Za 100 milj Istre sem prvič slišal nekje v januarju lansko leto, ko sem se šele začel spogledovati z malo daljšimi trail teki. Resneje sem tekel šele nekaj mesecev in prijava na aprilsko tekmo je bila utopična. Naslednje leto, če bo še želja, sem se takrat potolažil in se raje usmeril na septembrski Učka trail.
Dober rezultat za novinca na tovrstnih tekih, čudovita Učka
in delček istrske krvi v meni so bili zadosten motiv, da sem nekje v oktobru
kar malo neučakano izpolnil prijavo. Na 110km grem. In pika.
Kljub začetni neučakanosti so meseci minevali kar malo
prehitro in treningi niso šli čisto po načrtu. Zimski meseci z neugodnim
vremenom so me odvrnili od nabiranja višincev po bližnjih Polhograjcih. Ponavljajoča
bolečina v preponi je z urnika vadbe v zadnjih treh mesecih črtala trebušnjake,
počepe, dvige in vse ostale vaje, ki skrbijo za mišice med koleni prsnimi
bradavicami. In če so v tem času mišice počivale, je toliko bolj delala glava.
Če mišice ne bodo natrenirane, bo treba strenirati psiho.
Nekaj srednjedolgih tekov kasneje se že peljemo z Valerijo,
Janjo in Petro proti Umagu. Moj support team, najboljše navijačice, ki so v vukojebini sicer čudovite Istre vzpodbujale
za človeško uho še s komaj sprejemljivimi decibeli in pri tekačih ustvarjale vzdušje finiširanja na ljubljanskem maratonu. Brez njih bi verjetno
občepel nekje na tranziciji v Buzetu ali pa zmrznil kje ob poti :)
Resnici na ljubo se niti med vožnjo še nisem zavedal, kam se
podajam. Nervoze ni bilo. Dejansko sem bil miren, z mislimi pri vremenu in
ugibanju, kako se obleči. Niti med večerjo v eni bližnjih gostiln po prevzemu
številke še nisem bil prepričan, na kaj bom pripel štartno številko. A čas gre
po svoje in že na parkingu v rahlem dežju nase vlečem ta seksi pajkice.
Vazelina nikoli nisem uporabljal, ampak baje pomaga. Namažem stopala, lovim
ravnotežje, ko obuvam nogavice in skoraj fuknem v lužo, ko natikam superge.
Matr, to drsi :)
Jebemti vazelin. V avtu natrpam vrečo, ki me bo počakala na tranziciji v
Buzetu. Nabašem se še s svežimi fritulami z nutello in punce me pospremijo do
šotora, kjer pozabim oddati vrečo in jo nekaj minut kasneje veselo odnesem na
avtobus za Lovran. »Ma u redu je, ne brini.. mi ćemo sve srediti..« me potolaži
prijazna organizatorka ko dojamem, da sem spet zajebal. Vzame vrečo, jaz pa se
vsedem zraven Kazakstanca, ki izgleda opasno, ampak ga kasneje še 2x prehitim.
Večinoma smo tiho, samo Čehinji na sosednjih sedežih ne utihneta niti za
sekundo. Nista moteči, samo od kje jima energija :)
Pred Lovranom smo. Ne dežuje. Megla je. Ok, ena jakna gre
nazaj v Umag. Dvesto ljudi se usuje iz busov in počutim se kot v koncentracijskem taborišču.
Glas iz zvočnikov nas usmerja na trg. Where the fuck je ta trg?! Grem za
množico. Znajdem se pod napihljivo konstrukcijo, ki označuje štart. Tu ostanem
in se ne premaknem niti za milimeter. Taktika, ki sem jo koval še doma je šla v
smeri, da na začetku potegnem in se izognem morebitnim zastojem na kakih ožjih
delih, kot se mi je to zgodilo na Učka trailu. Tam sem se kot mlečnozobec iz
rešpekta postavil v zadnjo vrsto in s strahospoštovanjem opazoval sotekmovalce.
