Z ambasadorji GM4O in UPT po Baški grapi

“Slavc, kolk je še tega klanca dol?”

“Do podna, še prej pa mal gor…” mi je v maniri dežurnega zajebanta odgovoril Slavc po dobrih petnajstih kilometrih sicer res uživaškega teka po hribih tam nekje nad Baško grapo. Dan je bil čudovit. Spomladanski. Samo nekaj centimetrov sveže zapadlega snega in na trenutke hladen zahodnik sta dala vedeti, da zima še ni dala vsega od sebe.

Pet mesecev je še do dneva, ko se bo množica tekačev tradicionalno že petnajstič zapored zapodila iz Podbrda po zložnih mulatjerah na Črno prst in preko Durnika na Porezen. Dogodek, ki je na seznamu želja vsakega resnega tekača, bo letos gostil še Svetovno prvenstvo v gorskih tekih. 42 kilometrov in 2800m vzpona.

Tokrat ne bo šlo tako daleč. Niti tako hitro. V resnici sem se veselil teka z Marjanom, Rokom, Žigatom, Slavcom in Tedijem. Jep, tisti Marjan, ki je lani podrl en teden star rekord na SPP in zraven zmagal še na parih ultra trailih. Mhm, tistih 100 in več kilometrskih… Pa Roki Bratina, mulc, ki bi mu bil lahko fotr. Mulc, ki je na lanskem GM4O pred sebe spustil samo Eritrejca in Marjana. Mulc, ki je bil lani povabljen v mlado ekipo Salomona in se nekaj dni v sosednji Italiji družil z bodočimi in že uveljavljenimi zvezdami trail teka. Pa Slavko Prezelj, legenda GM4O, ki mu en krog po progi ni bil zadosti. In jih je zato naredil pet. V šusu. Slabih 200km v 40 in nekaj urah. Pa Žiga X Gombač, pisatelj in tekač. Ali pa tekač in pisatelj. Eden od ultrabluzerjev. In Tedi, ki je pretekel traso GM4O “samo” trikrat zapored in se vpisal v klub GM4O ekstremistov.

Jožko, tisti iz prelepe Baške grape in gonilna sila tekaškega praznika v Podbrdu, je sklical zanimivo druščino, ki bo ob tekaškem druženju navrgla še kako o festivalu in uspešni promociji tudi izven meja. A četudi me je vleklo tja gor s tekači, ki jih na tekmi ponavadi vidiš samo na štartu in kasneje na stopničkah, sem v resnici samo navidezno bentil nad enoprostorcem, ki se je vlekel čez Železnike in se je očitno odločil, da mi bo svinjal sprednjo šipo vse do Podbrda. Lovil sem drugo uro, pri cerkvi, tam nasproti Tic-a. Tam, kjer je štart Ultra Pušeljc Traila. Da je res ultra, priča več kot 100 kilometrov in skoraj 7000m vzponov. Malo sem se obotavljal s prijavo, kot sem se tokrat obotavljal s hitenjem v Podbrdo. Nisem si še čisto odgovoril, ali so bolj nori oni ali jaz, ki grem z njimi, ko je sonce na drugi strani Petrovega brda pregnalo tremo, ki se je počasi stopnjevala že od Škofje loke dalje. Čudoviti razgledi na okoliške hribe so dali slutiti en super dan.

S Tedijem, ki je urejal še zadnje malenkosti okoli logistike in Žigatom, ki je po žepih besno premetaval svoje frutabele, se hitro sporazumemo o strategiji in taktiki, kako Marjana in Roka držati na normalnih obratih. 

