Pred Ultra pušeljc trailom

Ura je bila naštimana na 5.20. Z Valerijo sva se včeraj namenila odteči jutranji krogec po Rožniku. Pred službo. 9km, svežina zgodnjega jutra in čudovit sončni vzhod nekje na vrhu Šišenskega hriba. In Boč. Vesel, da je lahko spet malo stegnil noge in se brez posebne kontrole do sitega nažrl svinjarije. Umirjen, a ne prepočasen tempo ni povzročal posebnih bolečin in prvi malo daljši testni tek po Istri se je končal super. Malo trda desna mečna mišica, ampak to na hitro diagnosticiram kot posledico poškodbe vnete pokostnice, stresne fraktura, natrgane / nategnjene mišice (ali karkoli že se dogaja tam ob piščali) in temu prilagojene toge hoje.

Trening za Ultra pušeljc trail se torej lahko začne.  Uro si za danes spet navijem ob petih zjutraj. Imeti možnost odteči 10 ali kak kilometrček več še v času, ko normalni ljudje spijo, pri tem uživati osamljene potke in po možnosti ujeti še sončni vzhod je poseben privilegij, kateremu se težko odrečem. Kot ponavadi po potki mimo stolpa stare skakalnice proti Mostecu, tam pa po “Valerijini” potki v breg mimo skakalnic na vrh Rožnika. Očitno je bil tempo prehiter ali pa se telo v dveh tednih še ni spočilo. Ali pa je za bolečino v kolenu kriv tek po prstih, ki ga zadnje dni prakticiram. Mora biti nekaj od tega, ker v Emšo ne verjamem. Malo upočasnim in v nekem trenutku se celo popolnoma ustavim, ker take bolečine nisem navajen. A sem se pomehkužil? Ali samo prevzemam vlogo hipohondrske drama queen? Meh stisni še teh par km do doma, ne bo te konec si ponavljam kot mantro, ko se spuščam po eni najlepših potk proti Rožni dolini. Malo kolnem vsa leta karateja, ju-jutsuja in ragbija, ki so očitno le pustili nekaj sledi… ker v emšo še vedno ne verjamem J Grem malo bolj počasi in kljub vsemu uživam v samotnem jutru in soncu, ki se počasi prebija skozi krošnje. Zaradi počasnega tempa vzamem telefon in naredim še par fotk. Za arhiv. Tudi ok.

Tek malo skrajšam. 10km bo v redu za začetek. Doma pa led, mrzel tuš in voltaren. Nočem se preveč hecat. 20. Junij je za ovinkom in na drugo stotko je treba iti malo bolje pripravljen. Teklo se bo podnevi. Po krajih, ki jih poznam. In ki so res lepi. Črna prst, Porezen, Blegoš, prek Železnikov na Ratitovec in prek Soriške planine na izhodišče v Podbrdu. Ker so organizatorji sami stari, prekaljeni mački in ker bo to svojevrsten festival nažiranja z dobrotami lokalnih gospodinj bi bilo škoda, da to doživetje pokvari poškodba ali slaba pripravljenost. Zato po pameti. In to bo v naslednjem mesecu očitno moja mantra.

100 milj Istre... moja prva 100ka

Za 100 milj Istre sem prvič slišal nekje v januarju lansko leto, ko sem se šele začel spogledovati z malo daljšimi trail teki. Resneje sem tekel šele nekaj mesecev in prijava na aprilsko tekmo je bila utopična. Naslednje leto, če bo še želja, sem se takrat potolažil in se raje usmeril na septembrski Učka trail.

Dober rezultat za novinca na tovrstnih tekih, čudovita Učka in delček istrske krvi v meni so bili zadosten motiv, da sem nekje v oktobru kar malo neučakano izpolnil prijavo. Na 110km grem. In pika.

Kljub začetni neučakanosti so meseci minevali kar malo prehitro in treningi niso šli čisto po načrtu. Zimski meseci z neugodnim vremenom so me odvrnili od nabiranja višincev po bližnjih Polhograjcih. Ponavljajoča bolečina v preponi je z urnika vadbe v zadnjih treh mesecih črtala trebušnjake, počepe, dvige in vse ostale vaje, ki skrbijo za mišice med koleni prsnimi bradavicami. In če so v tem času mišice počivale, je toliko bolj delala glava. Če mišice ne bodo natrenirane, bo treba strenirati psiho.

Nekaj srednjedolgih tekov kasneje se že peljemo z Valerijo, Janjo in Petro proti Umagu. Moj support team, najboljše navijačice, ki so  v vukojebini sicer čudovite Istre vzpodbujale za človeško uho še s komaj sprejemljivimi decibeli in pri tekačih ustvarjale vzdušje finiširanja na ljubljanskem maratonu. Brez njih bi verjetno občepel nekje na tranziciji v Buzetu ali pa zmrznil kje ob poti :)

Resnici na ljubo se niti med vožnjo še nisem zavedal, kam se podajam. Nervoze ni bilo. Dejansko sem bil miren, z mislimi pri vremenu in ugibanju, kako se obleči. Niti med večerjo v eni bližnjih gostiln po prevzemu številke še nisem bil prepričan, na kaj bom pripel štartno številko. A čas gre po svoje in že na parkingu v rahlem dežju nase vlečem ta seksi pajkice. Vazelina nikoli nisem uporabljal, ampak baje pomaga. Namažem stopala, lovim ravnotežje, ko obuvam nogavice in skoraj fuknem v lužo, ko natikam superge. Matr, to drsi :) Jebemti vazelin. V avtu natrpam vrečo, ki me bo počakala na tranziciji v Buzetu. Nabašem se še s svežimi fritulami z nutello in punce me pospremijo do šotora, kjer pozabim oddati vrečo in jo nekaj minut kasneje veselo odnesem na avtobus za Lovran. »Ma u redu je, ne brini.. mi ćemo sve srediti..« me potolaži prijazna organizatorka ko dojamem, da sem spet zajebal. Vzame vrečo, jaz pa se vsedem zraven Kazakstanca, ki izgleda opasno, ampak ga kasneje še 2x prehitim. Večinoma smo tiho, samo Čehinji na sosednjih sedežih ne utihneta niti za sekundo. Nista moteči, samo od kje jima energija :)

