Včeraj je bil spet dan za malo daljši tek. Teden je bil delovno precej naporen za oba in uspelo nama je samo enkrat odtečti en normalen tek. Kar je po svoje ok za regeneracijo. In ker je moj ortoped na podlagi brezhibnega MRI-ja ugotovil, da je z mojim kolenom vse ok, ni razloga da ne pičiva spet v hribe. Samo zategnjen da sem. Da mi manjka strečinga. Ok, če tko praviš...Kljub temu sem za vsak slučaj v nahrbtnik skril še dva ibuprofena. Za vsak slučaj.
Za najino turo sem si izbral pot od Koče pri Savici preko Komne na Lanževico. Približno 10km vzpona z dobrimi 1400m višinske razlike je spodoben približek vzponu na Učko, ki naju čaka čez tri tedne.
Zjutraj ne hitiva preveč. Vročine ni več in nikamor se nama ne mudi. Ob šestih zjutraj rutinirano zbrcam cucka iz košare, ruknem kavo in že se sprehajava ob tirih. Zgodej je še in ne da se mu preveč. Očitno je, da samo čaka trenutek, ko se bo spet zavlekel v košaro. Malo sem mu fovš. Prasc. Vzel bi ga s sabo, ampak tko dolga pot ni več za njega, dodatna voda za njega je kar velik logistični problem, pa tudi srečanja s kako kačo si ne želim. Jebi ga, ni glih najbolj pameten pes.
Na parkingu pri Savici je bila že kar gužva. Ne ustavljava se preveč in v eni uri sva že na Komni. "From the bottom? Bravoo!" sta navdušena Angleža pred kočo, ko vsa zaripla v ksiht cuzava gele in dotakava vodo. Po nekaj minutah nadaljujeva s tekom mimo Doma pod Bogatinom in zavijeva desno proti Lepi Komni. Pot je manj obljudena in prvotni strah, da bova tekla po zaraščeni singelci, je bil odveč. Po parih kilometrih naletiva na skupino markacionistov, ki so pot lepo očistili, samo malo više sva se morala boriti z borovci na potki. Pokrajina pod Lanževico je krasna. Polna kotanj, zelenja in cvetja. Malo više je zelenja konec in vstopiš v kraljestvo zlatoroga :) Povsod samo kamenje, ki ne dovoli prehitrega napredovanja. Kljub temu grizeva in v eni uri sva že na Lanževici. Močan zahodnik je hitro nosil oblake in misel na kako nevihto spremeni prvotni plan, da bi iz Lanževice preko Vrha nad gracijo odtekla še mimo Bogatina na Mahavščka, od tam pa po enkratni poti na planino Govnjač, od koder je samo še skok do doma na Komni. No, bova vidla, ko prideva do sedelca pod Bogatinom. Potem se bova pa odločila. Če bo megla, turo skrajšava. Megla na Komni je zadnje, kar bi si želel. Been there, done that. Not fun.
Par fotk, pulover in zbeživa z Lanževice pred hladnim vetrom. Naužijeva se še nekaj razgledov, potem pa na greben. Tek po grebenu proti Graciji je en sam užitek in končno lahko skoraj normalno tečem. Ibuprofen, ki sem ga stisnil še na Komni je prijel. Valerijo že nekaj časa matra bolečina v boku in na ozkih potkah je šla bolj previdno. Hitro sva na Bogatinskem sedlu. "Tale dva bosta zih vedla... Kolk je do Bogatina? Tle piše pol ure.. a je to za take, k sta vidva?" naju prestreže priletna gospa.. "ne ne, bo kr držalo. Samo čez tale kucelj, pol je pa še mal..", jo potolažim.. "Ja, a ni tole Bogatin?? "Ne gospa, tole ni nič, tam zadej je Bogatin.." :) Gospa se vseeno odloči napasti Bogatina. Midva pa prav tako. Samo njen dedc ni bil čist ziher...
Bogatina sva sicer spustila in na Mahavščka prideva v slabih dvajsteih minutah. Piha, megla je na vrhu in tokrat ne uživava v razgledih. Sploh ne Valerija, ki skoraj pade čez palice, ki ležijo vsevprek. Razberem par sočnih kletvic na njenih ustnicah...
Šibava naprej, spuščava se po lepem grebenu med gorenjsko in primorsko. Oblaki kradejo poglede in koncentracija je lahko na poti. Tečeva zmerno hitro, a tempo nenadoma precej pospešiva, ko na Valerijo zasika kača iz grmovja. Sicer me zanima, katera je bila, a vračal se nisem :) Kače me sicer ne motijo. Rajši jih ne srečam. A težav z njimi nimam. Bolj se bojim krav. In dejstvo, da jih na planini skoraj da ni bilo, oziroma je imel bik v načrtu malo biološke reprodukcije s svojim haremom, in za naju se skoraj ne zmenijo. Stečeva preko pašnika in v nekaj minutah sva na Komni. Potem pa še spust po neskončnih serpentinah, prehitevanje pohodnikov in že srkava proteine pri avtu. Četudi sem koleno čutil, pa sem zahvaljujoč ibuprofenčkoma lahko tekel. Danes je pa druga zgodba :)
Trening je bil fajn, tudi oblačno vreme ni motilo, razen močnega vetra na trenutke.
Statistika: 25km z 2000m vzpona. Dobre štiri ure teka in nekaj malega pavze. Prijetno nedeljsko :)
0 komentarji:
Objavite komentar