Samo in Renata, ki bosta z Jožkotom in potomci opravila krajši sprehod po sledeh rapalske meje, poskrbita za dvig morale, pregled obvezne opreme in skupinsko fotografijo. In potem smo šli. In kar malo žal mi je bilo, da je rahlo zasnežena mulatjera do vrha Bače minila tako hitro. Ob sproščenem klepetu, letošnjih planih in minulih tekmah ter o Marjanovem UTMB-ju je tekla beseda…

Z Žigatom, ki je koncept držanja normalnega tempa sicer malo narobe razumel in že na začetku besno zagrizel v klanec, tečeva vštric. O tem in onem teče beseda in zaupam se mu, da grem letos na Ultra pušeljc. Da sem se odločil, da bom zmagal. Pove, da ima tudi sam podobne načrte… Optimist. :)

Pogledi na prelepo Baško grapo se kmalu odprejo in sonce, ki se je prej sem in tja prebijalo skozi krošnje dreves, se zdaj pokaže v vsej veličini. Daleč gredo pogledi, vse tja do Blegoša. In tam zadaj je Kopačnica, kamor se bomo junija spustili s Porezna.

Iz Vrha Bače je sledil dolg spust proti sedlu Kalarskega brda. Tam se priključi orginalna trasa GM4O iz Črne prsti. Tokrat smo pot skrajšali po rezervni trasi, ki se uporabi v primeru slabega vremena ali neprimernih razmer. Na Kalarskem sedlu za trenutek postanemo, pogledavamo proti Črni prsti in porajajo se neke perverzne misli… drugič. Danes ni časa. Črna prst bo počakala. Dolg spust me upočasni. Nestabilno koleno še ne dopušča hitrega teka navzdol in fantje odbrzijo naprej. Uživam v pokrajini, ki se umirja v mraku zahajajočega sonca. Le vrhovi okoliških hribov še žarijo v rdeči barvi. Veter z grebena Črne prsti me obrača proti Poreznu. Postojim in nekako se mi še ne gre v Hudajužno, kjer verjetno že čakata Tedi in Jožko ter Samo z Renato in potomci. Prijeten sprehod so opravili. Jožko, enciklopedija znanja in Garmin na dveh nogah, ki je tod okoli obrnil že vsak kamen, jih popelje po njemu tako ljubih krajih. In te kraji, zaznamovani z zgodovino človeške tragedije, iz katere se žal nismo dosti naučili, so me prevzeli še v študentskih letih. Precej let je že tega, ko sva z Nejcem tu nekje tolkla sendviče z domačo suho salamo, se pričkala, kje točno je šla Rapalska meja in kje Rupnikova linija ter kot otroka zrla v bunkerje na poti do Soriške planine. V nekem izviru sva napolnila plastenki in uživala v ležanju na toplih travah pozno jesenskega sonca.

Sunek vetra me odtrga od spominov in noge stečejo po nadelani mulatjeri v dolino. Iz časov, ko je tod stala meja, da bi ločevala ljudi, so ostale poti, ki danes združujejo. Poti, na katerih nekaj ur zaživi športna tekmovalnost, fair play ter prijateljstva, ki trajajo še dolgo po tistem, ko zadnja raketa pospremi še zadnjega tekmovalca v cilj in oznani konec tekmovanja. In več sto parov nog bo že čez slabih pet mesecev po teh poteh grmelo v Hudajužno, še zadnji postanek pred Durniško “uro resnice”, kjer baje še srne ročno zategnejo.  No, tisti na ultraškem Pušeljc trailu bodo tu šele dobro začeli popotovanje po hribih pušeljca gorskih tekov. Črna prst, Porezen, Blegoš in Ratitovec so štiriperesna deteljica, ki jo bodo tekači osvojili v tej 100 kilometrski odisejadi. Šele lani je GM4O dobil svojega velikega brata. Srčnost domačinov, narava, trpljenje in veselje po prečkanju ciljne črte pustijo pečat in kličejo po še. No, resnici na ljubo ne moremo mimo bogato založenih okrepčevalnic, ki s svojo kulinarično ponudbo že konkurirajo Odprti kuhni ali božičnemu sejmu kake velike prestolnice. Tek je pokora in odpustek za prenajedanje, ki festival teka hitro obrne v festival degustacije dobrot, ki jih pripravijo Jožkotove punce.