Pred Lovranom smo. Ne dežuje. Megla je. Ok, ena jakna gre nazaj v Umag. Dvesto ljudi se usuje iz busov in počutim se kot v koncentracijskem taborišču. Glas iz zvočnikov nas usmerja na trg. Where the fuck je ta trg?! Grem za množico. Znajdem se pod napihljivo konstrukcijo, ki označuje štart. Tu ostanem in se ne premaknem niti za milimeter. Taktika, ki sem jo koval še doma je šla v smeri, da na začetku potegnem in se izognem morebitnim zastojem na kakih ožjih delih, kot se mi je to zgodilo na Učka trailu. Tam sem se kot mlečnozobec iz rešpekta postavil v zadnjo vrsto in s strahospoštovanjem opazoval sotekmovalce. Ampak stvari so tokrat drugačne. To je moja druga tekma in ne pustim se več zajebavati.. O,ne. Staremu mačku niti strupeno kričeče barve posameznikov, ki na trenutke izgledajo kot da bi na njih priznane športne blagovne firme izkašljale svoje drobovje, ne pridejo do živega. Samozavestno stojim v prvi vrsti. Vse dokler ne dojamem, da se teče v nasprotni smeri. Fak. Spet sem zadaj. Pa kako se to lahko zgodi 2x istemu človeku. Med podoživljanjem usode Johna McClanea se prerinem nekam na začetek. 3,2,1 in gremoooo! Muzika nabija, a jaz je ne slišim. Thunder od AC/DC. Zaradi mene bi lahko nabijali tudi Ferrari polko. Zavem se odsotnosti misli in tok dogajanja me nese s sabo. Stečem in zagrizemo se v klanec. Ta boljši so že pred mano in z norim tempom letijo po kamnih navzgor. Res, svaka jim čast. Kaki atleti so to. Na začetku jim poskušam slediti do prvih mokrih stopnic, ki se potem vijejo v božju mater. Že na prvi me skoraj odnese. Jep, speedcroske niso za moker kamen. Ročna zavora in na odstavni pas.

Naslednji kilometri minevajo v hitrem nizanju višincev. 1400m v 8ih kilometrih. Megla je in prši. Podlaga je ubijalska in večkrat se komaj še obdržim na nogah. Proti vrhu Vojaka se megli in dežju pridruži še veter. Na grebenu nas dobro premetava. Sledi še spust do postojanke na Poklonu. Tečem pred dvema lokalcema in lučka mi skoraj crkne. Eden me prehiti in umaknem se še drugemu. Z njima bom tekel do Poklona, potem zamenjam baterije. Če jima bom lahko sledil. A drugi me ne prehiti.. Ok, pol pa nič. Šele kasneje dojamem, da mi je s svojo lučko osvetljeval pot. Kake face. Ne morem verjet. Upam, da je v tistem čudnem gestikuliranjem pred Poklonom uspel razbrati zahvalo...Nekaj km kasneje sem sam v položaju, ko lahko vrnem lepo gesto in pomagam tekačici, ki se pred mano sesuje pri spustu po spolzkih kamnih. Posname si kožo z dlani in ker nimava drugega, ji roko umijem z neko čudno mešanico čaja in izotonika, ki sem jo imel v bidonu. Da je ok, da ne rabim trošit pijače in da naj grem naprej. Ok. Pohitim naprej, a čez dobrih 200m je že za mano.  Nekaj kasneje se zgodba ponovi. Z drugo akterko sicer. Spet padec na roko. V dežju si je premražena povijala roko in ni ji šlo. Spregovoriva par besed. Tujka je. Pomagam. Zategnem povoj, vprašam če je ok, če bo lahko šla naprej. Pokima, zahvali se in že nadaljujeva. Mimo priteče skupina parih tekačev. Vse ok? Vse ok. Idemo dalje.  Šele naslednji dan izvem, da je na naslednji postaji odstopila...

Pogoji so bili res težki in razveselim se prebujanja dneva. Pokrajina je v jutranjih meglicah čudovita in žal mi je, da nimam fotoaparata s sabo. Na dolgem ravninskem delu se odcepim od skupine in prehitim nekaj tekačev. Z novimi močmi kar hitro pridem do Trstenika, juhca, sveža voda in gremo dalje. Na Žbevnico. Ponovno dohitim tekačici, s katerima smo si družbo delali večji del poti do Buzeta. Ena izmed njih je kasnejša zmagovalka Marija Trontelj, druga pa nesrečnica, ki sem ji roko namakal v izotonik :) V hrib gre hitro. Gledam v dolino in ugotavljam, kje v megli so Prapoće, vas, kjer je bil rojen oče. Potem pa se je začela kalvarija. Dolg spust po res razfukanem terenu obudi poškodbo v preponi. Z vsakim korakom je hujše in dobrih 500 m pred kontrolno točko ne morem več niti hoditi. Ustavim se in počepnem. Štejem tekače, ki me prehitevajo. A res al kaj? A tko se bo končalo? Pa ne morem verjet, no... Oprem se na palice in počasi nadaljujem. Fak, niti hoditi ne morem. Cilj v Umagu je bil vedno bolj daleč. Od daleč že slišim moje navijačice. Z mobiteli v zraku spremljajo zgubano pokveko, ki se plazi proti njim. Sram me je in najraje bi zavil v grmovje. Nasmehnem se jim. Ne bo šlo, izdavim. »A šit no, potem pa res ne moreš naprej, če te tko boli« reče Valerija. Cmok v grlu in solze v očeh so verjetno zadosten razlog, da razume. Da razume, koliko mi tale traparija pomeni in kako težko je odnehati. In izkušena vodja projektov rutinsko najde novo rešitev. Protibolečinska tableta, počitek, pa probaš, če gre. Drugače odnehaš na naslednji postaji. Ok, samo brez tablet. Ne maram jih. Počasi prevzamem svojo vrečo. Zunaj se vsedem na tla in nek dečko že prinese zložljivo klop. Ajde, sjedni, odmori malo... Res so face. Pride Valerija s tableto, tole boš pojedu, je doktorca dala. Hočem sicer ugovarjat in biti dec, kot se spodobi. Tablete pa že ne. A ob prisotnosti doktorice, ki me je prišla pregledat ubogljivo pogoltnem tabletko. Malo kasneje v suhih cunjah pojem noro dobro mineštro in po nekaj počitka in čakanju, da tableta prime, sem pripravljen na nadaljevanje. Cca eno uro sem izgubil in precej mest. Nič, gremo. Nafutran z mineštro in pod vplivom tablete se odločim ujeti kar največ tistih, ki so me med počivanjem prehiteli. Poslovim se od mojih punc, še par fotk in off we go.

