se ustavim. Četudi razmeroma zgodaj zjutraj, je sonce prijetno toplo. Prvič letos mi dejansko rata vroče in nekaj trentkov še uživam na skalci v travi, preden se odmajem do vrha. Tam pa obrat in nazaj domov. S tempom ne pretiravam, le na trenutke spustim noge in preverjam, če je bolečina v preponi še prisotna... Nekaj še špika. Spust po gozdu je res prijeten in se ga nikoli ne naveličam. Tokrat vseeno malo zabremzam. Tudi zato, ker sem za danes planiral daljši tek po Polhograjcih. Žal napoved za danes ni bila ravno obetavna in Polhograjce skenslam. Nima smisla. Mogoče krog po PST-ju, če zjutraj ne bo deževalo.

Zbudil sem se ob šestih. Dež. Meh. Nima smisla. Grlo me boli in ne bi rad zbolel. Ta teden si tega ne morem privoščiti in ob zavijanju v kovter se odločim za krajši intervalni trening po Rožniku. Kul. Pa še nove Speedcross-ke bom lahko stestiral. Nova pridobitev ob precejšnjem popustu. In ker sem si jih že nekaj časa ogledoval in računal na njih pri teku čez Istro, priložnosti nisem hotel izpustiti. Sicer precej ad hoc odločitev, ampak bila je prava. Superge so zakon. Krampasti podplati na razmočenem in spolzkem  terenu res primejo. Pri teku čez kamne jih sicer kar dobro občutiš ampak superge omogočajo res hiter tek in na take malenkosti hitro pozabiš. Super zadovoljen z nakupom pretečem dobrih 12km in opravim nekaj intervalov v klance. Počutje je super in končno se počutim spet ok.

Bolečina, ki me je spremljala nekaj zadnjih tednov, mi je šla že pošteno na živce. Nič posebnega sicer, pa kljub temu stalno neko špikanje brez kakršnekoli koristi... Z bolečino načeloma dobro shajam. Bolečina je ok. Dokler boli, veš, da si živ... pravijo ;) Ko bolečine ne občutiš več, si ga naj...

Ne prenesem pa bolečine kar tako. Stalno prisotne z občasnimi medklici iz ozadja. Ne veš, zakaj je tam, ne moreš je sanirati in ne moreš je utišati. Kot ljudje, ki z vztrajnostjo večjega fertilizatorja otresajo svoje neumnosti, največkrat v zavetju in intimi anonimnosti na spletnih forumih.   Brez haska. A težko jih je spregledati. Današnji dan je bil še posebno ploden.  Da je bil tale vikend epski polom, da je Jurij zajebal Perota in kako nesposobna da je Tina... Kaj drugega, kot pritisniti na križec v desnem zgornjem robu ekrana, mi tako ne preostane.  Grenak okus debilizma svojega križca žal nima. Meh,  ignore.

Preletim čez nekaj fotk na desktopu, ki sem jih ta vikend posnel med tekom. Nikoli mi ni žal žrtvovati nekaj trenutkov teka za kako fotko. A bolj kot le poklicna deformacija fotografa je to razlog, da se ustavim in uživam v trenutku. Rad imam pozabljene gozdne potke, zavijanje vetra v hribih, sonce v krošnjah in vonj gozda po dežju.  Rad imam odklop, ki ga ponuja samota in v kombinaciji s prepihano glavo se ti razgledi kasneje vračajo  kot razglednice nekje iz podzavesti. In spet je vse ok.

Dokler me popoldne  ponovno ne podučijo, da tale moja hrana ni kul. Da naj začnem že enkrat normalno jest in da tale tek tudi ni ok, ugotovi možakar, ki zleknjen na okenski polici vleče že svojo sedemnajsto cigareto. Po postavi rahlo spominja name v časih, ko sem tekel samo po rogljičke. A ne da se mi več. Res ne. Ne da se mi več razlagati mojih prehranjevalnih navad. Slovenci smo pač narod, ki o vsem vse ve. Sploh o politiki, smučanju in fuzbalu.  Tudi o zdravi prehrani.  

