38ka

»To so leta, stari... zdej bo samo še hujše..«, me je pred tednom potolažil starejši bratec med mlackanjem moje rojstnodnevne torte, ko sem omenil bolečine v preponi, ki se hinavsko vleče preko kolka do stegna.. Že dobre tri tedne se dajem s to bolečino in lagal bi, če se enkrat ali dvakrat tudi meni ni prikradel tale dvom... Ampak, šele 38. pomlad, sej se hecaš.. Mladenič. Komaj dobro sem se otresel pubertete, testisi so se spustili in ob petkih lahko ostanem že do enajstih zunaj.. kaka leta, ne samo času, še gravitaciji kljubujemo ;)

V tem duhu sva z Valerijo izkoristila prejšnjo soboto in se odpeljala na našo haciendo v Strunjanu. Po nekaj jalovih poskusih kurjenja ognja v peči, obilici kletvic in moledovanju, da naj prasica že enkrat povleče, se le usmili in zagori. Oblečem se in že letiva na vrh strunjanskega hriba. Dan je bil res lep in precej hvaležen onemu zgoraj, da mi je na frej vikend začuda namenil sonce, uživava v pravi pomladi. Preko strunjanskih solin in že grizeva klanec proti Fiesi in Piranu. 2km ga je in lotiva se ga sila spoštljivo. Noga ne sodeluje najbolje a tempo je prijazen in že se spuščava v Portorož. Tam pričakovano gužva in po nekaj prerivanja, komolčenja in obveznega pizdenja nad trumami sprehajalcev že lezeva v klanec mimo Avditorija. Še skozi tunel, kjer se na prepihu nekaj minut igrava pršute in že spet sva na soncu. Do hiše pritečeva v lahnem tempu, ura pokaže cca 13km in dobro uro. Sonce je res grelo in po tušu v še vedno hladni bajti se paše še malo nastavljat na livadi. Med tem me razveseli družba pri sosedih, ki ugotavlja mojo starost in uvrstijo me nekam med 23-28 let.. haha, in your face, 38ka!

Po dobrem teku si zaželiva dober tek še v Guštu, v Izoli.. kalamari v ponvici s krompirjem, orada s polento in tartufi.. ma kej češ lepšga..

Med vožnjo domov pa že plan za naslednji dan. PST bo padel, cel krog.. klanci za mojo nogo niso najboljši, ravnina je pa kar ok.. okoli 30km lahkega tekanja, potem pa še kosilo in torta pri naših s komplet familijo.. Zakon!

V nedeljo vstanem zgodaj, zbašem rogljiček v usta, spokam cucka in krajši sprehod. Da bo mir J Nekaj kasneje že tečem proti Dunajski. Bidonček z vodo in en gel bi morala biti dovolj. Ampak noga ni ok. In mraz je. Sranje. Do Golovca se ne bom ogrel. Počasi grem. Bolj kot okolico občudujem oznake PST-ja.. prvič tečem po njej v celoti in res se težko izgubiš. Celo jaz. No, v naselju malo zaidem ampak do BTC-ja nekako najdem, potem pa gre. Počasi. Vleče se ta ravnina in malo kolnem samega sebe. Niso ravnine zate, kreten.

Še dober mesec je do moje prve 100ke čez Istro.. 110ke, če smo natančni. In četudi se veselim avanture in komaj čakam, da se zaženemo čez štartno linijo v klance Učke, me je malo tudi strah. Precej miren človek sem po naravi in z nervozo ne shajava najbolje. Ampak ob zavedanju, da treniram premalo in s poškodovano nogo se tam nekje v želodcu pojavi neko čudno črvičenje. In roke so na trenutke malo potne. Ma, bo že nekako. Tale ravninska PST jebada je dober trening za psiho. In če narihtam stvari v glavi, ni hudič, da noge ne bodo sodelovale.. in roke. In kolki.. pa trebuh. Pa žulji tudi niso najbolj zaželjeni. In hrbet... Fak. Ampak, z leti pride tudi ena fajn stvar. Vedno lažje je reči  »ma fakof«, po Bruslijevsko se spremeniš v vodo in problemom z eleganco irskega plesalca opletaš s sredinci pred ksihtom.

V dobro voljo me spravi jutranja budnica v bližnji vojašnici. Na trobento igrajo. Neko melodijo, ki spominja na juriš konjenice iz ameriških vesternov z Johnom Waynom v glavni vlogi...svašta. Privlečem se do Fužin in začudeno opazujem manjše letalo na travniku. Kasneje izvem, da je pilot izvedel Harrisona Forda in namesto na igrišču za golf pristal na travniku psihiatrične bolnice.. tudi ok.

Končno! Golovec! Zaživim, zadiham.. noge dobijo energijo, pozdravljam borovce in sonce skozi krošnje. Nasmehnem se redkim sprehajalcem, ki me ne jeb... preveč. Uživam, kolikor se še da preko Golovca in ob zavedanju, da me malo kasneje čaka spet ravnina vse do doma, me vse mine. A ti je blo res treba tega!? Bidonček, ki se je dokončno spovedal, konča v smeteh. Stisnem še gel in veselo proti Murglam. Vse več je ljudi in naenkrat opazim, da sploh ne tečem tako počasi.. 5.30min/km, not bad. Še mimo koseškega bajerja. En sms Valeriji, ki je dopoldan izkoristila za svojo »sweating like a pig & looking like a fox« vadbo, ali po slovensko Insanity... sms, da sem še živ, da sem »okupiral« Ljubljano in zdaj prihajam domov.  32km se je nabralo na koncu v treh urah. V redu za starca s frderbano nogo ;)

Doma pa ni boljšega kot vroč tuš in zdrav zajtrk, ki jih redno prakticirava ob vikendih. Kos polnozrnatega kruha z domačim medom in bela kava.. Odlična uvertura k odlični ribi, ki jo nekaj kasneje pripravi fotr. Fajn izkoriščeno dopoldne in po dolgem času spet vsa familija na kupu. Paše.

Res super vikend in kljub pretečenim 45km prijetna sprostitev pred ubijalskim tednom, ki je sledil. Ne zanikam, ves teden sem počival. Razen nekaj počepov in čepenja ob steni nobene telovadbe. In če je mavrični torek, poleg mojega visokega jubileja, s potrditvijo zakona o zakonski zvezi končno oznanil začetek neke nove ere, je današnji tek z Valerijo po spomladanskem Rožniku označil novo tekaško sezono. 14 kilometrčkov se jih je nabralo. Uživaških. Za razliko od nekaterih kolegov, ki švicajo na Transgrancanarii. Skoraj 10x toliko jih bodo našteli. Dejmo Toni, Katka&co!