Začnem počasi a na ravnini že pospešim. Nekje v daljavi vidim tekača in odločim se ga ujeti. Kmalu ga ujamem, ker tečem razmeroma hitro in vprašanje je, koliko časa bo šlo tako. Do Umaga je še več kot 50 km in ne sme me zanesti. Ampak počitek je očitno pomagal, ker sem kot nov. S tempom okoli 6 min/km hitro ujamem nekaj tekačev pred mano in to mi da zagona. Tudi klance večinoma pretečem in kar hitro se znajdem v Oprtalju. Na poti je začelo kar močno deževati in pihati. Oblečen v tanko majico z dolgimi rokavi in kratkimi čez pridem do Oprtalja čisto premočen in prepihan. Vmes od Valerije dobim sms, da sem iz Buzeta šel kot 57, da ni bilo tako slabo in da imajo windstopper zame... carice. V hiši s postojanko se na hitro preoblečem, spijem juho in nekaj rezancev splaknem s kokakolo. Ne izgubljam časa in z nekim Hrvatom skupaj štartava v največjem nalivu. Veter je dež dobesedno nosil vodoravno. Suhe majice, suh buff in kapa ter Janjin windstopper pašejo ko starmu zajcu šus v glavo :) Močno pospešim. Hrvata pustim za sabo in hitim proti Grožnjanu. Od daleč že slišim znano navijanje. Tam se ne ustavljam. Pokažem številko, vase vržem nekaj prestic in nadaljujem. Vsak tak kratek postanek in moje punce mi vlijejo dodatno energijo. Tempo gre na trenutke do 5.30 min/km in čudim se sebi, od kje mi po 80ih km energija. Nekje vmes stisnem še en gel vase in v ustih raztopim nekaj kristalčkov soli. Odločim se, da se na Bujah ne ustavljam. Tam mi Valerija pove, da je skupina tekačev ravno odšla in da so videti utrujeno. Lahko jih dohitim. Četudi se mi na piščalih začne oglašati pokostnica in na trenutke kar dobro boli, lahko nadaljujem. Teh bolečin nikoli nisem imel. A tek v vse tiste klance je bil očitno preveč. Probaj, potrudi se, škoda bi bilo, da jih ne ujameš, me vzpodbuja Valerija. Za Bujami kmalu opazim tekače in tempo še malo privijem. Prehitim prve tri, potem pa zaplužimo v razmočeno ilovico in sledi nekaj kilometrov res izvirnih kletvic. Dohitim tekača iz Hrvaške, katerega se spomnim iz lanskoletnega Učka traila. Nasmehnem se, dvignem palec in tečem dalje. Pokrajina je res lepa in končno dobim občutek res lepih trailov. Romanco motijo samo premočene superge, boleče piščali in pesek v supergah. Na zadnji kontrolni točki mi povejo, da je nekaj 100 m pred mano še Italijan, ki ga lahko dohitim. Ok, pa dajmo. Dohitim še njega, zavpijem Forzaaa in revež se kar malo ustraši. Ni me slišal, ko sem pritekel do njega in bojni krik ga malo preseneti. Nasmejiva se, stisne mi petko in šibam naprej. Nekje za sabo opazim dve pojavi, ki se kar hitro približujeta in malo pospešim. A več kot toliko ne gre. Postavi se pa kar bližata. Od kje sta se vzela, matr? Šopata ko norca, ta dva me bosta ujela. Poskušam ubežati ampak ne gre. Fak, v zadnjih 3 km bom spušil... Ok, naj jima bo... močnejša sta in očitno imata več volje. Na ozki poti se jima umaknem v desno, ko zaslišim za sabo: »Bravooo, bravooo, midve ne tekmujeva, sva samo navijačici hehe, bravooo!« Fak, dobr sta me, se nasmejim samemu sebi in vesel, da nisem izgubil mest. Še malo. Še 1 km. Obvezno v mojem stilu še enkrat levo namesto desno, par dodatnih metrov in že tečem v cilj. Glasno kričanje mojega supporta, nekaj hajfajvov z navijači ob cilju in že mi deklica natika medaljo okoli vratu. To je to. Moja prva stotka :)

Po enem tednu je še vedno težko strniti vse občutke. Ponos, občasno malo razočaranja, da nisem dal vsega od sebe, pa spet veselje, da sem kljub vsemu opravil s progo v (za mene) sprejemljivem času, da naslednji dan ni bilo niti sledu o kakem musklfibru, razen vnetja na obeh piščalih, kar čutim še danes... in le še medli spomini na trenutke napora in trpljenja.

A na koncu dneva rezultat v resnici nima pomena. Vsaj zame... Trail tek zame nima tekmovalnega naboja. Je uživanje v naravi in sredstvo za to, da se gibam tam, kjer se počutim domače. Je predvsem tekma s samim seboj, spoznavanje samega sebe in premikanje lastnih mej.  »It's all about finish line, not the finish time«, sem nekje prebral. Težko bi se bolj strinjal. Četudi cinik v meni dodaja:«...to reče vsak, ki ne zmaga..« Vesel sem, da sem končal. Vesel sem, da sem v Buzetu nadaljeval in šele zdaj počasi dojemam, kako težka odločitev je končati. Žal mi je za vse, ki niso končali. Pa drugo leto... 

