Polhograjska Grmada, prvič letos

Do moje stotke po Istri je še točno 14 dni. 110km. 110km za razmišjanje o tem, kako neumnost sem naredil. Kakorkoli, zdaj je čas, ko je po vseh pravilih potrebno umiriti treninge, zmanjšati tedenske distance in dolge treninge. Intenzivni treningi v tem času naj ne bi imeli posebnega vpliva na performance na sami tekmi. Telesu na ta način omogočiš počitek in potrebno regeneracijo, hkrati pa zmanjšaš možnost nepotrebne poškodbe.

Včerajšnji tek na Grmado je bil verjetno eden zadnjih »daljših« tekov. In hkrati prvi letošnji skok v Polhograjce. Tokrat se namesto do Belice zapeljem do Podutika. Zamislim si tek preko Toškega čela, Katarine in Grmade do Tošča. Okoli 25km s približno 1000m vzpona. Jutro je bilo precej hladno, zato izkoristim privilegij prostega dneva in počakam skoraj do poldneva. Sonce že prijetno greje, ko stečem v gozd. Piha. Zahodnik. Meh, to zna prinesti oblake, četudi je nebo še jasno. Uživam v lahkotnem teku po potkah, ki jih poznam že na pamet. S tempom ne pretiravam, rajši se privajam spet na Camelbak in palice, ki jih danes vzamem s sabo. Malo sem se jih odvadil, ampak v Istri mi znajo pomagat. 5000m višincev ni malo. Sem eden tistih, ki palice v hribih redno uporabljam. Od nekdaj. Razbremenijo kolke, kolena, hrbet in noge.. pa zraven še malo treniraš zgornji del telesa.

Od Toškega čela do Katarine malo pospešim. Ker tečem v zavetrju, postane precej vroče. Razmišljanje o slačenju hitro ohladi veter, ki potegne na bolj izpostavljenih delih. Odpre se pogled proti grmadi in iz zahoda se že bašejo oblaki. Iz Katarine sem hitro na gozdni poti na Grmado, hitro stisnem še eno sončno fotko Tošča in Grmade, preden ju zakrijejo oblaki.

Priznam. Celo pot sem razmišljal o gologuzenju na sončnih travah pod vrhom Grmade. Iz elementarne človeške privoščljivosti bi na vsa možna omrežja objavljal fotke moje bele riti, ki se kopa v soncu in modrem nebu. The joke was on me... Na Grmadi itak vedno piha. V popolnem brezvetrju bo na vrhu pihalo. Praktično je zgoraj nemogoče narediti spodobnega selfija, ne da bi pri tem požrl vsaj kako mušico, ki jo preseneti zračni tok in ti jo zabaše direkt med zobe..

Veter se je tokrat še posebej potrudil in občudujem junaka, ki si je zgoraj vzel minutko ali dve in se med preoblačenjem v suhe cunje na pol gol sprehajal po vrhu. Sam sem se zadekal z buffom in kapo, stisnil fotko in pičil proti Tošču. Mogoče vreme še zdrži. Yeah right.. Na pol poti obupam. Na odprtem delu me veter vrže iz ravnotežja in začutim že prve dežne kaplje. Zagrizem nazaj v klanec in čez par minutk sem spet na Grmadi. Tošč bo počakal. Dež očitno ne. Nazaj grede spustim noge. Na trenutke grem malo prehitro. Prehitim že drugo tekačico danes. Kratek živjo in tečem dalje. Sicer rad tečem v odmaknjenosti od ljudi, po potkah, ki so še vedno varne pred množičnim obiskom. Ampak po svoje mi je pa všeč, ko na teh poteh srečujem vse več tekačev. Množičnega obiska tekačev itak nikoli ne bo, pohodniki s svojimi avtomobili med vikendi pa že zdaj delajo kaos.

Všeč mi je tudi razpoloženje, ki ga imajo tekači v hribih. Ga ni, ki ne bi pozdravil ali celo spregovoril kake besede. V dolini je pač drugače. Mrki, predse zazrti pogledi in nenaklonjenost najmajšemu pomigu z glavo ali vsaj s prstom je tudi mene naredila enega izmed množice. Proti svojim načelom sem nehal pozdravljati, samo včasih se zalotim, ko nafilan z endorfini podzavestno dvignem roko ali, bognedaj, celo naglas pozdravim. V hribih je pač drugače. Tam je zrak redkejši, problemi ostanejo v dolini in ljudje so bolj prijazni J In nikogar ni potrebno prepričevati, da mu res nisi konkurenca, da se na ljubljanskem maratonu ne boš drenal v vrsti za majčko in s svojim uživaško-turističnim tempom nikogar ne boš oviral pri napadanju osebnih rekordov... O ne, v hribih je drugače. Četudi na trenutke trpiš ko pes, preklinjaš iskanje odgovora na vprašanje, kaj ti je blo tega treba in si sveto obljubiš, da si prestar za to sranje in da se tega ne greš več, delaš to z nasmehom. In ob uživanju razgledov kratkoročna amnezija zabriše spomin na trpljenje do naslednjič J

Med razmišljanjem skoraj odtečem mimo avta. Spust s Toškega čela je bil enkraten. Četudi je bil turca skrajšana za slabih 5 km in je tako naneslo samo 20km z 800m višine, mi je bilo super. Med preoblačenjem v suha oblačila me prešine, da imam v bistvu še precej rezerve. Gospe, ki zraven mene na klopci pridno žveči sendvič, sploh ne opazim. No... vsaj ona je vidla mojo belo rit.

Statistika: 20km z 800m višincev, dobri dve uri, pace 6.50min/km