Četrkova (podaljšana) Grmada

Po dolgem času je včeraj spet padla Polhograjska grmada. Že vsaj pol leta je odkar sva z Valerijo nazadnje opravila trening med pripravljanjem na Učka trail.

Včeraj je bila zasedba malo drugačna. In številčnejša. S Katjo sva zadnjič na Graparskem trimčku hitro zagrabila za Žigovo povabilo na njihovo tedensko druženje na Grmadi in nekaj dni kasneje me Katja že čaka pred blokom in pičiva v smeri Polhovega gradca. Na parkingu v Dvoru je bila družba že zbrana. Ker sva s Katjo malo zamujala, časa za posebne priprave ni bilo in vetrovke si še zapel nisem, ko smo že grizli v prvi klanec. Peter, Marjan, Bojan, Žiga in Katja ter še nekaj ta hitrih potegnejo naprej. Malo rezervirano jim sledim, ker imam v načrtu iz Grmade podaljšati čez Katarino in  Toško čelo do doma. Pot je v zahajajočem soncu prekrasna in pogled stalno uhaja čez ramo nazaj. Na grebenu je poklicna fotografska deformacija prehuda, popustim in izvlečem pametnjakoviča (pametni telefon) ter pritisnem nekaj fotk. Z vrha Grmade se razlegata sproščen smeh in pogovor ta hitrih, pospešim zadnje metre in uspe mi še narediti eno fotko zbranih v zadnjih zdihljajih svetlobe.

Z vrha se dokaj hitro poberemo. Kot ponavadi gor piha in hitro nas začne hladiti. Energijska ploščica, malo vode, pozdrav družbi in že se znajdem sam v popolni temi na poti proti Katarini. Luna je dovolj močna in fajn dopolnjuje mojo petrolejko na glavi. Že nekaj časa nisem tekel v temi po gozdu in traja nekaj časa, preden se oči navadijo. Zaradi vetra se mi solzijo in bolj en drek vidim. Tečem kar hitro. S tempom nekje pod petimi minutami na kilometer. Ne vem sicer zakaj, ampak po temi gre vedno hitreje. Verjetno me stimulira oglašanje živali in svetleče se očke v temi, ki jih ošvrkne soj lučke :) Do Toškega čela se pot vedno malo vleče. Tudi tokrat. Kljub temi. Ampak iz Toškega po cesti navzdol spet leti. Vedno bolj se zavedam, kako pomembni so tudi hitri treningi teka navzdol. Na klancih se dobivajo ultraške tekme in če gor še nekako zgrizeš, te načete mišice navzdol dotolčejo :) V Šiški tudi moje noge postanejo malo težke. Nekako se zalimam za kolesarja pred mano in stisnem še zadnji kilometer.

Doma pa zaslužen (in potreben) tuš, regeneracijski sprehod s cuckom in zaslužen (ne toliko potreben) burek iz sosednje pekarne :)

Bilo je super popoldne. Fajn tek v dobri družbi, nekaj novih kolegov in uživanje noči na osamljenih gozdnih potkah. Nabralo se je slabih 20km s cca 600m vzpona na Grmado in nekaj drobiža po poti v slabih dveh urcah. Definitivno za ponoviti.

Z ambasadorji Podbrdo Trail Running Festivala na Graparski trimček

Podbrdo Trail Running Festival poleg tradicionalnega GM4O in kraljevskega Ultra Pušeljc Traila ponuja tudi krajšo, 12 kilometrsko traso Graparskega trimčka, po kateri so se v soboto pognali ambasadorji PTRF-ja. Jep, Jožko in Teodor sta poskrbela še za eno tekaško druženje z ambasadorji tekaškega praznika v Podbrdu. In lepšega dneva si skoraj nista mogla izbrati. Prvotno zamišljeno traso po sledeh rapalske meje je bilo potrebno zaradi novozapadlega snega sicer prilagoditi razmeram in tako se je družba odpravila po razglede na pot, kamor se bodo junija podali tisti, ki jim ni do maratonskih razdalj ali pa mogoče šele vstopajo v mistični svet tekanja po neokrnjeni naravi.