Razpisal sem se. Tole sem razvlekel vsaj toliko, kot Alen odsek od Buzeta do Oprtljaja.. Hvala še enkrat mojim puncam. Za navijanje, družbo in veliko smeha. Pa Janji, ki je za svoj rojstni dan ćamila v dežju in vetru in na koncu ostala še brez vetrovke, pa Petri za visoke tone in strežbo, ki je na trenutke nisem dohajal in kokakolo pil z rezanci...:) In Valeriji. Za vse. In zato, ker ne sprašuješ, zakaj...

Aja, ker vem, da bo moja mama tole brala.. Mami, naslednjič pejd kr lepo spat, s takim supportom te nima kej skrbet :)

Še nekaj tehnikalij, če koga zanimajo. Spil sem cca 5 gelov in zgrizel eno DM-ovo čokoladko. Popil nekaj šumečih tabletk elektrolitov in cca 5x na celi trasi v ustih raztopil nekaj kristalčkov soli. Na vsaki postaji pojedel kako banano, malo čokolade, spil vega 3 kozarce kokakole, pojedel dva kozarca juhe in 3 krožnike ubijalske mineštre sa bobićima v Buzetu, nekaj čipsa in dva kosa kruha. Še kaka malenkost, ampak to je to. Postaje so super založene in ena velika hvala vsem prostovoljcem. Čas v cilju je bil 18ur in 4minute, kar je bilo dovolj za 47 mesto.

Polhograjska Grmada, prvič letos

Do moje stotke po Istri je še točno 14 dni. 110km. 110km za razmišjanje o tem, kako neumnost sem naredil. Kakorkoli, zdaj je čas, ko je po vseh pravilih potrebno umiriti treninge, zmanjšati tedenske distance in dolge treninge. Intenzivni treningi v tem času naj ne bi imeli posebnega vpliva na performance na sami tekmi. Telesu na ta način omogočiš počitek in potrebno regeneracijo, hkrati pa zmanjšaš možnost nepotrebne poškodbe.

Včerajšnji tek na Grmado je bil verjetno eden zadnjih »daljših« tekov. In hkrati prvi letošnji skok v Polhograjce. Tokrat se namesto do Belice zapeljem do Podutika. Zamislim si tek preko Toškega čela, Katarine in Grmade do Tošča. Okoli 25km s približno 1000m vzpona. Jutro je bilo precej hladno, zato izkoristim privilegij prostega dneva in počakam skoraj do poldneva. Sonce že prijetno greje, ko stečem v gozd. Piha. Zahodnik. Meh, to zna prinesti oblake, četudi je nebo še jasno. Uživam v lahkotnem teku po potkah, ki jih poznam že na pamet. S tempom ne pretiravam, rajši se privajam spet na Camelbak in palice, ki jih danes vzamem s sabo. Malo sem se jih odvadil, ampak v Istri mi znajo pomagat. 5000m višincev ni malo. Sem eden tistih, ki palice v hribih redno uporabljam. Od nekdaj. Razbremenijo kolke, kolena, hrbet in noge.. pa zraven še malo treniraš zgornji del telesa.

Od Toškega čela do Katarine malo pospešim. Ker tečem v zavetrju, postane precej vroče. Razmišljanje o slačenju hitro ohladi veter, ki potegne na bolj izpostavljenih delih. Odpre se pogled proti grmadi in iz zahoda se že bašejo oblaki. Iz Katarine sem hitro na gozdni poti na Grmado, hitro stisnem še eno sončno fotko Tošča in Grmade, preden ju zakrijejo oblaki.

Priznam. Celo pot sem razmišljal o gologuzenju na sončnih travah pod vrhom Grmade. Iz elementarne človeške privoščljivosti bi na vsa možna omrežja objavljal fotke moje bele riti, ki se kopa v soncu in modrem nebu. The joke was on me... Na Grmadi itak vedno piha. V popolnem brezvetrju bo na vrhu pihalo. Praktično je zgoraj nemogoče narediti spodobnega selfija, ne da bi pri tem požrl vsaj kako mušico, ki jo preseneti zračni tok in ti jo zabaše direkt med zobe..

Veter se je tokrat še posebej potrudil in občudujem junaka, ki si je zgoraj vzel minutko ali dve in se med preoblačenjem v suhe cunje na pol gol sprehajal po vrhu. Sam sem se zadekal z buffom in kapo, stisnil fotko in pičil proti Tošču. Mogoče vreme še zdrži. Yeah right.. Na pol poti obupam. Na odprtem delu me veter vrže iz ravnotežja in začutim že prve dežne kaplje. Zagrizem nazaj v klanec in čez par minutk sem spet na Grmadi. Tošč bo počakal. Dež očitno ne. Nazaj grede spustim noge. Na trenutke grem malo prehitro. Prehitim že drugo tekačico danes. Kratek živjo in tečem dalje. Sicer rad tečem v odmaknjenosti od ljudi, po potkah, ki so še vedno varne pred množičnim obiskom. Ampak po svoje mi je pa všeč, ko na teh poteh srečujem vse več tekačev. Množičnega obiska tekačev itak nikoli ne bo, pohodniki s svojimi avtomobili med vikendi pa že zdaj delajo kaos.

Všeč mi je tudi razpoloženje, ki ga imajo tekači v hribih. Ga ni, ki ne bi pozdravil ali celo spregovoril kake besede. V dolini je pač drugače. Mrki, predse zazrti pogledi in nenaklonjenost najmajšemu pomigu z glavo ali vsaj s prstom je tudi mene naredila enega izmed množice. Proti svojim načelom sem nehal pozdravljati, samo včasih se zalotim, ko nafilan z endorfini podzavestno dvignem roko ali, bognedaj, celo naglas pozdravim. V hribih je pač drugače. Tam je zrak redkejši, problemi ostanejo v dolini in ljudje so bolj prijazni J In nikogar ni potrebno prepričevati, da mu res nisi konkurenca, da se na ljubljanskem maratonu ne boš drenal v vrsti za majčko in s svojim uživaško-turističnim tempom nikogar ne boš oviral pri napadanju osebnih rekordov... O ne, v hribih je drugače. Četudi na trenutke trpiš ko pes, preklinjaš iskanje odgovora na vprašanje, kaj ti je blo tega treba in si sveto obljubiš, da si prestar za to sranje in da se tega ne greš več, delaš to z nasmehom. In ob uživanju razgledov kratkoročna amnezija zabriše spomin na trpljenje do naslednjič J

Med razmišljanjem skoraj odtečem mimo avta. Spust s Toškega čela je bil enkraten. Četudi je bil turca skrajšana za slabih 5 km in je tako naneslo samo 20km z 800m višine, mi je bilo super. Med preoblačenjem v suha oblačila me prešine, da imam v bistvu še precej rezerve. Gospe, ki zraven mene na klopci pridno žveči sendvič, sploh ne opazim. No... vsaj ona je vidla mojo belo rit.

