Z ambasadorji GM4O in UPT po Baški grapi

“Slavc, kolk je še tega klanca dol?”

“Do podna, še prej pa mal gor…” mi je v maniri dežurnega zajebanta odgovoril Slavc po dobrih petnajstih kilometrih sicer res uživaškega teka po hribih tam nekje nad Baško grapo. Dan je bil čudovit. Spomladanski. Samo nekaj centimetrov sveže zapadlega snega in na trenutke hladen zahodnik sta dala vedeti, da zima še ni dala vsega od sebe.

Pet mesecev je še do dneva, ko se bo množica tekačev tradicionalno že petnajstič zapored zapodila iz Podbrda po zložnih mulatjerah na Črno prst in preko Durnika na Porezen. Dogodek, ki je na seznamu želja vsakega resnega tekača, bo letos gostil še Svetovno prvenstvo v gorskih tekih. 42 kilometrov in 2800m vzpona.

Tokrat ne bo šlo tako daleč. Niti tako hitro. V resnici sem se veselil teka z Marjanom, Rokom, Žigatom, Slavcom in Tedijem. Jep, tisti Marjan, ki je lani podrl en teden star rekord na SPP in zraven zmagal še na parih ultra trailih. Mhm, tistih 100 in več kilometrskih… Pa Roki Bratina, mulc, ki bi mu bil lahko fotr. Mulc, ki je na lanskem GM4O pred sebe spustil samo Eritrejca in Marjana. Mulc, ki je bil lani povabljen v mlado ekipo Salomona in se nekaj dni v sosednji Italiji družil z bodočimi in že uveljavljenimi zvezdami trail teka. Pa Slavko Prezelj, legenda GM4O, ki mu en krog po progi ni bil zadosti. In jih je zato naredil pet. V šusu. Slabih 200km v 40 in nekaj urah. Pa Žiga X Gombač, pisatelj in tekač. Ali pa tekač in pisatelj. Eden od ultrabluzerjev. In Tedi, ki je pretekel traso GM4O “samo” trikrat zapored in se vpisal v klub GM4O ekstremistov.

Jožko, tisti iz prelepe Baške grape in gonilna sila tekaškega praznika v Podbrdu, je sklical zanimivo druščino, ki bo ob tekaškem druženju navrgla še kako o festivalu in uspešni promociji tudi izven meja. A četudi me je vleklo tja gor s tekači, ki jih na tekmi ponavadi vidiš samo na štartu in kasneje na stopničkah, sem v resnici samo navidezno bentil nad enoprostorcem, ki se je vlekel čez Železnike in se je očitno odločil, da mi bo svinjal sprednjo šipo vse do Podbrda. Lovil sem drugo uro, pri cerkvi, tam nasproti Tic-a. Tam, kjer je štart Ultra Pušeljc Traila. Da je res ultra, priča več kot 100 kilometrov in skoraj 7000m vzponov. Malo sem se obotavljal s prijavo, kot sem se tokrat obotavljal s hitenjem v Podbrdo. Nisem si še čisto odgovoril, ali so bolj nori oni ali jaz, ki grem z njimi, ko je sonce na drugi strani Petrovega brda pregnalo tremo, ki se je počasi stopnjevala že od Škofje loke dalje. Čudoviti razgledi na okoliške hribe so dali slutiti en super dan.

S Tedijem, ki je urejal še zadnje malenkosti okoli logistike in Žigatom, ki je po žepih besno premetaval svoje frutabele, se hitro sporazumemo o strategiji in taktiki, kako Marjana in Roka držati na normalnih obratih. 

Samo in Renata, ki bosta z Jožkotom in potomci opravila krajši sprehod po sledeh rapalske meje, poskrbita za dvig morale, pregled obvezne opreme in skupinsko fotografijo. In potem smo šli. In kar malo žal mi je bilo, da je rahlo zasnežena mulatjera do vrha Bače minila tako hitro. Ob sproščenem klepetu, letošnjih planih in minulih tekmah ter o Marjanovem UTMB-ju je tekla beseda…

Z Žigatom, ki je koncept držanja normalnega tempa sicer malo narobe razumel in že na začetku besno zagrizel v klanec, tečeva vštric. O tem in onem teče beseda in zaupam se mu, da grem letos na Ultra pušeljc. Da sem se odločil, da bom zmagal. Pove, da ima tudi sam podobne načrte… Optimist. :)

Pogledi na prelepo Baško grapo se kmalu odprejo in sonce, ki se je prej sem in tja prebijalo skozi krošnje dreves, se zdaj pokaže v vsej veličini. Daleč gredo pogledi, vse tja do Blegoša. In tam zadaj je Kopačnica, kamor se bomo junija spustili s Porezna.

