Po dolgem času je včeraj spet padla Polhograjska grmada. Že
vsaj pol leta je odkar sva z Valerijo nazadnje opravila trening med
pripravljanjem na Učka trail.
Včeraj je bila zasedba malo drugačna. In številčnejša. S
Katjo sva zadnjič na Graparskem trimčku hitro zagrabila za Žigovo povabilo na
njihovo tedensko druženje na Grmadi in nekaj dni kasneje me Katja že čaka pred
blokom in pičiva v smeri Polhovega gradca. Na parkingu v Dvoru je bila družba
že zbrana. Ker sva s Katjo malo zamujala, časa za posebne priprave ni bilo in
vetrovke si še zapel nisem, ko smo že grizli v prvi klanec. Peter, Marjan,
Bojan, Žiga in Katja ter še nekaj ta hitrih potegnejo naprej. Malo rezervirano
jim sledim, ker imam v načrtu iz Grmade podaljšati čez Katarino in Toško čelo do doma. Pot je v zahajajočem
soncu prekrasna in pogled stalno uhaja čez ramo nazaj. Na grebenu je poklicna
fotografska deformacija prehuda, popustim in izvlečem pametnjakoviča (pametni
telefon) ter pritisnem nekaj fotk. Z vrha Grmade se razlegata sproščen smeh in
pogovor ta hitrih, pospešim zadnje metre in uspe mi še narediti eno fotko
zbranih v zadnjih zdihljajih svetlobe.
Z vrha se dokaj hitro poberemo. Kot ponavadi gor piha in
hitro nas začne hladiti. Energijska ploščica, malo vode, pozdrav družbi in že
se znajdem sam v popolni temi na poti proti Katarini. Luna je dovolj močna in
fajn dopolnjuje mojo petrolejko na glavi. Že nekaj časa nisem tekel v temi po
gozdu in traja nekaj časa, preden se oči navadijo. Zaradi vetra se mi solzijo
in bolj en drek vidim. Tečem kar hitro. S tempom nekje pod petimi minutami na
kilometer. Ne vem sicer zakaj, ampak po temi gre vedno hitreje. Verjetno me
stimulira oglašanje živali in svetleče se očke v temi, ki jih ošvrkne soj lučke :) Do Toškega čela se pot
vedno malo vleče. Tudi tokrat. Kljub temi. Ampak iz Toškega po cesti navzdol
spet leti. Vedno bolj se zavedam, kako pomembni so tudi hitri treningi teka
navzdol. Na klancih se dobivajo ultraške tekme in če gor še nekako zgrizeš, te
načete mišice navzdol dotolčejo :) V Šiški tudi moje noge postanejo malo težke. Nekako se zalimam za kolesarja
pred mano in stisnem še zadnji kilometer.
Doma pa zaslužen (in potreben) tuš, regeneracijski sprehod s
cuckom in zaslužen (ne toliko potreben) burek iz sosednje pekarne :)
Bilo je super popoldne. Fajn tek v dobri družbi, nekaj novih
kolegov in uživanje noči na osamljenih gozdnih potkah. Nabralo se je slabih 20km s cca 600m vzpona na Grmado in
nekaj drobiža po poti v slabih dveh urcah. Definitivno za ponoviti.
0 komentarji:
Objavite komentar