Skoraj eno leto je že, kar sem tistega junijskega popoldneva
stal na grebenu, ki se razteza nad smučišči Soriške planine. Popoldan se je
nagibal k večeru in toplo večerno sonce, ki je počasi zahajalo za grebnom Črne
prsti je metalo še zadnje žarke skozi nekaj meglic, ki so se v rahlem zahodniku
poigravale na grebenu Koble. Pogledi na Baško grapo, Porezen in Blegoš, katerih
vrhova sta bila od sonca še rdečkasto obarvana, so bili veličastni. Sledu o
nevihtah, ki so nekaj ur prej parale nebo, ni bilo več.
Narava se je umirjala v večerni spokojnosti in samo male
rdeče oznake ob potki so potiho šepetale
o veličastni zgodbi, ki se je kakih dvanajst ur prej začela ob cerkvici
v Podbrdu. Točno ob šesti uri zjutraj se je sto tekačev prvič podalo na 110 km dolgo pot Ultra Pušeljc Traila. Dve uri
za njimi pa še precej večja množica na že tradicionalnem GM4O.
Malo za markacijo se je v travi skrivala za silo suha skala,
na katero sem se vsedel in si pod hrbet postavil fotografski nahrbtnik. Užival
sem v pogledih na Črno prst, ki se je skrivala za meglicami in na Porezen, ki
se je kopal v večernem soncu. Le nekaj ur prej sem stal tam na dežju in v
objektiv lovil tekače. Za nekatere se je tekma tam šele dobro začela, druge je
čakala samo še blatna drsalnica v Podbrdo. Večerna kulisa je bila pravljična in
podobe, ki so se izrisale v daljavi so bile kot izpod barvic Marlenke Stupica.
Samo strateški poziciji se lahko zahvalim, da nisem, že nekoliko utrujen,
odplaval in pozabil, zakaj sem gori. Vsake toliko je izza trave prisopihala
glava tekmovalca in težko je bilo razločiti, ali je bilo začudenje namenjeno
pojavi z 200 milimetrskim objektivom v travi ali čudovitim pogledom na Baško
grapo in tam nekje doli tudi cilj njihove avanture.
Takrat sem tudi sam želel biti eden izmed njih a mi boleče
koleno tega ni dopuščalo. Poškodba, ki sem jo lani verjetno pridelal na 100
Milj Istre, je zdaj, kot kaže, sanirana. In z novimi spoznanji je sanirana tudi
glava. Bila je to dobra šola. Treningi so sedaj bolj preudarni, pogostejši in bolj
raznoliki.
Še mesec in pol je do tekme.
Ali sem pripravljen? Meh, najbrž nikoli nisi pripravljen. Vedno se
nekje, tako, zahrbtno priplazi tisti dolgi tek, ki si ga nekoč izpustil in maha
s sredincem v trenutku, ko obupavaš nad
klancem in so vse misli usmerjene samo v to, kako bi sam sebi najbolj elegantno
pregriznil vrat… Pa tisti intervali, ki jih ni bilo, ker sem rajši žvečil
frutabelo na toplih travah Polhograjske grmade…
A pogled na počečkane načrte treningov preteklih mesecev mi
pravi, da sem delal ok. Po pameti. Četudi je v tem času nekaj tekov, ki bi se jih
z veseljem udeležil, mi tam nekje po hipofizi potrka preudarnost in spomin na
koleno. Nope, letos bom odtekel in opravičil zaupanje, ki mi ga je organizator
izkazal z imenovanjem za ambasadorja teka skupaj s tistimi, od katerih se lahko
samo učim in mi predstavljajo neko drugo dimenzijo in neusahljiv vir
motivacije.
In lanski junij fast forward… Bilo je super leto. Veliko je bilo
tekov in še več ur, preživetih v naravi. Jutranjih, nočnih, po snegu, dežju, z Valerijo… pa druženja z ostalimi
ambasadorji, ogledne ture in četrtkova osvajanja Grmade s samimi norci, ki bodo
na moje veliko veselje tudi tekmeci in motivatorji na Ultra Pušeljc Trailu…
Fajn bo. Še prej pa en mesec fajn treniranja.
0 komentarji:
Objavite komentar