Vibriranje telefona prekine enakomeren ritem, ki ga poskušam loviti po zdaj že kopnem asfaltu med brundanjem hitov Iztoka Mlakarja… “Kje ste? Kako gre?”, zanima Tedija, ki je pot malce skrajšal, odhitel po opravkih in iskanje lepot nekoristnega prepustil nam, ki z organizacijo, pripravami in logistiko pač nismo obremenjeni… “Hja, ne več daleč, fantje pa verjetno kak km pred mano..”.

Kmalu sedimo v Podbrdu za krožnikom jote in domačimi štruklji. Jožkotove punce so se spet izkazale. Prijeten pogovor, suhe cunje in poln želodec so pika na i super dnevu. Baje se pri Tediju že kuha nekaj novega… Nova avantura z ambasadorji tekaškega praznika v Podbrdu. Srce se veseli, še danes razbolena rit niti ne toliko :)

2016 has started!

On a second day of a new year I woke up to a bit cloudy and foggy morning. I got up early hoping to a last beautiful sunrise before long anticipated snowfalls. A coffee and a short walk with our dog later I realized today’s long run will be cold as hell. But I was feeling good and neither cold or slippery slopes in the forest could keep me from running really fast on a local single-tracks.

A rest day on a New year’s day after my long run was a good call. But what a run that was. I ended last year in a best possible way: with a long, relaxing run in a beautiful morning with a stunning sunrise. Waking up before 6am made our dog a bit suspicious. He wasn’t really sure about my idea of taking him with me. He always pushes his bed closer to the radiator to keep him warm. And the crystal clear morning with temperatures below zero sounded like a bad joke.

I started in the dark. Easy. It was the last run of the year. I breathed in the morning and reflected on the year that passed by so swiftly. And what a year it was. It changed me in so many ways and I can honestly say I am not the same person that started 2015. Running changes you. Running long distances defines you. Pushing myself to a limit made me aware of my boundaries. Every single run, every interval training and long run I ran was aimed toward pushing my limits. Though it left me breathless and lightheaded sometimes, it cleared my vision and made me focus on things that really matter… Running wise I never ever thought I would run a 100km race… but I did it. And that was just a beginning. Realizing you could do stuff that once seemed impossible only drives you further. But by far the best thing were all the runs I did together with Valerija. In preparation for  a mountain marathon with 2300m of elevation (Učka Trail) we took on some seriously long runs with a lot of elevation in Alps and hills closer to Ljubljana. She killed them and I was so proud when she won her first race ever. And what a win that was J I am only sorry I couldn’t cross the finish line with her. My knee was smashed and I had to let her go as I couldn’t keep up with her. But the memories of the endless summer that we spent climbing the mountains, relaxing at the lake in Bohinj, running new trails and meeting new people will be here for a long time.

Today I ran up Toško čelo again. I took a little detour to get few extra miles in. It was damn cold but I enjoyed every moment. I pushed myself to run a bit faster. But still at the pace that let me think about the future and making plans. There are some races I would like to run this year. My focus is on a 110km long Ultra pušeljc trail in June, some shorter mountain races and at least one skyrace in Serbia within Serbia Skyrunning Federation. Training already started. I am now well into my second week of a base training. I need to get some mileage in before I start with some speed & hill training. After I’ve got over my ITBS I’m taking it really easy with a lot of strength trainings. In a past few months I literally did thousands of squats, jump squats, burpees, lunges, pull-ups… you name it, I did it. Together with stretching and foam rolling it really helped and my knee is ok now, I guess.

Today it started to snow. Winter finally came. Tomorrow I am doing some strength training with Valerija. Later we are going for an easy run on a snowy trails. Can’t wait. And the coffee after will be a blast :)

Just a great intro to an even greater year...

Ona

V zlatih barvah jesenskega dopoldneva sem stal pred njo. Minil je mesec. In še nekaj dni. Od takrat, ko sva si zadnjič pomahala v slovo. Bilo je lepo, a pustila je bolečino. Da ne gre več tako naprej, sem si prepozno priznal. Da ni prav. In da mi bo nekaj časa bolje brez nje, sem si govoril vsakič, ko sem šel mimo nje in se sramežljivo trudil skriti pogled. Dokler se boleča strast ne pomiri in občutkov, ki so se me dotaknili tako iskreno in pristno, ne zatajim, pozabim ali ne doživim nekje drugje.