Dve leti je, kar sva z Valerijo izključila meso in mlečne izdelke iz jedilnika. Odzvala sva se na vabilo veganske iniciative, da poskusiš en mesec jesti vegansko. Iniciativa je prišla ob pravem času, saj sva zaradi norega delovnega tempa, premalo gibanja in na hitro pripravljenih obrokov nujno potrebovala spremembo. Priznam. Na začetku do veganstva nisem bil ravno prizanesljiv. Ideja mi ni bila najbolj všeč. Da mesu se pa res ne morem odpovedati, pa mleku in siru.. halo?! Nujno potrebne beljakovine, ki sva jih zaradi obiskovanja fitnesa še toliko bolj potrebovala.. Kakorkoli, seveda me je prepričala in še danes sem hvaležen za to. Izguba kilogramov, boljše počutje in več energije... in pretečenih nekaj tisoč kilometrov. V dveh letih.

Strogo vegansko sva jedla nekaj mesecev. Potem se je v kavo vrnilo mleko. Tudi mislije danes pojeva z jogurtom in medom in parkrat na teden za malico pojeva nekaj rezin sira. Z veliko ekološko pridelane zelenjave. Včasih si privoščiva jajca veselih kur, ki do onemoglosti skačejo po travi, serjejo po dvorišču in barve ne nabirajo pod rumeno solarijsko lučjo. Ne jeva pa mesa. Ker ga ne potrebujeva. In zaradi zavedanja, kako se ravna z živalmi.

In ne da se mi več. Ne da se mi več poslušat niti zagovarjati zaradi tega, kaj jem. Da v bistvu nisem vegan, sploh pa ne zato, ker naj bi bilo to trenutno moderno, hipstersko... ne nosim hipsterske bradice, ne nosim štrikanih jopic, zavihanih hlač in Leice okoli vratu... res, ne da se mi več J Rajši na obraz narišem angelski nasmešek sveže posranega dojenčka, poslušam,  kimam in mhm-jam ob pikah sogovornika... in spet polistam po mojih razglednicah iz podzavesti...

Jutri je nov dan. Zjutraj me čaka tek okoli Ljubljane. 32km, 32.000 novih razglednic.

PST - drugič

Dva tekaško zanimiva tedna sta za mano. Pomladno sezono sem na prvi marčevski dan odprl s tekom po PST-ju. Takrat previdno in dokaj počasi zaradi bolečin v aduktorju in preponi. Pet dni počitka in sledilo je 35km čez vikend. Petnajst sva jih naredila v soboto po že pomladnem Rožniku, v nedeljo pa čez Rožnik na Toško čelo. Vreme je bilo fantastično, že skoraj poletno. In samo rahlo špikanje nekje pri kolku je potiho opozarjalo, da še ni čisto ok. 

Počitek in umirjeni teki so pomagali in v torek stestiram bolečino z dvojnim treningom: jutranjim pred službo na Grad in popoldanskem kroženju z Valerijo po Rožniku. Slabih 23km in počutje je bilo super. Naslednji dan še iztek z Bočem in prepričan sem bil, da sem ok. 

Zaradi tega se odločim danes zjutraj še 1x preteči  PST. 32 ravninskih kilometrov z izjemo Golovca se mi je upiralo in ko sem občutno premalo oblečen ob pol sedmih zjutraj, oprtan s kamelo in v 3/4 pajkicah, začel teči, sem se pri prvem kandelabru želel obrniti in nekako zmanevrirat nazaj v posteljo. Strah pred zbujanjem Valerije je zmagal nad vremenskimi neprilikami. 

Danes je šlo veliko lažje. V bistvu zelo hitro. Prehitro. Moj namen je v zadnjem mesecu teči s tempom, s katerim bom tekel na teku po Istri. In to je dobri dve minuti počasneje na kilometer, kot sem štartal danes. Ma, pa naj bo.. Pri Fužinah pade prva frutabelca. Prav tako pade tudi ena rokavica in nekje pri Bizoviku se poslovim od nje. 

Ljudi ni prav veliko in dobro so razpoloženi. Pozdravljamo se in uživamo v jutranjem soncu. Precej hitro mineva pot danes in že sem nekje na koncu Murgel. Še 7, 8 kilometrčkov in Ljubljana bo okupirana. Upočasnim. Ne mudi se mi in malo se še nastavljam soncu. Na gričku na Vrhovcih se odpre panorama proti Polhograjcem. S kakim užitkom bi tekel po potkah okoli Tošča in grizel klance do Osovnika. Med sanjarjenjem zakašljam in v trenutku me vseka v preponi. In to svinjsko. Tole ni ok, pomislim. Bolečina siceh uplahni, a ne izgine. Fak. Pa ne zdej, no.. Do doma me stisne še enkrat. Doma malo počijem. Beljakovinska ploščica, fige in proteinski shake. Vesel, ker utrujenosti ni, ker je rezerva in ker je noga že skoraj ok. Ampak tale prepona.. prasica. Počasen sprehod s cuckom izkoristim za raztegovanje mišic in hodim s poudarjenim korakom. Med hojo izgledam precej čudno, sploh z roko za hlačami, tipajoč prepono..:)

Jutri je nov dan. Frej vikend. Očitno ne bo ravno aktiven. Moj plan, da bi v dveh tednih pretekel 170km skoraj gotovo ne bo realiziran. Od prvega marca sem v sedmih tekaških dneh odtekel nekaj čez 130km. Pri cca 1700m vzpona sem porabil cca 10.000kalorij. 