Med njimi bo pa tudi mladi Žan Drole, ki se nam je pridružil tudi v soboto. Štirinajst let šteje dečko. In čez nekaj let se bosta morala Bratina in Zupančič preklemano potruditi, da jima “t’mav” ne bo mešal štren :)

Štartali smo lahkotno. Mnogo bolj kot Jožko, ki je z nekaj intervali v klanec poskušal v kader fotoaparata ujeti falango tekačev za sabo in pri tem navdušil s svojo kondicijo. Kot da se nikomur ni preveč dalo stopiti z jutranjega sonca. Samo Šapa in Boč, naša pasja spremljevalca, sta se navdušeno podila gor in dol ter pridno nabirala višince.

Najbolj zagrizena sta bila ravno Slavc in Žan. Najstarejši, legenda GM4O in najmlajši, ki legenda še bo :) Kilometri v sproščenem klepetu hitro minevajo. Nekaj centimetrov snega, ki se na trenutke prav nemarno predira, daje vedeti, da smo že razmeroma visoko in da se bo pot kmalu obrnila navzdol. Zadnji kilometri UPT-ja po stari progi GM4O nas zdaj že peljejo navzdol. Proti Petrovemu brdu. Tek po zasneženi strmini je balzam za kolena in nihče se prav posebej ne “špara”. Za mostom, ki na Petrovem brdu pelje čez glavno cesto nas počaka Jožko. Kozarček soka iz Jožkotovega mobilnega bifeja, in že se nam pridružita še Teodor in druga najmlajša članica, Žigatova Nia ;) Nekaj nujnih fotk za arhiv in facebook in že ponovno zagrizemo v asfaltni klanec, ki bo vsem tistim na UPT-ju po dobrih 100 kilometrih že pošteno “kravžljal” živce :)

Ko se pot obrne navzdol, Katja, Slavc, Marjan in Žan potegnejo naprej. S Tonijem in Renatom debatiramo o naglavnih lučkah in Tonijevih izkušnjah iz UTMB-ja. Poslušam ga kot otrok, a že naslednji trenutek z modrostjo starega mačka predajam lanskoletne izkušnje s 100 milj Istre Renatu, ki se bo s 100 kilometrsko preizkušnjo spopadel letos. Srečno! in toplo se obleci J Nekje med Žbevnico in Buzetom sem bojda obstal, ko se zavem, da se mi moj zmešani pes že nekaj časa ne mota med nogami. Pa tudi drugi pred mano so sumljivo suvereni v svojem koraku… Hja, drugega, kot obrniti se spet navzgor mi ne ostane in po nekaj dodatnih višincih najdem dva mahajoča repa, pa še Tedija, Žigata in Nio, ki na skali občudujejo razgled na Črno prst in Podbrdo tam spodaj. Čas za par fotk in dalje proti Podbrdu. Razgledi so čudoviti in moja romantična duša hitro zapade v sanjarjenje, kako fajn bi bilo te poglede zaživeti junija ob večernem soncu, pred zmagovitim finišem v cilj UPT-ja. Hitra kalkulacija in podatek, da bo za to potrebno preteči dobrih 100 kilometrov v 14 urah… hja, tudi v mraku bo ok :)  

Z Žigatovo potomko se zaklepetava… o trimčku gre beseda, pa o karateju, ju-jutsu-u in plezanju. Pa o nabiranju njenih tekaških kilometrov… Bolj v hrib, kot po ravnem. ”Hja, kaj pa čem ob takem fotru…” pridoda in oba se nasmejiva. Prečkava cilj vseh treh tekov in skupaj se podamo do prostorov Turističnega društva, kjer nas že čakajo obloženi kruhki in gajbica Stezičarja od Katke in Tonija. Žan, najmlajši med junaki, je za mizo že pridno mlatil prisluženi sendvič. Preostanek druženja je minil v prijetnem klepetu in preden so se vsi podali v svoje avtomobile ter Marjan s smučkami čez hrib, sta Jožko in Tedi vse prisotne razveselila še s personaliziranimi rutkami oz. buffi. Zares lepa gesta.