A lagal sem si, ko sem v mraku ali ob jutranjem svitu kot nekakšen zalezovalec pogledoval proti njej. In tisti dan, ko je rahel dež spiral zapuščene ulice, umazani obrisi okoliških hiš pa so risali zabrisane silhuete v meglenem jutru, sem začutil, kako me vabi. Tiho. Sramežljivo, kot da ne bi smela. Kot da ni prav. Kot da še ni pravi čas. In v jutru, ki mu je nekaj življenja vlival samo še rahlo zalimani Boč z neutrudnim iskanjem sledi v dežju zakritih sledi pasjih kameradov, me je zadelo. Kot dobro odmerjeni udarec izkušenega boksarja, ki najde luknjo med dvignjenim gardom nasprotnika. Spoznanje je bilo boleče. In osvobajajoče. Ne morem brez nje. Njena mehkoba in sproščujoča zaobljenost sta me znali pomiriti. Peljati misli na sprehod in v najinih trenutkih sem zadihal. Vsakič znova. Pogrešal sem te občutke. Preveč, da bi še naprej zapiral vrata pred mislimi, ki so se znale izmuzniti skozi zadnja vrata in trkati na vest.

Zaupal sem se Valeriji. Razumela je. A to, da bom moral opraviti sam. Da ni še pripravljena…

Toplina jesenskega sonca me je danes odtrgala od dela in šel sem k njej. V rahli omami sem se premikal po ulicah, ki so mi v nekaj letih postale domače. A danes sem se kot tujec premikal v smeri, kamor me je vleklo srce. Adrenalin je preplavil telo in boječe, da me ne bi usmeril na kriva pota, mirim srce in počasi, kot otrok po ponujenem bonbonu, segam proti vrtljivim vratom. Za vrati me je čakala ona…

Minil je mesec. In nekaj dni. Preveč, da snidenje ne bi bilo iskreno. Čustveno. Nelagodnje preteklih dni je bilo v hipu pozabljeno. Počasi sva se tipala, kot da je za oba prvič. Spoznavala sva se na novo. Počasi, zares počasi sem si jo vzel.

Zadovoljno sem mežikal v sonce in skozi priprte oči zaznal njen rahel nasmešek:”Lepo te je spet čutiti…” mi je šepetala, ko sem s skoraj novimi tekaškimi copati zelo previdno, počasi, predvsem pa brez bolečin v kolenu tekal po mehkobi njenega tartana.  Začuda sveže noge so božale krivine atletske steze in po dobrem mesecu tekaške abstinence v monotonem kroženju uživam svobodo jesenskega dopoldneva. In ona...? Bila je odlična :)

Savica - Lanževica - Mahavšček - Savica (25km, 2000m+)

Včeraj je bil spet dan za malo daljši tek. Teden je bil delovno precej naporen za oba in uspelo nama je samo enkrat odtečti en normalen tek. Kar je po svoje ok za regeneracijo. In ker je moj ortoped na podlagi brezhibnega MRI-ja ugotovil, da je z mojim kolenom vse ok, ni razloga da ne pičiva spet v hribe. Samo zategnjen da sem. Da mi manjka strečinga. Ok, če tko praviš...Kljub temu sem za vsak slučaj v nahrbtnik skril še dva ibuprofena. Za vsak slučaj. 

Za najino turo sem si izbral pot od Koče pri Savici preko Komne na Lanževico. Približno 10km vzpona z dobrimi 1400m višinske razlike je spodoben približek vzponu na Učko, ki naju čaka čez tri tedne. 