Statistika: 20km z 800m višincev, dobri dve uri, pace 6.50min/km

O teku in hrani

Počivam. In razmišljam. Tekaško kar dober vikend je za mano. Včerajšnjih 20km čez Rožnik na Toško čelo je že nekako stalnica. Pretežno sicer ravnina z nekaj vzpona mi v teh dneh kar paše in možnost, da na Toško čelo pridem iz Šiške praktično mimo vseh prometnic je seveda za izkoristiti. Iz Rožnika se po gozdnih potkah spustim do Mosteca, od tam pa mimo bajerja po PST-ju manjši ovinek do Podutika. Vreme je bilo včeraj res super in vzponček na Toško čelo pretečem v celoti po gozdu in na delu, kjer pot preide iz gozda in preči soncu izpostavljeno pobočje, se ustavim. Četudi razmeroma zgodaj zjutraj, je sonce prijetno toplo. Prvič letos mi dejansko rata vroče in nekaj trentkov še uživam na skalci v travi, preden se odmajem do vrha. Tam pa obrat in nazaj domov. S tempom ne pretiravam, le na trenutke spustim noge in preverjam, če je bolečina v preponi še prisotna... Nekaj še špika. Spust po gozdu je res prijeten in se ga nikoli ne naveličam. Tokrat vseeno malo zabremzam. Tudi zato, ker sem za danes planiral daljši tek po Polhograjcih. Žal napoved za danes ni bila ravno obetavna in Polhograjce skenslam. Nima smisla. Mogoče krog po PST-ju, če zjutraj ne bo deževalo.

Zbudil sem se ob šestih. Dež. Meh. Nima smisla. Grlo me boli in ne bi rad zbolel. Ta teden si tega ne morem privoščiti in ob zavijanju v kovter se odločim za krajši intervalni trening po Rožniku. Kul. Pa še nove Speedcross-ke bom lahko stestiral. Nova pridobitev ob precejšnjem popustu. In ker sem si jih že nekaj časa ogledoval in računal na njih pri teku čez Istro, priložnosti nisem hotel izpustiti. Sicer precej ad hoc odločitev, ampak bila je prava. Superge so zakon. Krampasti podplati na razmočenem in spolzkem  terenu res primejo. Pri teku čez kamne jih sicer kar dobro občutiš ampak superge omogočajo res hiter tek in na take malenkosti hitro pozabiš. Super zadovoljen z nakupom pretečem dobrih 12km in opravim nekaj intervalov v klance. Počutje je super in končno se počutim spet ok.

Bolečina, ki me je spremljala nekaj zadnjih tednov, mi je šla že pošteno na živce. Nič posebnega sicer, pa kljub temu stalno neko špikanje brez kakršnekoli koristi... Z bolečino načeloma dobro shajam. Bolečina je ok. Dokler boli, veš, da si živ... pravijo ;) Ko bolečine ne občutiš več, si ga naj...

Ne prenesem pa bolečine kar tako. Stalno prisotne z občasnimi medklici iz ozadja. Ne veš, zakaj je tam, ne moreš je sanirati in ne moreš je utišati. Kot ljudje, ki z vztrajnostjo večjega fertilizatorja otresajo svoje neumnosti, največkrat v zavetju in intimi anonimnosti na spletnih forumih.   Brez haska. A težko jih je spregledati. Današnji dan je bil še posebno ploden.  Da je bil tale vikend epski polom, da je Jurij zajebal Perota in kako nesposobna da je Tina... Kaj drugega, kot pritisniti na križec v desnem zgornjem robu ekrana, mi tako ne preostane.  Grenak okus debilizma svojega križca žal nima. Meh,  ignore.

Preletim čez nekaj fotk na desktopu, ki sem jih ta vikend posnel med tekom. Nikoli mi ni žal žrtvovati nekaj trenutkov teka za kako fotko. A bolj kot le poklicna deformacija fotografa je to razlog, da se ustavim in uživam v trenutku. Rad imam pozabljene gozdne potke, zavijanje vetra v hribih, sonce v krošnjah in vonj gozda po dežju.  Rad imam odklop, ki ga ponuja samota in v kombinaciji s prepihano glavo se ti razgledi kasneje vračajo  kot razglednice nekje iz podzavesti. In spet je vse ok.

Dokler me popoldne  ponovno ne podučijo, da tale moja hrana ni kul. Da naj začnem že enkrat normalno jest in da tale tek tudi ni ok, ugotovi možakar, ki zleknjen na okenski polici vleče že svojo sedemnajsto cigareto. Po postavi rahlo spominja name v časih, ko sem tekel samo po rogljičke. A ne da se mi več. Res ne. Ne da se mi več razlagati mojih prehranjevalnih navad. Slovenci smo pač narod, ki o vsem vse ve. Sploh o politiki, smučanju in fuzbalu.  Tudi o zdravi prehrani.  

Dve leti je, kar sva z Valerijo izključila meso in mlečne izdelke iz jedilnika. Odzvala sva se na vabilo veganske iniciative, da poskusiš en mesec jesti vegansko. Iniciativa je prišla ob pravem času, saj sva zaradi norega delovnega tempa, premalo gibanja in na hitro pripravljenih obrokov nujno potrebovala spremembo. Priznam. Na začetku do veganstva nisem bil ravno prizanesljiv. Ideja mi ni bila najbolj všeč. Da mesu se pa res ne morem odpovedati, pa mleku in siru.. halo?! Nujno potrebne beljakovine, ki sva jih zaradi obiskovanja fitnesa še toliko bolj potrebovala.. Kakorkoli, seveda me je prepričala in še danes sem hvaležen za to. Izguba kilogramov, boljše počutje in več energije... in pretečenih nekaj tisoč kilometrov. V dveh letih.