Dan ali dva počitka ne bosta škodila. Potem pa z vso silo uživat v pomladnih trailih. Do takrat pa par fotk iz preteklega tedna... samo tolko, v opomin, kaj zamujam...

38ka

»To so leta, stari... zdej bo samo še hujše..«, me je pred tednom potolažil starejši bratec med mlackanjem moje rojstnodnevne torte, ko sem omenil bolečine v preponi, ki se hinavsko vleče preko kolka do stegna.. Že dobre tri tedne se dajem s to bolečino in lagal bi, če se enkrat ali dvakrat tudi meni ni prikradel tale dvom... Ampak, šele 38. pomlad, sej se hecaš.. Mladenič. Komaj dobro sem se otresel pubertete, testisi so se spustili in ob petkih lahko ostanem že do enajstih zunaj.. kaka leta, ne samo času, še gravitaciji kljubujemo ;)

V tem duhu sva z Valerijo izkoristila prejšnjo soboto in se odpeljala na našo haciendo v Strunjanu. Po nekaj jalovih poskusih kurjenja ognja v peči, obilici kletvic in moledovanju, da naj prasica že enkrat povleče, se le usmili in zagori. Oblečem se in že letiva na vrh strunjanskega hriba. Dan je bil res lep in precej hvaležen onemu zgoraj, da mi je na frej vikend začuda namenil sonce, uživava v pravi pomladi. Preko strunjanskih solin in že grizeva klanec proti Fiesi in Piranu. 2km ga je in lotiva se ga sila spoštljivo. Noga ne sodeluje najbolje a tempo je prijazen in že se spuščava v Portorož. Tam pričakovano gužva in po nekaj prerivanja, komolčenja in obveznega pizdenja nad trumami sprehajalcev že lezeva v klanec mimo Avditorija. Še skozi tunel, kjer se na prepihu nekaj minut igrava pršute in že spet sva na soncu. Do hiše pritečeva v lahnem tempu, ura pokaže cca 13km in dobro uro. Sonce je res grelo in po tušu v še vedno hladni bajti se paše še malo nastavljat na livadi. Med tem me razveseli družba pri sosedih, ki ugotavlja mojo starost in uvrstijo me nekam med 23-28 let.. haha, in your face, 38ka!

Po dobrem teku si zaželiva dober tek še v Guštu, v Izoli.. kalamari v ponvici s krompirjem, orada s polento in tartufi.. ma kej češ lepšga..

Med vožnjo domov pa že plan za naslednji dan. PST bo padel, cel krog.. klanci za mojo nogo niso najboljši, ravnina je pa kar ok.. okoli 30km lahkega tekanja, potem pa še kosilo in torta pri naših s komplet familijo.. Zakon!

V nedeljo vstanem zgodaj, zbašem rogljiček v usta, spokam cucka in krajši sprehod. Da bo mir J Nekaj kasneje že tečem proti Dunajski. Bidonček z vodo in en gel bi morala biti dovolj. Ampak noga ni ok. In mraz je. Sranje. Do Golovca se ne bom ogrel. Počasi grem. Bolj kot okolico občudujem oznake PST-ja.. prvič tečem po njej v celoti in res se težko izgubiš. Celo jaz. No, v naselju malo zaidem ampak do BTC-ja nekako najdem, potem pa gre. Počasi. Vleče se ta ravnina in malo kolnem samega sebe. Niso ravnine zate, kreten.

