Počivam. In razmišljam. Tekaško kar dober vikend je za mano.
Včerajšnjih 20km čez Rožnik na Toško čelo je že nekako stalnica. Pretežno sicer
ravnina z nekaj vzpona mi v teh dneh kar paše in možnost, da na Toško čelo
pridem iz Šiške praktično mimo vseh prometnic je seveda za izkoristiti. Iz
Rožnika se po gozdnih potkah spustim do Mosteca, od tam pa mimo bajerja po
PST-ju manjši ovinek do Podutika. Vreme je bilo včeraj res super in vzponček na
Toško čelo pretečem v celoti po gozdu in na delu, kjer pot preide iz gozda in
preči soncu izpostavljeno pobočje, se ustavim. Četudi razmeroma zgodaj zjutraj,
je sonce prijetno toplo. Prvič letos mi dejansko rata vroče in nekaj trentkov
še uživam na skalci v travi, preden se odmajem do vrha. Tam pa obrat in nazaj
domov. S tempom ne pretiravam, le na trenutke spustim noge in preverjam, če je
bolečina v preponi še prisotna... Nekaj še špika. Spust po gozdu je res
prijeten in se ga nikoli ne naveličam. Tokrat vseeno malo zabremzam. Tudi zato,
ker sem za danes planiral daljši tek po Polhograjcih. Žal napoved za danes ni
bila ravno obetavna in Polhograjce skenslam. Nima smisla. Mogoče krog po
PST-ju, če zjutraj ne bo deževalo.
Zbudil sem se ob šestih. Dež. Meh. Nima smisla. Grlo me boli
in ne bi rad zbolel. Ta teden si tega ne morem privoščiti in ob zavijanju v
kovter se odločim za krajši intervalni trening po Rožniku. Kul. Pa še nove
Speedcross-ke bom lahko stestiral. Nova pridobitev ob precejšnjem popustu. In
ker sem si jih že nekaj časa ogledoval in računal na njih pri teku čez Istro,
priložnosti nisem hotel izpustiti. Sicer precej ad hoc odločitev, ampak bila je
prava. Superge so zakon. Krampasti podplati na razmočenem in spolzkem terenu res primejo. Pri teku čez kamne jih
sicer kar dobro občutiš ampak superge omogočajo res hiter tek in na take
malenkosti hitro pozabiš. Super zadovoljen z nakupom pretečem dobrih 12km in
opravim nekaj intervalov v klance. Počutje je super in končno se počutim spet
ok.
Bolečina, ki me je spremljala nekaj zadnjih tednov, mi je
šla že pošteno na živce. Nič posebnega sicer, pa kljub temu stalno neko
špikanje brez kakršnekoli koristi... Z bolečino načeloma dobro shajam. Bolečina
je ok. Dokler boli, veš, da si živ... pravijo ;) Ko bolečine ne občutiš več, si
ga naj...
Ne prenesem pa bolečine kar tako. Stalno prisotne z občasnimi
medklici iz ozadja. Ne veš, zakaj je tam, ne moreš je sanirati in ne moreš je
utišati. Kot ljudje, ki z vztrajnostjo večjega fertilizatorja otresajo svoje neumnosti,
največkrat v zavetju in intimi anonimnosti na spletnih forumih. Brez haska. A težko jih je spregledati.
Današnji dan je bil še posebno ploden. Da je bil tale vikend epski polom, da je Jurij
zajebal Perota in kako nesposobna da je Tina... Kaj drugega, kot pritisniti na
križec v desnem zgornjem robu ekrana, mi tako ne preostane. Grenak okus debilizma svojega križca žal nima.
Meh, ignore.
Preletim čez nekaj fotk na desktopu, ki sem jih ta vikend posnel
med tekom. Nikoli mi ni žal žrtvovati nekaj trenutkov teka za kako fotko. A
bolj kot le poklicna deformacija fotografa je to razlog, da se ustavim in
uživam v trenutku. Rad imam pozabljene gozdne potke, zavijanje vetra v hribih,
sonce v krošnjah in vonj gozda po dežju.
Rad imam odklop, ki ga ponuja samota in v kombinaciji s prepihano glavo
se ti razgledi kasneje vračajo kot
razglednice nekje iz podzavesti. In spet je vse ok.
Dokler me popoldne ponovno ne podučijo, da tale moja hrana ni
kul. Da naj začnem že enkrat normalno jest in da tale tek tudi ni ok, ugotovi
možakar, ki zleknjen na okenski polici vleče že svojo sedemnajsto cigareto. Po
postavi rahlo spominja name v časih, ko sem tekel samo po rogljičke. A ne da se
mi več. Res ne. Ne da se mi več razlagati mojih prehranjevalnih navad. Slovenci
smo pač narod, ki o vsem vse ve. Sploh o politiki, smučanju in fuzbalu. Tudi o zdravi prehrani.
Dve leti je, kar sva z Valerijo izključila meso in mlečne
izdelke iz jedilnika. Odzvala sva se na vabilo veganske iniciative, da poskusiš
en mesec jesti vegansko. Iniciativa je prišla ob pravem času, saj sva zaradi
norega delovnega tempa, premalo gibanja in na hitro pripravljenih obrokov nujno
potrebovala spremembo. Priznam. Na začetku do veganstva nisem bil ravno
prizanesljiv. Ideja mi ni bila najbolj všeč. Da mesu se pa res ne morem
odpovedati, pa mleku in siru.. halo?! Nujno potrebne beljakovine, ki sva jih
zaradi obiskovanja fitnesa še toliko bolj potrebovala.. Kakorkoli, seveda me je
prepričala in še danes sem hvaležen za to. Izguba kilogramov, boljše počutje in
več energije... in pretečenih nekaj tisoč kilometrov. V dveh letih.
Strogo vegansko sva jedla nekaj mesecev. Potem se je v kavo
vrnilo mleko. Tudi mislije danes pojeva z jogurtom in medom in parkrat na teden
za malico pojeva nekaj rezin sira. Z veliko ekološko pridelane zelenjave.
Včasih si privoščiva jajca veselih kur, ki do onemoglosti skačejo po travi,
serjejo po dvorišču in barve ne nabirajo pod rumeno solarijsko lučjo. Ne jeva
pa mesa. Ker ga ne potrebujeva. In zaradi zavedanja, kako se ravna z živalmi.
In ne da se mi več. Ne da se mi več poslušat niti zagovarjati
zaradi tega, kaj jem. Da v bistvu nisem vegan, sploh pa ne zato, ker naj bi
bilo to trenutno moderno, hipstersko... ne nosim hipsterske bradice, ne nosim
štrikanih jopic, zavihanih hlač in Leice okoli vratu... res, ne da se mi več J Rajši na obraz narišem
angelski nasmešek sveže posranega dojenčka, poslušam, kimam in mhm-jam ob pikah sogovornika... in spet
polistam po mojih razglednicah iz podzavesti...
Jutri je nov dan. Zjutraj me čaka tek okoli Ljubljane. 32km,
32.000 novih razglednic.
0 komentarji:
Objavite komentar