Zjutraj ne hitiva preveč. Vročine ni več in nikamor se nama ne mudi. Ob šestih zjutraj rutinirano zbrcam cucka iz košare, ruknem kavo in že se sprehajava ob tirih. Zgodej je še in ne da se mu preveč. Očitno je, da samo čaka trenutek, ko se bo spet zavlekel v košaro. Malo sem mu fovš. Prasc. Vzel bi ga s sabo, ampak tko dolga pot ni več za njega, dodatna voda za njega je kar velik logistični problem, pa tudi srečanja s kako kačo si ne želim. Jebi ga, ni glih najbolj pameten pes. 

Na parkingu pri Savici je bila že kar gužva. Ne ustavljava se preveč in v eni uri sva že na Komni. "From the bottom? Bravoo!" sta navdušena Angleža pred kočo, ko vsa zaripla v ksiht cuzava gele in dotakava vodo. Po nekaj minutah nadaljujeva s tekom mimo Doma pod Bogatinom in zavijeva desno proti Lepi Komni. Pot je manj obljudena in prvotni strah, da bova tekla po zaraščeni singelci, je bil odveč. Po parih kilometrih naletiva na skupino markacionistov, ki so pot lepo očistili, samo malo više sva se morala boriti z borovci na potki. Pokrajina pod Lanževico je krasna. Polna kotanj, zelenja in cvetja. Malo više je zelenja konec in vstopiš v kraljestvo zlatoroga :) Povsod samo kamenje, ki ne dovoli prehitrega napredovanja. Kljub temu grizeva in v eni uri sva že na Lanževici. Močan zahodnik je hitro nosil oblake in misel na kako nevihto spremeni prvotni plan, da bi iz Lanževice preko Vrha nad gracijo odtekla še mimo Bogatina na Mahavščka, od tam pa po enkratni poti na planino Govnjač, od koder je samo še skok do doma na Komni. No, bova vidla, ko prideva do sedelca pod Bogatinom. Potem se bova pa odločila. Če bo megla, turo skrajšava. Megla na Komni je zadnje, kar bi si želel. Been there, done that. Not fun. 

Par fotk, pulover in zbeživa z Lanževice pred hladnim vetrom. Naužijeva se še nekaj razgledov, potem pa na greben. Tek po grebenu proti Graciji je en sam užitek in končno lahko skoraj normalno tečem. Ibuprofen, ki sem ga stisnil še na Komni je prijel. Valerijo že nekaj časa matra bolečina v boku in na ozkih potkah je šla bolj previdno. Hitro sva na Bogatinskem sedlu. "Tale dva bosta zih vedla... Kolk je do Bogatina? Tle piše pol ure.. a je to za take, k sta vidva?" naju prestreže priletna gospa.. "ne ne, bo kr držalo. Samo čez tale kucelj, pol je pa še mal..", jo potolažim.. "Ja, a ni tole Bogatin?? "Ne gospa, tole ni nič, tam zadej je Bogatin.." :) Gospa se vseeno odloči napasti Bogatina. Midva pa prav tako. Samo njen dedc ni bil čist ziher... 

Bogatina sva sicer spustila in na Mahavščka prideva v slabih dvajsteih minutah. Piha, megla je na vrhu in tokrat ne uživava v razgledih. Sploh ne Valerija, ki skoraj pade čez palice, ki ležijo vsevprek. Razberem par sočnih kletvic na njenih ustnicah...

Šibava naprej, spuščava se po lepem grebenu med gorenjsko in primorsko. Oblaki kradejo poglede in koncentracija je lahko na poti. Tečeva zmerno hitro, a tempo nenadoma precej pospešiva, ko na Valerijo zasika kača iz grmovja. Sicer me zanima, katera je bila, a vračal se nisem :) Kače me sicer ne motijo. Rajši jih ne srečam. A težav z njimi nimam. Bolj se bojim krav. In dejstvo, da jih na planini skoraj da ni bilo, oziroma je imel bik v načrtu malo biološke reprodukcije s svojim haremom, in za naju se skoraj ne zmenijo. Stečeva preko pašnika in v nekaj minutah sva na Komni. Potem pa še spust po neskončnih serpentinah, prehitevanje pohodnikov in že srkava proteine pri avtu. Četudi sem koleno čutil, pa sem zahvaljujoč ibuprofenčkoma lahko tekel. Danes je pa druga zgodba :)

Trening je bil fajn, tudi oblačno vreme ni motilo, razen močnega vetra na trenutke. 