Še dober mesec je do moje prve 100ke čez Istro.. 110ke, če smo natančni. In četudi se veselim avanture in komaj čakam, da se zaženemo čez štartno linijo v klance Učke, me je malo tudi strah. Precej miren človek sem po naravi in z nervozo ne shajava najbolje. Ampak ob zavedanju, da treniram premalo in s poškodovano nogo se tam nekje v želodcu pojavi neko čudno črvičenje. In roke so na trenutke malo potne. Ma, bo že nekako. Tale ravninska PST jebada je dober trening za psiho. In če narihtam stvari v glavi, ni hudič, da noge ne bodo sodelovale.. in roke. In kolki.. pa trebuh. Pa žulji tudi niso najbolj zaželjeni. In hrbet... Fak. Ampak, z leti pride tudi ena fajn stvar. Vedno lažje je reči  »ma fakof«, po Bruslijevsko se spremeniš v vodo in problemom z eleganco irskega plesalca opletaš s sredinci pred ksihtom.

V dobro voljo me spravi jutranja budnica v bližnji vojašnici. Na trobento igrajo. Neko melodijo, ki spominja na juriš konjenice iz ameriških vesternov z Johnom Waynom v glavni vlogi...svašta. Privlečem se do Fužin in začudeno opazujem manjše letalo na travniku. Kasneje izvem, da je pilot izvedel Harrisona Forda in namesto na igrišču za golf pristal na travniku psihiatrične bolnice.. tudi ok.

Končno! Golovec! Zaživim, zadiham.. noge dobijo energijo, pozdravljam borovce in sonce skozi krošnje. Nasmehnem se redkim sprehajalcem, ki me ne jeb... preveč. Uživam, kolikor se še da preko Golovca in ob zavedanju, da me malo kasneje čaka spet ravnina vse do doma, me vse mine. A ti je blo res treba tega!? Bidonček, ki se je dokončno spovedal, konča v smeteh. Stisnem še gel in veselo proti Murglam. Vse več je ljudi in naenkrat opazim, da sploh ne tečem tako počasi.. 5.30min/km, not bad. Še mimo koseškega bajerja. En sms Valeriji, ki je dopoldan izkoristila za svojo »sweating like a pig & looking like a fox« vadbo, ali po slovensko Insanity... sms, da sem še živ, da sem »okupiral« Ljubljano in zdaj prihajam domov.  32km se je nabralo na koncu v treh urah. V redu za starca s frderbano nogo ;)

Doma pa ni boljšega kot vroč tuš in zdrav zajtrk, ki jih redno prakticirava ob vikendih. Kos polnozrnatega kruha z domačim medom in bela kava.. Odlična uvertura k odlični ribi, ki jo nekaj kasneje pripravi fotr. Fajn izkoriščeno dopoldne in po dolgem času spet vsa familija na kupu. Paše.

Res super vikend in kljub pretečenim 45km prijetna sprostitev pred ubijalskim tednom, ki je sledil. Ne zanikam, ves teden sem počival. Razen nekaj počepov in čepenja ob steni nobene telovadbe. In če je mavrični torek, poleg mojega visokega jubileja, s potrditvijo zakona o zakonski zvezi končno oznanil začetek neke nove ere, je današnji tek z Valerijo po spomladanskem Rožniku označil novo tekaško sezono. 14 kilometrčkov se jih je nabralo. Uživaških. Za razliko od nekaterih kolegov, ki švicajo na Transgrancanarii. Skoraj 10x toliko jih bodo našteli. Dejmo Toni, Katka&co! 

Male stvari

Dober mesec je že novega leta in dober mesec bližje sem moji prvi stotki po Istri. Malo se je bojim. Pa ne zaradi dolžine. 110 km bom pa že zmogel :) Bolj me skrbi dejstvo, da premalo treniram. Kljub obljubam samemu sebi, da temu ne bo tako. Pomanjkanje časa in vreme z odliko opravita svoje. Ampak danes sem kljub času, vremenu in prehladu, ki se me je lotil, uporabil pravico "dveh sredincev", navlekel nase pajkice in nekaj termo-kumulativno-izolacijskih švic majic in v največjem metežu odlaufal na Rožnik. S to potezo sem verjetno izčrpal tedenski nabor pametnih odločitev, ampak splačalo se je. Prazen Rožnik, 5cm svežega suhega snega in poslušanje tišine iz spomina prikličejo pretečene kilometre po Polhograjcih in Julijcih... Pogrešam tek in gibanje v odmaknjenosti nekje na višini in guljenje atletske steze na Žaku je kot vrtanje luknje v lastno koleno. Je pa dober trening za psiho. Kot nabiranje borovnic. Ali pa kvačkanje. In če zdržim pol ure na Žaku, bo tistih 100km Istre kot sprehod z našim cuckom.