Ampak stvari so tokrat drugačne. To je moja druga tekma in ne pustim se več
zajebavati.. O,ne. Staremu mačku niti strupeno kričeče barve posameznikov, ki
na trenutke izgledajo kot da bi na njih priznane športne blagovne firme
izkašljale svoje drobovje, ne pridejo do živega. Samozavestno stojim v prvi
vrsti. Vse dokler ne dojamem, da se teče v nasprotni smeri. Fak. Spet sem
zadaj. Pa kako se to lahko zgodi 2x istemu človeku. Med podoživljanjem usode
Johna McClanea se prerinem nekam na začetek. 3,2,1 in gremoooo! Muzika nabija,
a jaz je ne slišim. Thunder od AC/DC. Zaradi mene bi lahko nabijali tudi
Ferrari polko. Zavem se odsotnosti misli in tok dogajanja me nese s sabo. Stečem
in zagrizemo se v klanec. Ta boljši so že pred mano in z norim tempom letijo po
kamnih navzgor. Res, svaka jim čast. Kaki atleti so to. Na začetku jim poskušam
slediti do prvih mokrih stopnic, ki se potem vijejo v božju mater. Že na prvi
me skoraj odnese. Jep, speedcroske niso za moker kamen. Ročna zavora in na
odstavni pas.
Naslednji kilometri minevajo v hitrem nizanju višincev. 1400m v 8ih kilometrih. Megla je in prši. Podlaga je ubijalska in večkrat se komaj še obdržim na nogah.
Proti vrhu Vojaka se megli in dežju pridruži še veter. Na grebenu nas dobro
premetava. Sledi še spust do postojanke na Poklonu. Tečem pred dvema lokalcema
in lučka mi skoraj crkne. Eden me prehiti in umaknem se še drugemu. Z njima bom
tekel do Poklona, potem zamenjam baterije. Če jima bom lahko sledil. A drugi me
ne prehiti.. Ok, pol pa nič. Šele kasneje dojamem, da mi je s svojo lučko
osvetljeval pot. Kake face. Ne morem verjet. Upam, da je v tistem čudnem
gestikuliranjem pred Poklonom uspel razbrati zahvalo...Nekaj km kasneje sem sam
v položaju, ko lahko vrnem lepo gesto in pomagam tekačici, ki se pred mano
sesuje pri spustu po spolzkih kamnih. Posname si kožo z dlani in ker nimava
drugega, ji roko umijem z neko čudno mešanico čaja in izotonika, ki sem jo imel
v bidonu. Da je ok, da ne rabim trošit pijače in da naj grem naprej. Ok.
Pohitim naprej, a čez dobrih 200m je že za mano. Nekaj kasneje se zgodba ponovi. Z drugo
akterko sicer. Spet padec na roko. V dežju si je premražena povijala roko in
ni ji šlo. Spregovoriva par besed. Tujka je. Pomagam. Zategnem povoj, vprašam
če je ok, če bo lahko šla naprej. Pokima, zahvali se in že nadaljujeva. Mimo
priteče skupina parih tekačev. Vse ok? Vse ok. Idemo dalje. Šele naslednji dan izvem, da je na naslednji
postaji odstopila...
Pogoji so bili res težki in razveselim se prebujanja dneva.
Pokrajina je v jutranjih meglicah čudovita in žal mi je, da nimam fotoaparata s
sabo. Na dolgem ravninskem delu se odcepim od skupine in prehitim nekaj
tekačev. Z novimi močmi kar hitro pridem do Trstenika, juhca, sveža voda in
gremo dalje. Na Žbevnico. Ponovno dohitim tekačici, s katerima smo si družbo
delali večji del poti do Buzeta. Ena izmed njih je kasnejša zmagovalka Marija
Trontelj, druga pa nesrečnica, ki sem ji roko namakal v izotonik :) V hrib gre hitro.