Minil je še en super dan v prijetni tekaški družbi. Tokrat malo okrnjeni, a že naslednjič se nam zagotovo pridružita tudi Rok in Špela.  Verjetno na malo daljši ogledni turi :)

Četudi so Graparji teku nadeli malce hudomušno, ljubkovalno ime – Graparski trimček – le ta postreže z lepim vzponom in spustom. Zložne gozdne mulatjere in čudoviti razgledi ne zaostajajo za tistimi, ki jih ponujata večja brata. 12km z 800m vzpona poskrbijo za povišan srčni utrip in lepo doživetje v prelepi Baški grapi.

Z ambasadorji GM4O in UPT po Baški grapi

“Slavc, kolk je še tega klanca dol?”

“Do podna, še prej pa mal gor…” mi je v maniri dežurnega zajebanta odgovoril Slavc po dobrih petnajstih kilometrih sicer res uživaškega teka po hribih tam nekje nad Baško grapo. Dan je bil čudovit. Spomladanski. Samo nekaj centimetrov sveže zapadlega snega in na trenutke hladen zahodnik sta dala vedeti, da zima še ni dala vsega od sebe.

Pet mesecev je še do dneva, ko se bo množica tekačev tradicionalno že petnajstič zapored zapodila iz Podbrda po zložnih mulatjerah na Črno prst in preko Durnika na Porezen. Dogodek, ki je na seznamu želja vsakega resnega tekača, bo letos gostil še Svetovno prvenstvo v gorskih tekih. 42 kilometrov in 2800m vzpona.

Tokrat ne bo šlo tako daleč. Niti tako hitro. V resnici sem se veselil teka z Marjanom, Rokom, Žigatom, Slavcom in Tedijem. Jep, tisti Marjan, ki je lani podrl en teden star rekord na SPP in zraven zmagal še na parih ultra trailih. Mhm, tistih 100 in več kilometrskih… Pa Roki Bratina, mulc, ki bi mu bil lahko fotr. Mulc, ki je na lanskem GM4O pred sebe spustil samo Eritrejca in Marjana. Mulc, ki je bil lani povabljen v mlado ekipo Salomona in se nekaj dni v sosednji Italiji družil z bodočimi in že uveljavljenimi zvezdami trail teka. Pa Slavko Prezelj, legenda GM4O, ki mu en krog po progi ni bil zadosti. In jih je zato naredil pet. V šusu. Slabih 200km v 40 in nekaj urah. Pa Žiga X Gombač, pisatelj in tekač. Ali pa tekač in pisatelj. Eden od ultrabluzerjev. In Tedi, ki je pretekel traso GM4O “samo” trikrat zapored in se vpisal v klub GM4O ekstremistov.

Jožko, tisti iz prelepe Baške grape in gonilna sila tekaškega praznika v Podbrdu, je sklical zanimivo druščino, ki bo ob tekaškem druženju navrgla še kako o festivalu in uspešni promociji tudi izven meja. A četudi me je vleklo tja gor s tekači, ki jih na tekmi ponavadi vidiš samo na štartu in kasneje na stopničkah, sem v resnici samo navidezno bentil nad enoprostorcem, ki se je vlekel čez Železnike in se je očitno odločil, da mi bo svinjal sprednjo šipo vse do Podbrda. Lovil sem drugo uro, pri cerkvi, tam nasproti Tic-a. Tam, kjer je štart Ultra Pušeljc Traila. Da je res ultra, priča več kot 100 kilometrov in skoraj 7000m vzponov. Malo sem se obotavljal s prijavo, kot sem se tokrat obotavljal s hitenjem v Podbrdo. Nisem si še čisto odgovoril, ali so bolj nori oni ali jaz, ki grem z njimi, ko je sonce na drugi strani Petrovega brda pregnalo tremo, ki se je počasi stopnjevala že od Škofje loke dalje. Čudoviti razgledi na okoliške hribe so dali slutiti en super dan.