Ne vleče me pa samo "hribotožje" tja gor... O ne, Polhograjski hribčki so kot ustvarjeni za nabiranje višincev in ob ubijalskih spustih nudijo še čudovite razglede in treningi, ki jih tam gori opraviš, minejo ob pogledih na res čisto vse strani. Čas mine hitreje in samo piskanje garmina spominja na pretečene kilometre...ali pa sumljivo visok heart rate.

Snežna, z repom opletajoča, kepa se pripodi mimo mene in me iz Polhograjcev prestavi na Rožnik. Za trenutek postoji in me verjetno zamenja z gospodarjem, a v naslednjem trentku že rije z gobcem po snegu. Odrijem tudi jaz in zagrizem v klanec...   

In skoraj dva meseca sta že tega, kar sem si rekel, da jutri pa čisto zares tja gor, na Tošča in Grmado, sploh če hočem preživeti Istro in se namalati v cilju v kolikor-toliko sprejemljivem času. Tam nekje 16 ur sem si rekel, da se nameravam svaljkati čez Učko pa tja do Žbevnice in hop mimo Grožnjana do Umaga... Pis of kejk. No, saj v resnici sploh nima smisla pisati o tem, kako me je dež zajebal in kako zaradi rokov nisem utegnil... Jep, in že je prišlo novo leto s svojimi zaobljubami... No, hecam se. Že nekaj časa se uspešno upiram mesu in novoletnim zaobljubam :) 

    Nikada više ne planiram. Ja samo živim ovaj život. Ponekad kako želim, ponekad kako moram. Sitnice mi boje život. Sitnice su sreća. Zato ja i volim     male stvari. I velike torbe. Svuda ih sa sobom nosim, jer sebi dugujem još po neku šetnju između očekivanog i neplaniranog. Ivo Andrić

Tale možakar mi je bil všeč še iz otroških dni, ko sem v Puli, iz listkov, pripetih nad pisalno mizo moje sestrične bral njegove, z roko izpisane verze...in bil pri urah srbohrvaščine glavna faca, ker sem poznal Iva Andrića...

Na trenutke masovni histeriji novoletnih zaobljub se raje izognem. Jep, I toed the line, tako kot vsi ostali, ki cepetajoč čakamo za štartno črto še samo na odrešujoči pok šampanjca, preden se zaženemo v nove zmage in udejanjanje lastnih obljub. A od nekdaj, sploh pa zadnje čase imam rajši, če na trenutke skrenem iz zastavljene poti in tako kot danes, odtavam po zasneženih gozdnih potkah. Sledenje zarisani črti na atletski stezi mi ubija voljo do teka. In sledenje začrtani liniji v življenju verjetno enkrat načne tudi voljo do življenja :)

Vuuuš, se usuje nekje za mano, medtem ko poskušam zbuditi baterijo telefona in pritisniti fotko, mogoče kak selfi zasneženega ksihta. Nič ne bo. Moj iphone ima še manj kondicije kot jaz in po dveh klancih ga že pobere. Pusi. Zavijem s poti na neko stransko stezico, za katero vem, da je tam nekje. Strmo se spuščam in moje Brooksice se v snegu fantastično obnesejo. Moker sem sicer do jajc, ampak superge prijemajo kot je treba...

In da je vse na poti pišejo trije bluzerji v knjigi Ultrablues. Fantastična knjiga Žigata X Gombača, Boštjana Videmška in Sama Ruglja. Knjiga o odločitvi in pripravah na 100-kilometrski tek v ameriškem Zionu. Knjiga o teku, ki o teku sploh ne govori. Fantje si postavijo ogledalo, odprejo nam vrata v svoja življenja in brezsramno pritisnejo en krepak high-five direkt med oči z jasnim sporočilom: delaj stvari, ki te veselijo in obdaj se s tistimi, ki jih imaš rad. Vse ostalo je balast. Aja... na koncu vsi pretečejo. Ampak to itak ni point ;)

Še zadnji vzpon na vrh Šišenskega hriba po poti, kjer noben ne hodi. Malce se vdira, malce gazim, malce pojačam tempo, malce globoko diham... Oddrajsam se proti Vodnikovi, stresem sneg s sebe in na izi proti domu. Boč, zarit v novo košaro z novo blazino pomaha z repom. Glave se mu ne da dvigat. Košaro si je spet zrinil v radiator in se mu med gretjem ne da ukvarjat z gospodarjem, ki zraven njega hrope med trebušnjaki... Šele ko mečem banano in jagode v blender odpre en uč in počekira, če je slučajno kaj za njega. Pizdun.