Statistika: 25km z 2000m vzpona. Dobre štiri ure teka in nekaj malega pavze. Prijetno nedeljsko :)

Krvavec Trail - ogledna tura (21km, 1700m+)

12. septembra je na sporedu ponovno Učka trail. 42km z dobrimi 2000m vzpona, čudovito naravo, krasnimi razgledi in vonjem po morju. Odločitev, da letos ponovim mojo sploh prvo tekaško preizkušnjo, je padla že lani nekaj trenutkov po prihodu v cilj. Letos so organizatorji 42 kilometrski preizkušnji dodali še 73 kilometrsko. Seveda sem se najprej prijavil na slednjo. A ponavljajoča bolečina v kolenu je botrovala spremembi načrta in letos bo ostalo na 42ki. Ali bom sploh lahko šel, bosta povedala pred parimi dnevi opravljen MRI in obisk ortopeda naslednji teden. In če diagnoza ne bo prehuda, bova z Valerijo čez en mesec uživala na potkah po Učki. Jep, tudi Valerija gre. Ko te prime te prime in najkrajša, 16 kilometrska proga je bila zanjo prekratka, da bo treba tam ful hitro tečt in če že, da gre rajši na 42ko :)

Tako že nekaj tednov besno trenirava, grizeva klance, nervirava sosede z burpeeji in premetavanjem uteži po stanovanju, šprintava po Žaku in visiva ko opice na štangah… Težavo imam samo z daljšimi teki, ker po nekaj pretečenih km začutim bolečino v kolenu in preostanek poti vlečem nogo za sabo. Včasih, s spremenjeno tehniko teka uspem teči celo brez bolečine. Kar je kul. Zelo kul.

Za ta vikend nekih posebnih planov nisva imela, saj je bil daljš tek bolj odvisen od vremena in sva se nekako sproti prilagajala. Računala sva na nedeljo, v prvem planu pa je bila trasa po Polhograjcih. Dobrih 27 km s cca 2000m vzpona. In ker bi tako imela dva dneva počitka, sva v četrtek zvečer opravila  še s petimi hitrimi teki na Ljubljanski grad. Vzpon po cesti je za intervale kar “prijeten”. Od vznožja do vrha natanko 1km. Vleče se ko prasica in po zadnjem “šprintu” sva bila, tudi zaradi vročine, kar prijetno zdelana.

In večerna spontana odločitev, da se namesto nedeljskega teka v soboto pridruživa ogledni turi trase za tekmo v okviru Krvavec Trail vikenda, je bila precej pogumna :)

Vabilo na tekaško prireditev, ki bo 5. in 6. septembra na Krvavcu, sem zasledil že nekaj časa nazaj in matra me že od samega začetka. Teči bo mogoče na vertikalni preizkušnji in 21km pravega sky runninga s cca 1700m vzpona. Na vertikalno preizkušnjo sicer sigurno ne bom šel, ampak daljša trasa je že po slikah in spominu obetala veliko. Plaža - Vrh Korena - Kalški greben – Dolge njive – Zvoh – Plaža je nekako okvirna pot. Če že ne bo mogoče na tekmo, bi lahko traso odtekla/prehodila vsaj za trening. Valerija je bila takoj za.

V soboto vstaneva zgodaj. Budilka naju vrže pokonci ob 5.50. Po mojih kalkulacijah se morava odpraviti ob 7.15 izpred bloka. Do takrat še sprehod z Bočem, kava, šejk za energijo… Odpraviva se skoraj točno. Mojo računico podre postanek na bencinski črpalki v Cerkljah. In če bi za premagovanje krvavških strmin najina Kia premogla kakega konja več kot samo osla za volanom, bi skupino tekačev/oglednikov ujela še na parkingu. “A sta tekača? Glihkar so šli. Tle gor pa desno, se mi zdi…” nama prijazno pove kolesar, ko zbegano lutava po parkingu. “Hvala!!” navržem med zapenjanjem nahrbtnika, zaklepanjem avta in lovljenjem palic. Namesto na desno podaljšava malo naravnost in kakih 100m pred nama pot prečka skupina tekačev v tempu, ki ne nakazuje nič dobrega :)