Strogo vegansko sva jedla nekaj mesecev. Potem se je v kavo vrnilo mleko. Tudi mislije danes pojeva z jogurtom in medom in parkrat na teden za malico pojeva nekaj rezin sira. Z veliko ekološko pridelane zelenjave. Včasih si privoščiva jajca veselih kur, ki do onemoglosti skačejo po travi, serjejo po dvorišču in barve ne nabirajo pod rumeno solarijsko lučjo. Ne jeva pa mesa. Ker ga ne potrebujeva. In zaradi zavedanja, kako se ravna z živalmi.

In ne da se mi več. Ne da se mi več poslušat niti zagovarjati zaradi tega, kaj jem. Da v bistvu nisem vegan, sploh pa ne zato, ker naj bi bilo to trenutno moderno, hipstersko... ne nosim hipsterske bradice, ne nosim štrikanih jopic, zavihanih hlač in Leice okoli vratu... res, ne da se mi več J Rajši na obraz narišem angelski nasmešek sveže posranega dojenčka, poslušam,  kimam in mhm-jam ob pikah sogovornika... in spet polistam po mojih razglednicah iz podzavesti...

Jutri je nov dan. Zjutraj me čaka tek okoli Ljubljane. 32km, 32.000 novih razglednic.

PST - drugič

Dva tekaško zanimiva tedna sta za mano. Pomladno sezono sem na prvi marčevski dan odprl s tekom po PST-ju. Takrat previdno in dokaj počasi zaradi bolečin v aduktorju in preponi. Pet dni počitka in sledilo je 35km čez vikend. Petnajst sva jih naredila v soboto po že pomladnem Rožniku, v nedeljo pa čez Rožnik na Toško čelo. Vreme je bilo fantastično, že skoraj poletno. In samo rahlo špikanje nekje pri kolku je potiho opozarjalo, da še ni čisto ok. 

Počitek in umirjeni teki so pomagali in v torek stestiram bolečino z dvojnim treningom: jutranjim pred službo na Grad in popoldanskem kroženju z Valerijo po Rožniku. Slabih 23km in počutje je bilo super. Naslednji dan še iztek z Bočem in prepričan sem bil, da sem ok. 

Zaradi tega se odločim danes zjutraj še 1x preteči  PST. 32 ravninskih kilometrov z izjemo Golovca se mi je upiralo in ko sem občutno premalo oblečen ob pol sedmih zjutraj, oprtan s kamelo in v 3/4 pajkicah, začel teči, sem se pri prvem kandelabru želel obrniti in nekako zmanevrirat nazaj v posteljo. Strah pred zbujanjem Valerije je zmagal nad vremenskimi neprilikami. 

Danes je šlo veliko lažje. V bistvu zelo hitro. Prehitro. Moj namen je v zadnjem mesecu teči s tempom, s katerim bom tekel na teku po Istri. In to je dobri dve minuti počasneje na kilometer, kot sem štartal danes. Ma, pa naj bo.. Pri Fužinah pade prva frutabelca. Prav tako pade tudi ena rokavica in nekje pri Bizoviku se poslovim od nje. 

Ljudi ni prav veliko in dobro so razpoloženi. Pozdravljamo se in uživamo v jutranjem soncu. Precej hitro mineva pot danes in že sem nekje na koncu Murgel. Še 7, 8 kilometrčkov in Ljubljana bo okupirana. Upočasnim. Ne mudi se mi in malo se še nastavljam soncu. Na gričku na Vrhovcih se odpre panorama proti Polhograjcem. S kakim užitkom bi tekel po potkah okoli Tošča in grizel klance do Osovnika. Med sanjarjenjem zakašljam in v trenutku me vseka v preponi. In to svinjsko. Tole ni ok, pomislim. Bolečina siceh uplahni, a ne izgine. Fak. Pa ne zdej, no.. Do doma me stisne še enkrat. Doma malo počijem. Beljakovinska ploščica, fige in proteinski shake. Vesel, ker utrujenosti ni, ker je rezerva in ker je noga že skoraj ok. Ampak tale prepona.. prasica. Počasen sprehod s cuckom izkoristim za raztegovanje mišic in hodim s poudarjenim korakom. Med hojo izgledam precej čudno, sploh z roko za hlačami, tipajoč prepono..:)

Jutri je nov dan. Frej vikend. Očitno ne bo ravno aktiven. Moj plan, da bi v dveh tednih pretekel 170km skoraj gotovo ne bo realiziran. Od prvega marca sem v sedmih tekaških dneh odtekel nekaj čez 130km. Pri cca 1700m vzpona sem porabil cca 10.000kalorij. 

Dan ali dva počitka ne bosta škodila. Potem pa z vso silo uživat v pomladnih trailih. Do takrat pa par fotk iz preteklega tedna... samo tolko, v opomin, kaj zamujam...

38ka

»To so leta, stari... zdej bo samo še hujše..«, me je pred tednom potolažil starejši bratec med mlackanjem moje rojstnodnevne torte, ko sem omenil bolečine v preponi, ki se hinavsko vleče preko kolka do stegna.. Že dobre tri tedne se dajem s to bolečino in lagal bi, če se enkrat ali dvakrat tudi meni ni prikradel tale dvom... Ampak, šele 38. pomlad, sej se hecaš.. Mladenič. Komaj dobro sem se otresel pubertete, testisi so se spustili in ob petkih lahko ostanem že do enajstih zunaj.. kaka leta, ne samo času, še gravitaciji kljubujemo ;)