Zunaj sneži in nič ne kaže, da je praznični čas že skoraj mimo. Zadnjič sva z Valerijo pospravila jelko in lučke. Da je že februar in da je pa zdaj res že čas.. Ok, pa naj bo. Četudi imam rad lučke. Spominjajo na praznike, dolge večere in male stvari. In bilo je veliko. Malih stvari namreč. In malo velikih tekov :)

Ampak praznične idile, vonja po piškotih in cuckovega lenarjenja bo počasi konec.. 100 milj Istre konec aprila, ultra po Vipavskih planotah v maju in Ultra pušeljc trail po škofjeloško-cerklanskem hribovju se hitro bližajo. Tudi v avgustu in septembru računam na nekaj prijetnih tekov... 

A glede na klavrno stanje spodnjih okončin bo treba večkrat v klance. In to ni obljuba, to je dejstvo.

Z Janezom na Toško čelo :)

»Janša je svoboodeeen«, se mi je na križišču Drenikove in Celovške med rahlim strechingom na ušesa zadrl malce okajeni  gospod starejšega datuma.  Prjatu', tole res ni bilo potrebno. Prvič zato, ker se dnevni politiki že dobro leto zavestno izogibam, drugič pa zato, ker me dotični med tekom (pa tudi drugače) res prav malo briga.  A kljub temu je v nasprotju z običajno mantro na daljšem teku v meni sprožil neobičajen tok misli.
Ne vem sicer zakaj, mogoče so kriva leta, ampak takšne novice so postale balast v mojem življenju. Ne potrebujem jih.  Presedati mi je začela neprestana izpostavljenost informacijam, ki jih vpijam kot spužva in brez da bi jih sploh imel čas prežvečiti in prebaviti, jih izpljunem ali pa končajo nekje v slepem črevesju. Od njih nobene koristi, samo obremenjujejo moj sistem in zasedajo prostor na disku.
Že nekaj časa mi je jasno, da je popolna karantena  edina uspešna vakcinacija proti rakasti tvorbi, ki si je po zgledu zahodnih civilizacij tudi pri nas nadela sila imenitno ime - parlament. In sila imenitno govorijo in sila imenitne besede uporabljajo, ki nam, bednim povprečnežem, ne pritičejo. In govorijo...v nedogled. Na ta način sicer hinavsko odvračam pogled od resnih problemov v svet. Kolateralna škoda, jebi ga.. A zunaj te inkubacijske komore teče čas vedno hitreje. In v eno minuto smo naenkrat sposobni stlačiti še nekaj sekund več. Svet se krči in multioperabilnost, ta nekdaj monopolna vrlina ženskega spola, je v nasprotju z mojim dojemanjem neke ležerne evolucije, postala vsakdanjik. Na račun napredka informacijske tehnologije in teh »prekletih« smart fonov postajam(o) sužnji naglice, hitenja in opravljanja sto stvari hkrati. Če poleg pisanja mailov, telefoniranja, čekiranja Facebook apdejtov in twitterja zraven nisi sposoben voziti še avta, si navaden pusi :) Slow down. Take it easy...
Zato vedno pogosteje ustavim svet. Na silo. Z ročno zavoro pri polni hitrosti. Izstopim. Obujem superge in grem tečt. Tek že dolgo ni samo rekreacija. Je meditacija, kot je Videmškov Boštjan zapisal v Delovi kolumni ter zadel v piko. In na kanček meditativnosti sem upal tudi na današnjem teku. Na Toško čelo sem se namenil.  Rahel dež me ne moti. Celo paše mi. Poskušam teči počasi, ampak zebe me. Temperature so padle in s hitrejšim tempom se poskušam ogreti. Kljub dvojnemu treningu prejšnjega dne noge sodelujejo.. Budilka naju je z Valerijo vrgla pokonci ob petih zjutraj in še v nekakšnem transu sva odtekla že standardni krog čez Ljubljanski grad in Tivoli. Popoldne sem si privoščil še nekaj intervalov na Rožnik in samega sebe spravil do roba solz :) Jep, bolelo je... Ampak počasi se navlečeš tudi na te vrste treninga. Delovanje na obratih, ki tolčejo v rdečo, pomanjkanje sape in izdatne količine kisline v nogah te zasvojijo. Toliko bolj, ko na dolgih tekih opaziš napredek, ki je posledica pluvanja lastnega žolča in kletvic, ki jih na tem mestu ne morem zapisat.
In danes je začuda šlo hitro. Tempo okoli 4.30 min/km je trenutno nekje na robu mojih zmogljivosti in 15 km s Toškim čelom vmes je pri tem tempu zgolj pobožna želja. Ampak je šlo. Tam pri kurirčku je sledila sicer še ena v vrsti nespametnih odločitev o teku na vrh po gozdni poti, razmočeni ilovici in blatu do kolen. ampak v nasproju s pričakovanji pot mine prijetno in uspe mi celo pravočasno preskočiti vse blatne prepreke in kar je uspeh par excellence, niti enkrat ne fuknem!