Nekako jih ujameva in kar nekaj časa potrebujem da se noge in rit prebudijo. Mi pa že predelamo prvi vzpon in spust, prečkamo ograjo in nadaljujemo po lepi potki zložno navzgor. Kakih deset nas naštejem, poleg Valerije še ena punca. Prepoznam nekaj fantov. Klemena, organizatorja ter Primoža, ki verjetno odteče vse možne ultraške preizkušnje. Skupaj sva tekla že na lanski Učki in letošnji Istri. Pa Grega, ki se ga  prav tako spomnim z Učke… med tem so fantje odtekli še ohoho tekem in treningov :) Najhitrejši potegnejo naprej. Z lahkoto. Kot da klanca in vseh tistih skal na poti sploh ni.  Sami norci. Kot psi, ki jih spustiš s ketne zbezljajo gor po skalah… Jasno, iz mene govori elementarna človeška fovšija :) Tolažba, da so fantje pač mlajši, se razkadi ko opoldanska meglica, ko mimo priskaklja petnajst let starejši možakar. Ok, mogoče niso samo leta. Verjetno imajo pri tem tudi tisoči pretečnih kilometrov…

Noge se počasi ogrejejo in potke se zdijo zložnejše. Razgledi so vse lepši in vreme nam odlično služi. Preplezamo del poti ob zajlah. Pogrešam plezarijo, skale in zajle. Pozdravimo nekaj krav in modrujemo, da bi bilo za tekmo pametno malo posekati borovčke ob poti. Kot nalašč v tistem trenutku možakarja pred mano zanese in odstejđdajva po borovčkih kake 3 metre s poti. Ni druge, kot da zagazim še sam med grmovje, jaz vlečem njega, Valerija vleče mene in nekako smo spet vsi trije na potki :)

Pot do Kalškega grebena je lepa in razgledna. Še posebej od Vrh Korena (1999m). Po krajšem spustu sledi lep vzpon, ki se ga lahko tudi preteče. Malo se sicer grizejo kolena ampak na koncu te nagradijo razgledi. V prvem planu razgled na Grintavec in Kočno, v drugem planu razgled v božju mater :)

Frutabela, par fotk in že se spuščamo na Dolge njive. Tam v izviru obnovimo vodne zaloge in hladna voda poživi duha in telo. Sledil je vzpon na Zvoh, ki me je, sicer ne vem zakaj, ubil. Koleno se je sicer že oglašalo, ampak po klancu navzgor ponavadi gre. Tokrat je šlo bolj počasi in skupina pred mano se je vse bolj oddaljevala. Valerija, kot je rekel možakar, je šla ko raketa :) Po Zvohu še spust po smučišču, ki sem ga “pretekel” v počasnem sprehajalnem koraku. Kasneje se pot zravna in po cesti sem že lahko tekel. Celo tako hitro, da sem se skupini spet priključil in sem dajal vtis čisto pravega gorskega tekača, ko mi je nasproti  pritekla skupina urbanih gladiatorjev, legionarjev oziroma oviratloncev v supermanovih majčkah.

Še nekaj makadama in kmalu pridemo do cilja oziroma parkirišča, kjer smo začeli. Meh, pa glih ogrel sem se... Še skupinska fotka, čokoladka in sveže cunje. Nekaj serpentin in par sto metrov niže še analiza ob pivu/radlerju in ogledna tura je bila uradno zaključena.

Vsega skupaj cca 21km s 1700m vzpona v dobrih štirih urah v dobri družbi in lepih hribih. Šlo bi tudi hitreje. Ampak bil je dober trening.  In vsak trening, po katerem noge in rit zahtevajo pravico do odcepitve od zmešane, je zelo dober trening.