V tem duhu sva z Valerijo izkoristila prejšnjo soboto in se odpeljala na našo haciendo v Strunjanu. Po nekaj jalovih poskusih kurjenja ognja v peči, obilici kletvic in moledovanju, da naj prasica že enkrat povleče, se le usmili in zagori. Oblečem se in že letiva na vrh strunjanskega hriba. Dan je bil res lep in precej hvaležen onemu zgoraj, da mi je na frej vikend začuda namenil sonce, uživava v pravi pomladi. Preko strunjanskih solin in že grizeva klanec proti Fiesi in Piranu. 2km ga je in lotiva se ga sila spoštljivo. Noga ne sodeluje najbolje a tempo je prijazen in že se spuščava v Portorož. Tam pričakovano gužva in po nekaj prerivanja, komolčenja in obveznega pizdenja nad trumami sprehajalcev že lezeva v klanec mimo Avditorija. Še skozi tunel, kjer se na prepihu nekaj minut igrava pršute in že spet sva na soncu. Do hiše pritečeva v lahnem tempu, ura pokaže cca 13km in dobro uro. Sonce je res grelo in po tušu v še vedno hladni bajti se paše še malo nastavljat na livadi. Med tem me razveseli družba pri sosedih, ki ugotavlja mojo starost in uvrstijo me nekam med 23-28 let.. haha, in your face, 38ka!

Po dobrem teku si zaželiva dober tek še v Guštu, v Izoli.. kalamari v ponvici s krompirjem, orada s polento in tartufi.. ma kej češ lepšga..

Med vožnjo domov pa že plan za naslednji dan. PST bo padel, cel krog.. klanci za mojo nogo niso najboljši, ravnina je pa kar ok.. okoli 30km lahkega tekanja, potem pa še kosilo in torta pri naših s komplet familijo.. Zakon!

V nedeljo vstanem zgodaj, zbašem rogljiček v usta, spokam cucka in krajši sprehod. Da bo mir J Nekaj kasneje že tečem proti Dunajski. Bidonček z vodo in en gel bi morala biti dovolj. Ampak noga ni ok. In mraz je. Sranje. Do Golovca se ne bom ogrel. Počasi grem. Bolj kot okolico občudujem oznake PST-ja.. prvič tečem po njej v celoti in res se težko izgubiš. Celo jaz. No, v naselju malo zaidem ampak do BTC-ja nekako najdem, potem pa gre. Počasi. Vleče se ta ravnina in malo kolnem samega sebe. Niso ravnine zate, kreten.

Še dober mesec je do moje prve 100ke čez Istro.. 110ke, če smo natančni. In četudi se veselim avanture in komaj čakam, da se zaženemo čez štartno linijo v klance Učke, me je malo tudi strah. Precej miren človek sem po naravi in z nervozo ne shajava najbolje. Ampak ob zavedanju, da treniram premalo in s poškodovano nogo se tam nekje v želodcu pojavi neko čudno črvičenje. In roke so na trenutke malo potne. Ma, bo že nekako. Tale ravninska PST jebada je dober trening za psiho. In če narihtam stvari v glavi, ni hudič, da noge ne bodo sodelovale.. in roke. In kolki.. pa trebuh. Pa žulji tudi niso najbolj zaželjeni. In hrbet... Fak. Ampak, z leti pride tudi ena fajn stvar. Vedno lažje je reči  »ma fakof«, po Bruslijevsko se spremeniš v vodo in problemom z eleganco irskega plesalca opletaš s sredinci pred ksihtom.

V dobro voljo me spravi jutranja budnica v bližnji vojašnici. Na trobento igrajo. Neko melodijo, ki spominja na juriš konjenice iz ameriških vesternov z Johnom Waynom v glavni vlogi...svašta. Privlečem se do Fužin in začudeno opazujem manjše letalo na travniku. Kasneje izvem, da je pilot izvedel Harrisona Forda in namesto na igrišču za golf pristal na travniku psihiatrične bolnice.. tudi ok.

Končno! Golovec! Zaživim, zadiham.. noge dobijo energijo, pozdravljam borovce in sonce skozi krošnje. Nasmehnem se redkim sprehajalcem, ki me ne jeb... preveč. Uživam, kolikor se še da preko Golovca in ob zavedanju, da me malo kasneje čaka spet ravnina vse do doma, me vse mine. A ti je blo res treba tega!? Bidonček, ki se je dokončno spovedal, konča v smeteh. Stisnem še gel in veselo proti Murglam. Vse več je ljudi in naenkrat opazim, da sploh ne tečem tako počasi.. 5.30min/km, not bad. Še mimo koseškega bajerja. En sms Valeriji, ki je dopoldan izkoristila za svojo »sweating like a pig & looking like a fox« vadbo, ali po slovensko Insanity... sms, da sem še živ, da sem »okupiral« Ljubljano in zdaj prihajam domov.  32km se je nabralo na koncu v treh urah. V redu za starca s frderbano nogo ;)

Doma pa ni boljšega kot vroč tuš in zdrav zajtrk, ki jih redno prakticirava ob vikendih. Kos polnozrnatega kruha z domačim medom in bela kava.. Odlična uvertura k odlični ribi, ki jo nekaj kasneje pripravi fotr. Fajn izkoriščeno dopoldne in po dolgem času spet vsa familija na kupu. Paše.

Res super vikend in kljub pretečenim 45km prijetna sprostitev pred ubijalskim tednom, ki je sledil. Ne zanikam, ves teden sem počival. Razen nekaj počepov in čepenja ob steni nobene telovadbe. In če je mavrični torek, poleg mojega visokega jubileja, s potrditvijo zakona o zakonski zvezi končno oznanil začetek neke nove ere, je današnji tek z Valerijo po spomladanskem Rožniku označil novo tekaško sezono. 14 kilometrčkov se jih je nabralo. Uživaških. Za razliko od nekaterih kolegov, ki švicajo na Transgrancanarii. Skoraj 10x toliko jih bodo našteli. Dejmo Toni, Katka&co! 