Na vrhu en selfie in počasi nazaj. Ne hitim. Ne da se mi še nazaj. Zato počasi uživam v razmočenem listju, šumenju številnih potokov in dežju, ki me rahlo, a vztrajno moči in hladi. Paše. Glava je spet prazna in kolega z Drenikove s svojim malikom je šel dokončno iz glave... pravzaprav že tam nekje v Podutiku, pri kamnolomu, kamor smo kot mulci hodili skejtat, ker je to bila ena redkih točk z asfaltom.
Glava je prazna in če sem v klanec skupaj z vsemi odvečnimi mislimi izdihal še tiste zadnje atome kisika, zdaj na novo vdihujem lajf. Usta na usta. Kot je nekdo nekje zapisal, tek ne bo rešil svetovnih problemov, a prekleto dobro te bo pripravil na shajanje z njimi :)
Počasi. Uživam v vsaki sekundi. Zato rad tečem po hribih. In po gozdu.  Rad tečem tam, kjer je minuta še vedno samo 60 sekund in kilometer še vedno samo kilometer.

Jutranji tek

Rad imam zgodnja jutra in rad vstajam zgodaj. Sem eden tistih, ki ne potrebujejo veliko spanca in redko nisem še buden po sedmi uri. Če pa dan začnem s tekom in se dokončno prebudim nekje v naravi, je pa to že skoraj popoln začetek dneva... Seveda pa pridejo dnevi, ki so ustvarjeni samo zato, da me zaj... In danes je bil eden tistih dni. 
Včerajšnja odločitev, da greva z Valerijo danes zjutraj tečt, je včeraj zvenela kot res ful dobra ideja. In pri večernem nastavljanju budilke se mi v glavi zavrtijo motivacijskih filmčki, s katerimi nam sem in tja postreže youtube. Tisti s power muziko in glasom, ki nas prepričuje da ni prezgodaj in da ni pretežko, in da si budilko nastavil z namenom in da so »laws of physics merely a suggestion..« Da si »a lion in a field of lions... you can run a little faster&destiny waits for no man.. rise and shine!.. 
Navdahjen z videnim in slišanim  se vidim nekje med stasitim lepotcem, ki ob sončnem vzhodu in oceanu za ritjo grize v klanec ter 130 kilsko zverino, nafutrano s surovim mesom in sprovocirano s coachevim dretjem šprinta čez jarde in s čelado na glavi pred sabo ruši vse ovire.. Jep. Napumpan s pozitivo in predstavo o tem, kako zjutraj poskakujem čez ljubljanske gričke, ob spremljavi violin v allegru in motivacijskih besedah žametnega glasu Radota Časla pomirjen zaspim v pričakovanju jutrišnjega dne.. 
No, dejanska podoba nekaj pred šesto zjutraj je precej bolj klavrna.. od povštra pomečkan ksiht in zaležana rit nista ravno motivacijska faktorja in Sveta noč, ki si jo gode Valerija v ničemer ne spominja na vzpodbudne ritme kaki Eye of the tiger podobni poskočnici...  In zakaj hudiča je cucek že pred vrati?! 
Hladen jutranji zrak naju sicer zbudi ampak nisva čisto prava. V zmernem tempu tečeva na grad, kjer naju pričaka lep pogled na Ljubljano in kjer v drevoredu uspešno prestrašiva komunalca pri pobiranju smeti. Seveda spet falim edino možno pot navzdol. Prijeten tek čez prazno jutranjo Ljubljano in že sva v Tivoliju. Valerija jo mahne domov, ker se ji mudi v službo, jaz pa še malo podaljšam na Rožnik. Recovery tek je bil danes in vse je bolj na izi. Ljudi ni in meglica, ki se spusti na Šišenski hrib, ustvari prijetno kuliso za nekaj fotkic.. Tek po praznem, jesenskem in meglenem Rožniku je užitek. Na vrhu si na telovadnih orodjih vzamem nekaj časa za par dvigov, sklec in počepov in modela, ki visi na špagi, opazim šele po zadnjem počepu.. In če je komunalec na gradu v strahu zamahnil s tistimi kleščami za pobiranje smeti, se jaz samo stoično obrnem in presran skozi zobe izstisnem par grdih besed.. Da pokurim novonastali adrenalin naredim še par šprintov po stopnicah v Tivoliju, po trim stezi še enkrat stečem do vrha, pozdravim anteno na Šišenskem hribu, nazaj v Tivoli in domov.  
Prijetnih 13 kilometrčkov v uživaškem tempu. Doma pa proteinski smuti z jagodami,  banano in chia semeni.. Nagrada za trpljenje že navsezgodaj. In glede na klavren začetek se je končalo super.. kot je ponavadi temu tako ;)