S Tedijem, ki je urejal še zadnje malenkosti okoli logistike in Žigatom, ki je po žepih besno premetaval svoje frutabele, se hitro sporazumemo o strategiji in taktiki, kako Marjana in Roka držati na normalnih obratih. 

Samo in Renata, ki bosta z Jožkotom in potomci opravila krajši sprehod po sledeh rapalske meje, poskrbita za dvig morale, pregled obvezne opreme in skupinsko fotografijo. In potem smo šli. In kar malo žal mi je bilo, da je rahlo zasnežena mulatjera do vrha Bače minila tako hitro. Ob sproščenem klepetu, letošnjih planih in minulih tekmah ter o Marjanovem UTMB-ju je tekla beseda…

Z Žigatom, ki je koncept držanja normalnega tempa sicer malo narobe razumel in že na začetku besno zagrizel v klanec, tečeva vštric. O tem in onem teče beseda in zaupam se mu, da grem letos na Ultra pušeljc. Da sem se odločil, da bom zmagal. Pove, da ima tudi sam podobne načrte… Optimist. :)

Pogledi na prelepo Baško grapo se kmalu odprejo in sonce, ki se je prej sem in tja prebijalo skozi krošnje dreves, se zdaj pokaže v vsej veličini. Daleč gredo pogledi, vse tja do Blegoša. In tam zadaj je Kopačnica, kamor se bomo junija spustili s Porezna.

Iz Vrha Bače je sledil dolg spust proti sedlu Kalarskega brda. Tam se priključi orginalna trasa GM4O iz Črne prsti. Tokrat smo pot skrajšali po rezervni trasi, ki se uporabi v primeru slabega vremena ali neprimernih razmer. Na Kalarskem sedlu za trenutek postanemo, pogledavamo proti Črni prsti in porajajo se neke perverzne misli… drugič. Danes ni časa. Črna prst bo počakala. Dolg spust me upočasni. Nestabilno koleno še ne dopušča hitrega teka navzdol in fantje odbrzijo naprej. Uživam v pokrajini, ki se umirja v mraku zahajajočega sonca. Le vrhovi okoliških hribov še žarijo v rdeči barvi. Veter z grebena Črne prsti me obrača proti Poreznu. Postojim in nekako se mi še ne gre v Hudajužno, kjer verjetno že čakata Tedi in Jožko ter Samo z Renato in potomci. Prijeten sprehod so opravili. Jožko, enciklopedija znanja in Garmin na dveh nogah, ki je tod okoli obrnil že vsak kamen, jih popelje po njemu tako ljubih krajih. In te kraji, zaznamovani z zgodovino človeške tragedije, iz katere se žal nismo dosti naučili, so me prevzeli še v študentskih letih. Precej let je že tega, ko sva z Nejcem tu nekje tolkla sendviče z domačo suho salamo, se pričkala, kje točno je šla Rapalska meja in kje Rupnikova linija ter kot otroka zrla v bunkerje na poti do Soriške planine. V nekem izviru sva napolnila plastenki in uživala v ležanju na toplih travah pozno jesenskega sonca.