Male stvari

Dober mesec je že novega leta in dober mesec bližje sem moji prvi stotki po Istri. Malo se je bojim. Pa ne zaradi dolžine. 110 km bom pa že zmogel :) Bolj me skrbi dejstvo, da premalo treniram. Kljub obljubam samemu sebi, da temu ne bo tako. Pomanjkanje časa in vreme z odliko opravita svoje. Ampak danes sem kljub času, vremenu in prehladu, ki se me je lotil, uporabil pravico "dveh sredincev", navlekel nase pajkice in nekaj termo-kumulativno-izolacijskih švic majic in v največjem metežu odlaufal na Rožnik. S to potezo sem verjetno izčrpal tedenski nabor pametnih odločitev, ampak splačalo se je. Prazen Rožnik, 5cm svežega suhega snega in poslušanje tišine iz spomina prikličejo pretečene kilometre po Polhograjcih in Julijcih... Pogrešam tek in gibanje v odmaknjenosti nekje na višini in guljenje atletske steze na Žaku je kot vrtanje luknje v lastno koleno. Je pa dober trening za psiho. Kot nabiranje borovnic. Ali pa kvačkanje. In če zdržim pol ure na Žaku, bo tistih 100km Istre kot sprehod z našim cuckom.

Ne vleče me pa samo "hribotožje" tja gor... O ne, Polhograjski hribčki so kot ustvarjeni za nabiranje višincev in ob ubijalskih spustih nudijo še čudovite razglede in treningi, ki jih tam gori opraviš, minejo ob pogledih na res čisto vse strani. Čas mine hitreje in samo piskanje garmina spominja na pretečene kilometre...ali pa sumljivo visok heart rate.

Snežna, z repom opletajoča, kepa se pripodi mimo mene in me iz Polhograjcev prestavi na Rožnik. Za trenutek postoji in me verjetno zamenja z gospodarjem, a v naslednjem trentku že rije z gobcem po snegu. Odrijem tudi jaz in zagrizem v klanec...   

In skoraj dva meseca sta že tega, kar sem si rekel, da jutri pa čisto zares tja gor, na Tošča in Grmado, sploh če hočem preživeti Istro in se namalati v cilju v kolikor-toliko sprejemljivem času. Tam nekje 16 ur sem si rekel, da se nameravam svaljkati čez Učko pa tja do Žbevnice in hop mimo Grožnjana do Umaga... Pis of kejk. No, saj v resnici sploh nima smisla pisati o tem, kako me je dež zajebal in kako zaradi rokov nisem utegnil... Jep, in že je prišlo novo leto s svojimi zaobljubami... No, hecam se. Že nekaj časa se uspešno upiram mesu in novoletnim zaobljubam :) 

    Nikada više ne planiram. Ja samo živim ovaj život. Ponekad kako želim, ponekad kako moram. Sitnice mi boje život. Sitnice su sreća. Zato ja i volim     male stvari. I velike torbe. Svuda ih sa sobom nosim, jer sebi dugujem još po neku šetnju između očekivanog i neplaniranog. Ivo Andrić

Tale možakar mi je bil všeč še iz otroških dni, ko sem v Puli, iz listkov, pripetih nad pisalno mizo moje sestrične bral njegove, z roko izpisane verze...in bil pri urah srbohrvaščine glavna faca, ker sem poznal Iva Andrića...

Na trenutke masovni histeriji novoletnih zaobljub se raje izognem. Jep, I toed the line, tako kot vsi ostali, ki cepetajoč čakamo za štartno črto še samo na odrešujoči pok šampanjca, preden se zaženemo v nove zmage in udejanjanje lastnih obljub. A od nekdaj, sploh pa zadnje čase imam rajši, če na trenutke skrenem iz zastavljene poti in tako kot danes, odtavam po zasneženih gozdnih potkah. Sledenje zarisani črti na atletski stezi mi ubija voljo do teka. In sledenje začrtani liniji v življenju verjetno enkrat načne tudi voljo do življenja :)

Vuuuš, se usuje nekje za mano, medtem ko poskušam zbuditi baterijo telefona in pritisniti fotko, mogoče kak selfi zasneženega ksihta. Nič ne bo. Moj iphone ima še manj kondicije kot jaz in po dveh klancih ga že pobere. Pusi. Zavijem s poti na neko stransko stezico, za katero vem, da je tam nekje. Strmo se spuščam in moje Brooksice se v snegu fantastično obnesejo. Moker sem sicer do jajc, ampak superge prijemajo kot je treba...

In da je vse na poti pišejo trije bluzerji v knjigi Ultrablues. Fantastična knjiga Žigata X Gombača, Boštjana Videmška in Sama Ruglja. Knjiga o odločitvi in pripravah na 100-kilometrski tek v ameriškem Zionu. Knjiga o teku, ki o teku sploh ne govori. Fantje si postavijo ogledalo, odprejo nam vrata v svoja življenja in brezsramno pritisnejo en krepak high-five direkt med oči z jasnim sporočilom: delaj stvari, ki te veselijo in obdaj se s tistimi, ki jih imaš rad. Vse ostalo je balast. Aja... na koncu vsi pretečejo. Ampak to itak ni point ;)

Še zadnji vzpon na vrh Šišenskega hriba po poti, kjer noben ne hodi. Malce se vdira, malce gazim, malce pojačam tempo, malce globoko diham... Oddrajsam se proti Vodnikovi, stresem sneg s sebe in na izi proti domu. Boč, zarit v novo košaro z novo blazino pomaha z repom. Glave se mu ne da dvigat. Košaro si je spet zrinil v radiator in se mu med gretjem ne da ukvarjat z gospodarjem, ki zraven njega hrope med trebušnjaki... Šele ko mečem banano in jagode v blender odpre en uč in počekira, če je slučajno kaj za njega. Pizdun.

Zunaj sneži in nič ne kaže, da je praznični čas že skoraj mimo. Zadnjič sva z Valerijo pospravila jelko in lučke. Da je že februar in da je pa zdaj res že čas.. Ok, pa naj bo. Četudi imam rad lučke. Spominjajo na praznike, dolge večere in male stvari. In bilo je veliko. Malih stvari namreč. In malo velikih tekov :)

Ampak praznične idile, vonja po piškotih in cuckovega lenarjenja bo počasi konec.. 100 milj Istre konec aprila, ultra po Vipavskih planotah v maju in Ultra pušeljc trail po škofjeloško-cerklanskem hribovju se hitro bližajo. Tudi v avgustu in septembru računam na nekaj prijetnih tekov... 

A glede na klavrno stanje spodnjih okončin bo treba večkrat v klance. In to ni obljuba, to je dejstvo.