Šmarna in Toško čelo

Po krajši pavzici s premalo teka in preveč čokolade sem se včeraj odpravil na daljši tek. Nič posebnega sicer.. iz Šiške na Šmarno in nazaj grede še na Toško čelo... cca 30 km naj bi bilo, z nekaj vzpona..

Odločen, da aprila na 100 miljah Istre ne kolapsiram že na prvem kilometru, sem si sestavil nek okvirni plan treninga. Glede na višinski profil trase čez Istro je na 100 miljah/km cca 5500m vzpona in razen razmeroma strmega vzpona na Učko so drugi daljši in bolj zložni. Temu bodo prilagojeni tudi moji teki v prihodnje in za nekaj časa bo mojih izletov v strmine malo manj, bo pa več "ravninskega" teka in daljših tur po polhograjcih in hribih - gor in dol z max 2000m vzpona.. kar je kul, ampak z mojo srečo nas bo letos že novembra zametlo...:) 

V načrtu je tudi  100+ km tedensko... Sodeč po včerajšnjem dnevu bo to večji problem kot sneg :) Nekako ni šlo.. Pot do Šmarne se itak vleče in do Tacna sem že skuril vso zalogo motivacije. S težkimi nogami zagrizem v klanec in kot vedno je to čisto nekej drugega.. tek spet postane užitek in skakanje čez korenine igra. Kljub temu nekje na poti kapituliram in nisem sposoben preteči cele poti in na srečo nekje pod vrhom srečam t'malega brata in postanek izkoristim za hiperventilacijo. Do vrha zaradi številnih obiskovalk(cev) nekako sfejkam lahkoten tek, a Blerch (by mr. Oatmeal) v meni že spodkopava doma sprejeto odločitev, da se iz Šmarne povzpnem še na Toško čelo.. Fakof! Grem! Zanalašč! Iz Šmarne se spustim po SV strani, ki je malo daljša, zložnejša, predvsem pa zelo redko obiskana. Tako na celi poti ne srečam žive duše in uživam v soncu, lepi potki in živih jesenskih barvah.. Asfalt v Tacnu prekine to idilo in pot čez Podutik proti Toškemu čelu je tečna. Klanec nad kamnolomon izkoristim za par kratkih šprintov.. Še zdaj mi ni jasno, čemu za božjo voljo ta norost.. Kakorkoli, pri spomeniku padlemu kurirčku se začne zame ena najlepših gozdnih tekaških poti tu naokoli.. Prijeten vzpon, kamenje, zlizane skale, hudourniške "bob steze", drevesa in čist zrak so sestavine za res kul trail poslastico. Pozabim na že malo boleče noge in grizem klanec in celo uživam.. se pa boleče noge in kletvice vrnejo pri nabijanju asfalta na poti v Šiško. Še finanlni šprint po Drenikovi, prehitim celo dva pešca, štenge do tretjega štuka in že se nalivam s smutijem...

Bilo je luštno, ampak ne ravno lahko.. Mesec nazaj bi bilo lažje. Pozna se kratka pavzica in preveč čokolade... In vsak odvečni gram. Ampak ok, takšen wake-up call te nauči ponižnosti :) In zavedanja, da bo treba (spet) še garati.. In nadaljujem že danes. Kako urco teka po gozdu si obetam.. A glede na musklfibr bo to ena dolga ura kalvarije. In glede na trpljenje, ki me čaka, bo Jezusova Kalvarija kot lahkoten sobotni sprehod po stari Ljubljani...

Še nekaj statistike: 31km, 800m vzpona, lahkoten tempo in dobre 

3 ure..