Sunek vetra me odtrga od spominov in noge stečejo po nadelani mulatjeri v dolino. Iz časov, ko je tod stala meja, da bi ločevala ljudi, so ostale poti, ki danes združujejo. Poti, na katerih nekaj ur zaživi športna tekmovalnost, fair play ter prijateljstva, ki trajajo še dolgo po tistem, ko zadnja raketa pospremi še zadnjega tekmovalca v cilj in oznani konec tekmovanja. In več sto parov nog bo že čez slabih pet mesecev po teh poteh grmelo v Hudajužno, še zadnji postanek pred Durniško “uro resnice”, kjer baje še srne ročno zategnejo.  No, tisti na ultraškem Pušeljc trailu bodo tu šele dobro začeli popotovanje po hribih pušeljca gorskih tekov. Črna prst, Porezen, Blegoš in Ratitovec so štiriperesna deteljica, ki jo bodo tekači osvojili v tej 100 kilometrski odisejadi. Šele lani je GM4O dobil svojega velikega brata. Srčnost domačinov, narava, trpljenje in veselje po prečkanju ciljne črte pustijo pečat in kličejo po še. No, resnici na ljubo ne moremo mimo bogato založenih okrepčevalnic, ki s svojo kulinarično ponudbo že konkurirajo Odprti kuhni ali božičnemu sejmu kake velike prestolnice. Tek je pokora in odpustek za prenajedanje, ki festival teka hitro obrne v festival degustacije dobrot, ki jih pripravijo Jožkotove punce.

Vibriranje telefona prekine enakomeren ritem, ki ga poskušam loviti po zdaj že kopnem asfaltu med brundanjem hitov Iztoka Mlakarja… “Kje ste? Kako gre?”, zanima Tedija, ki je pot malce skrajšal, odhitel po opravkih in iskanje lepot nekoristnega prepustil nam, ki z organizacijo, pripravami in logistiko pač nismo obremenjeni… “Hja, ne več daleč, fantje pa verjetno kak km pred mano..”.

Kmalu sedimo v Podbrdu za krožnikom jote in domačimi štruklji. Jožkotove punce so se spet izkazale. Prijeten pogovor, suhe cunje in poln želodec so pika na i super dnevu. Baje se pri Tediju že kuha nekaj novega… Nova avantura z ambasadorji tekaškega praznika v Podbrdu. Srce se veseli, še danes razbolena rit niti ne toliko :)

2016 has started!

On a second day of a new year I woke up to a bit cloudy and foggy morning. I got up early hoping to a last beautiful sunrise before long anticipated snowfalls. A coffee and a short walk with our dog later I realized today’s long run will be cold as hell. But I was feeling good and neither cold or slippery slopes in the forest could keep me from running really fast on a local single-tracks.

A rest day on a New year’s day after my long run was a good call. But what a run that was. I ended last year in a best possible way: with a long, relaxing run in a beautiful morning with a stunning sunrise. Waking up before 6am made our dog a bit suspicious. He wasn’t really sure about my idea of taking him with me. He always pushes his bed closer to the radiator to keep him warm. And the crystal clear morning with temperatures below zero sounded like a bad joke.

I started in the dark. Easy. It was the last run of the year. I breathed in the morning and reflected on the year that passed by so swiftly. And what a year it was. It changed me in so many ways and I can honestly say I am not the same person that started 2015. Running changes you. Running long distances defines you. Pushing myself to a limit made me aware of my boundaries. Every single run, every interval training and long run I ran was aimed toward pushing my limits. Though it left me breathless and lightheaded sometimes, it cleared my vision and made me focus on things that really matter… Running wise I never ever thought I would run a 100km race… but I did it. And that was just a beginning. Realizing you could do stuff that once seemed impossible only drives you further. But by far the best thing were all the runs I did together with Valerija. In preparation for  a mountain marathon with 2300m of elevation (Učka Trail) we took on some seriously long runs with a lot of elevation in Alps and hills closer to Ljubljana. She killed them and I was so proud when she won her first race ever. And what a win that was J I am only sorry I couldn’t cross the finish line with her. My knee was smashed and I had to let her go as I couldn’t keep up with her. But the memories of the endless summer that we spent climbing the mountains, relaxing at the lake in Bohinj, running new trails and meeting new people will be here for a long time.