Gledam v dolino in ugotavljam, kje v megli so Prapoće, vas, kjer je bil rojen
oče. Potem pa se je začela kalvarija. Dolg spust po res razfukanem terenu obudi
poškodbo v preponi. Z vsakim korakom je hujše in dobrih 500 m pred kontrolno
točko ne morem več niti hoditi. Ustavim se in počepnem. Štejem tekače, ki me
prehitevajo. A res al kaj? A tko se bo končalo? Pa ne morem verjet, no... Oprem
se na palice in počasi nadaljujem. Fak, niti hoditi ne morem. Cilj v Umagu je
bil vedno bolj daleč. Od daleč že slišim moje navijačice. Z mobiteli v zraku
spremljajo zgubano pokveko, ki se plazi proti njim. Sram me je in najraje bi
zavil v grmovje. Nasmehnem se jim. Ne bo šlo, izdavim. »A šit no, potem pa res
ne moreš naprej, če te tko boli« reče Valerija. Cmok v grlu in solze v očeh so
verjetno zadosten razlog, da razume. Da razume, koliko mi tale traparija pomeni
in kako težko je odnehati. In izkušena vodja projektov rutinsko najde novo
rešitev. Protibolečinska tableta, počitek, pa probaš, če gre. Drugače odnehaš
na naslednji postaji. Ok, samo brez tablet. Ne maram jih. Počasi prevzamem
svojo vrečo. Zunaj se vsedem na tla in nek dečko že prinese zložljivo klop.
Ajde, sjedni, odmori malo... Res so face. Pride Valerija s tableto, tole boš
pojedu, je doktorca dala. Hočem sicer ugovarjat in biti dec, kot se spodobi.
Tablete pa že ne. A ob prisotnosti doktorice, ki me je prišla pregledat
ubogljivo pogoltnem tabletko. Malo kasneje v suhih cunjah pojem noro dobro
mineštro in po nekaj počitka in čakanju, da tableta prime, sem pripravljen na
nadaljevanje. Cca eno uro sem izgubil in precej mest. Nič, gremo. Nafutran z
mineštro in pod vplivom tablete se odločim ujeti kar največ tistih, ki so me
med počivanjem prehiteli. Poslovim se od mojih punc, še par fotk in off we go.
Začnem počasi a na ravnini že pospešim. Nekje v daljavi
vidim tekača in odločim se ga ujeti. Kmalu ga ujamem, ker tečem razmeroma hitro
in vprašanje je, koliko časa bo šlo tako. Do Umaga je še več kot 50 km in ne
sme me zanesti. Ampak počitek je očitno pomagal, ker sem kot nov. S tempom
okoli 6 min/km hitro ujamem nekaj tekačev pred mano in to mi da zagona. Tudi
klance večinoma pretečem in kar hitro se znajdem v Oprtalju. Na poti je začelo
kar močno deževati in pihati. Oblečen v tanko majico z dolgimi rokavi in
kratkimi čez pridem do Oprtalja čisto premočen in prepihan. Vmes od Valerije
dobim sms, da sem iz Buzeta šel kot 57, da ni bilo tako slabo in da imajo
windstopper zame... carice. V hiši s postojanko se na hitro preoblečem, spijem
juho in nekaj rezancev splaknem s kokakolo. Ne izgubljam časa in z nekim
Hrvatom skupaj štartava v največjem nalivu. Veter je dež dobesedno nosil
vodoravno. Suhe majice, suh buff in kapa ter Janjin windstopper pašejo ko
starmu zajcu šus v glavo :) Močno pospešim. Hrvata pustim za sabo in hitim proti Grožnjanu. Od daleč že slišim znano
navijanje. Tam se ne ustavljam. Pokažem številko, vase vržem nekaj prestic in
nadaljujem. Vsak tak kratek postanek in moje punce mi vlijejo dodatno energijo.
Tempo gre na trenutke do 5.30 min/km in čudim se sebi, od kje mi po 80ih km energija. Nekje
vmes stisnem še en gel vase in v ustih raztopim nekaj kristalčkov soli. Odločim
se, da se na Bujah ne ustavljam. Tam mi Valerija pove, da je skupina tekačev
ravno odšla in da so videti utrujeno. Lahko jih dohitim. Četudi se mi na
piščalih začne oglašati pokostnica in na trenutke kar dobro boli, lahko
nadaljujem. Teh bolečin nikoli nisem imel. A tek v vse tiste klance je bil
očitno preveč. Probaj, potrudi se, škoda bi bilo, da jih ne ujameš, me vzpodbuja Valerija. Za Bujami kmalu opazim tekače in tempo še malo privijem.
Prehitim prve tri, potem pa zaplužimo v razmočeno ilovico in sledi nekaj
kilometrov res izvirnih kletvic. Dohitim tekača iz Hrvaške, katerega se spomnim
iz lanskoletnega Učka traila. Nasmehnem se, dvignem palec in tečem dalje. Pokrajina
je res lepa in končno dobim občutek res lepih trailov. Romanco motijo samo
premočene superge, boleče piščali in pesek v supergah. Na zadnji kontrolni
točki mi povejo, da je nekaj 100 m pred mano še Italijan, ki ga lahko dohitim.