Iz Vrha Bače je sledil dolg spust proti sedlu Kalarskega brda. Tam se priključi orginalna trasa GM4O iz Črne prsti. Tokrat smo pot skrajšali po rezervni trasi, ki se uporabi v primeru slabega vremena ali neprimernih razmer. Na Kalarskem sedlu za trenutek postanemo, pogledavamo proti Črni prsti in porajajo se neke perverzne misli… drugič. Danes ni časa. Črna prst bo počakala. Dolg spust me upočasni. Nestabilno koleno še ne dopušča hitrega teka navzdol in fantje odbrzijo naprej. Uživam v pokrajini, ki se umirja v mraku zahajajočega sonca. Le vrhovi okoliških hribov še žarijo v rdeči barvi. Veter z grebena Črne prsti me obrača proti Poreznu. Postojim in nekako se mi še ne gre v Hudajužno, kjer verjetno že čakata Tedi in Jožko ter Samo z Renato in potomci. Prijeten sprehod so opravili. Jožko, enciklopedija znanja in Garmin na dveh nogah, ki je tod okoli obrnil že vsak kamen, jih popelje po njemu tako ljubih krajih. In te kraji, zaznamovani z zgodovino človeške tragedije, iz katere se žal nismo dosti naučili, so me prevzeli še v študentskih letih. Precej let je že tega, ko sva z Nejcem tu nekje tolkla sendviče z domačo suho salamo, se pričkala, kje točno je šla Rapalska meja in kje Rupnikova linija ter kot otroka zrla v bunkerje na poti do Soriške planine. V nekem izviru sva napolnila plastenki in uživala v ležanju na toplih travah pozno jesenskega sonca.

Sunek vetra me odtrga od spominov in noge stečejo po nadelani mulatjeri v dolino. Iz časov, ko je tod stala meja, da bi ločevala ljudi, so ostale poti, ki danes združujejo. Poti, na katerih nekaj ur zaživi športna tekmovalnost, fair play ter prijateljstva, ki trajajo še dolgo po tistem, ko zadnja raketa pospremi še zadnjega tekmovalca v cilj in oznani konec tekmovanja. In več sto parov nog bo že čez slabih pet mesecev po teh poteh grmelo v Hudajužno, še zadnji postanek pred Durniško “uro resnice”, kjer baje še srne ročno zategnejo.  No, tisti na ultraškem Pušeljc trailu bodo tu šele dobro začeli popotovanje po hribih pušeljca gorskih tekov. Črna prst, Porezen, Blegoš in Ratitovec so štiriperesna deteljica, ki jo bodo tekači osvojili v tej 100 kilometrski odisejadi. Šele lani je GM4O dobil svojega velikega brata. Srčnost domačinov, narava, trpljenje in veselje po prečkanju ciljne črte pustijo pečat in kličejo po še. No, resnici na ljubo ne moremo mimo bogato založenih okrepčevalnic, ki s svojo kulinarično ponudbo že konkurirajo Odprti kuhni ali božičnemu sejmu kake velike prestolnice. Tek je pokora in odpustek za prenajedanje, ki festival teka hitro obrne v festival degustacije dobrot, ki jih pripravijo Jožkotove punce.

Vibriranje telefona prekine enakomeren ritem, ki ga poskušam loviti po zdaj že kopnem asfaltu med brundanjem hitov Iztoka Mlakarja… “Kje ste? Kako gre?”, zanima Tedija, ki je pot malce skrajšal, odhitel po opravkih in iskanje lepot nekoristnega prepustil nam, ki z organizacijo, pripravami in logistiko pač nismo obremenjeni… “Hja, ne več daleč, fantje pa verjetno kak km pred mano..”.

Kmalu sedimo v Podbrdu za krožnikom jote in domačimi štruklji. Jožkotove punce so se spet izkazale. Prijeten pogovor, suhe cunje in poln želodec so pika na i super dnevu. Baje se pri Tediju že kuha nekaj novega… Nova avantura z ambasadorji tekaškega praznika v Podbrdu. Srce se veseli, še danes razbolena rit niti ne toliko :)