Today I ran up Toško čelo again. I took a little detour to get few extra miles in. It was damn cold but I enjoyed every moment. I pushed myself to run a bit faster. But still at the pace that let me think about the future and making plans. There are some races I would like to run this year. My focus is on a 110km long Ultra pušeljc trail in June, some shorter mountain races and at least one skyrace in Serbia within Serbia Skyrunning Federation. Training already started. I am now well into my second week of a base training. I need to get some mileage in before I start with some speed & hill training. After I’ve got over my ITBS I’m taking it really easy with a lot of strength trainings. In a past few months I literally did thousands of squats, jump squats, burpees, lunges, pull-ups… you name it, I did it. Together with stretching and foam rolling it really helped and my knee is ok now, I guess.

Today it started to snow. Winter finally came. Tomorrow I am doing some strength training with Valerija. Later we are going for an easy run on a snowy trails. Can’t wait. And the coffee after will be a blast :)

Just a great intro to an even greater year...

Ona

V zlatih barvah jesenskega dopoldneva sem stal pred njo. Minil je mesec. In še nekaj dni. Od takrat, ko sva si zadnjič pomahala v slovo. Bilo je lepo, a pustila je bolečino. Da ne gre več tako naprej, sem si prepozno priznal. Da ni prav. In da mi bo nekaj časa bolje brez nje, sem si govoril vsakič, ko sem šel mimo nje in se sramežljivo trudil skriti pogled. Dokler se boleča strast ne pomiri in občutkov, ki so se me dotaknili tako iskreno in pristno, ne zatajim, pozabim ali ne doživim nekje drugje.

A lagal sem si, ko sem v mraku ali ob jutranjem svitu kot nekakšen zalezovalec pogledoval proti njej. In tisti dan, ko je rahel dež spiral zapuščene ulice, umazani obrisi okoliških hiš pa so risali zabrisane silhuete v meglenem jutru, sem začutil, kako me vabi. Tiho. Sramežljivo, kot da ne bi smela. Kot da ni prav. Kot da še ni pravi čas. In v jutru, ki mu je nekaj življenja vlival samo še rahlo zalimani Boč z neutrudnim iskanjem sledi v dežju zakritih sledi pasjih kameradov, me je zadelo. Kot dobro odmerjeni udarec izkušenega boksarja, ki najde luknjo med dvignjenim gardom nasprotnika. Spoznanje je bilo boleče. In osvobajajoče. Ne morem brez nje. Njena mehkoba in sproščujoča zaobljenost sta me znali pomiriti. Peljati misli na sprehod in v najinih trenutkih sem zadihal. Vsakič znova. Pogrešal sem te občutke. Preveč, da bi še naprej zapiral vrata pred mislimi, ki so se znale izmuzniti skozi zadnja vrata in trkati na vest.

Zaupal sem se Valeriji. Razumela je. A to, da bom moral opraviti sam. Da ni še pripravljena…

Toplina jesenskega sonca me je danes odtrgala od dela in šel sem k njej. V rahli omami sem se premikal po ulicah, ki so mi v nekaj letih postale domače. A danes sem se kot tujec premikal v smeri, kamor me je vleklo srce. Adrenalin je preplavil telo in boječe, da me ne bi usmeril na kriva pota, mirim srce in počasi, kot otrok po ponujenem bonbonu, segam proti vrtljivim vratom. Za vrati me je čakala ona…

Minil je mesec. In nekaj dni. Preveč, da snidenje ne bi bilo iskreno. Čustveno. Nelagodnje preteklih dni je bilo v hipu pozabljeno. Počasi sva se tipala, kot da je za oba prvič. Spoznavala sva se na novo. Počasi, zares počasi sem si jo vzel.

Zadovoljno sem mežikal v sonce in skozi priprte oči zaznal njen rahel nasmešek:”Lepo te je spet čutiti…” mi je šepetala, ko sem s skoraj novimi tekaškimi copati zelo previdno, počasi, predvsem pa brez bolečin v kolenu tekal po mehkobi njenega tartana.  Začuda sveže noge so božale krivine atletske steze in po dobrem mesecu tekaške abstinence v monotonem kroženju uživam svobodo jesenskega dopoldneva. In ona...? Bila je odlična :)