Ok, pa dajmo. Dohitim še njega, zavpijem Forzaaa in revež se kar malo ustraši.
Ni me slišal, ko sem pritekel do njega in bojni krik ga malo preseneti.
Nasmejiva se, stisne mi petko in šibam naprej. Nekje za sabo opazim dve pojavi,
ki se kar hitro približujeta in malo pospešim. A več kot toliko ne gre. Postavi
se pa kar bližata. Od kje sta se vzela, matr? Šopata ko norca, ta dva me bosta
ujela. Poskušam ubežati ampak ne gre. Fak, v zadnjih 3 km bom spušil... Ok, naj
jima bo... močnejša sta in očitno imata več volje. Na ozki poti se jima umaknem
v desno, ko zaslišim za sabo: »Bravooo, bravooo, midve ne tekmujeva, sva samo navijačici hehe,
bravooo!« Fak, dobr sta me, se nasmejim samemu sebi in vesel, da nisem izgubil
mest. Še malo. Še 1 km. Obvezno v mojem stilu še enkrat levo namesto desno, par
dodatnih metrov in že tečem v cilj. Glasno kričanje mojega supporta, nekaj
hajfajvov z navijači ob cilju in že mi deklica natika medaljo okoli vratu. To
je to. Moja prva stotka :)
Po enem tednu je še vedno težko strniti vse občutke. Ponos,
občasno malo razočaranja, da nisem dal vsega od sebe, pa spet veselje, da sem
kljub vsemu opravil s progo v (za mene) sprejemljivem času, da naslednji dan ni
bilo niti sledu o kakem musklfibru, razen vnetja na obeh piščalih, kar čutim še
danes... in le še medli spomini na trenutke napora in trpljenja.
A na koncu dneva rezultat v resnici nima pomena. Vsaj
zame... Trail tek zame nima tekmovalnega naboja. Je uživanje v naravi in
sredstvo za to, da se gibam tam, kjer se počutim domače. Je predvsem tekma s
samim seboj, spoznavanje samega sebe in premikanje lastnih mej. »It's all about finish line, not the finish
time«, sem nekje prebral. Težko bi se bolj strinjal. Četudi cinik v meni
dodaja:«...to reče vsak, ki ne zmaga..« Vesel sem, da sem končal. Vesel sem, da sem v Buzetu nadaljeval in šele zdaj
počasi dojemam, kako težka odločitev je končati. Žal mi je za vse, ki niso
končali. Pa drugo leto...
Razpisal sem se. Tole sem razvlekel vsaj toliko, kot Alen
odsek od Buzeta do Oprtljaja.. Hvala še enkrat mojim puncam. Za navijanje, družbo
in veliko smeha. Pa Janji, ki je za svoj rojstni dan ćamila v dežju in vetru in
na koncu ostala še brez vetrovke, pa Petri za visoke tone in strežbo, ki je na
trenutke nisem dohajal in kokakolo pil z rezanci...:) In Valeriji. Za vse. In zato, ker ne sprašuješ, zakaj...
Aja, ker vem, da bo moja mama tole brala.. Mami, naslednjič
pejd kr lepo spat, s takim supportom te nima kej skrbet :)
Še nekaj tehnikalij, če koga zanimajo. Spil sem cca 5 gelov
in zgrizel eno DM-ovo čokoladko. Popil nekaj šumečih tabletk elektrolitov in
cca 5x na celi trasi v ustih raztopil nekaj kristalčkov soli. Na vsaki postaji
pojedel kako banano, malo čokolade, spil vega 3 kozarce kokakole, pojedel dva
kozarca juhe in 3 krožnike ubijalske mineštre sa bobićima v Buzetu, nekaj čipsa
in dva kosa kruha. Še kaka malenkost, ampak to je to. Postaje so super založene
in ena velika hvala vsem prostovoljcem. Čas v cilju je bil 18ur in 4minute, kar
je bilo dovolj za 47 mesto.
0 komentarji:
Objavite komentar